Jedro

Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ).

Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. Višina finančne pomoči pa je seveda odvisna od finančnih možnosti države, kar se odraža tudi v razpoložljivih proračunskih sredstvih, pri čemer so v Sloveniji uvedeni varčevalni ukrepi na vseh področjih porabe javnih sredstev. Upoštevati pa je treba tudi razmere in s koliko denarja zaradi sedanjega ekonomskega stanja v Sloveniji živijo tudi njeni drugi prebivalci, ki morajo kljub svojemu slabemu finančnemu stanju plačevati davke in prispevke, iz katerih se zagotavljajo tudi finančna sredstva za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/113 (1371-18) z dne 2. 7. 2012, s sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sklenilo, da nadaljuje prekinjeni postopek v zvezi z navedeno odločbo tožene stranke. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 86. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in tretjega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 68/2011 in 42/2012 – v nadaljevanju Pravilnik) odločila, da se tožnikom, ki so bili z odločbo, št. 2142-266/2006/112 z dne 26. 6. 2012, razseljeni na podlagi njihove vloge, vložene 22. 6. 2012, določi mesečna finančna pomoč od 28. 6. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito v skupni višini 559 EUR.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013, 27. člen Pravilnika, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZMZ, in prvi odstavek 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012. Ugotavlja, da je bila finančna pomoč pravilno določena. Navaja tudi razloge, zaradi katerih je zavrnilo zahtevek glede žepnine.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega zakona. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012. Trdi, da je Pravilnik določil tudi samo višino finančne pomoči. Sodišče bi moralo uporabiti pravilo exceptio illegalis in samo določiti višino finančne pomoči, ki bi ustrezala ZMZ. Ta višina mora zadoščati za kritje izdatkov osnovne oskrbe. Šestčlanska romska družina že peti mesec prejema protipravno prepolovljeno finančno pomoč (560 namesto 1.120 EUR). Ni bil upoštevan subsidiarni predlog tožnikov za sprožitev postopka ocene ustavnosti pete alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ. Sodišče bi moralo odločiti tudi o žepnini. Predlaga ugoditev pritožbi in da pritožbeno sodišče v sporu polne jurisdikcije samo določi višino finančne pomoči v skupnem znesku 1.200 EUR.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ v 78. členu med pravicami prosilcev za mednarodno zaščito navaja tudi pravico do finančne pomoči v primeru nastanitve prosilca na zasebnem naslovu (prvi odstavek); v drugem odstavku določa obdobje, v katerem prosilcu pravice pripadajo, v tretjem odstavku pa določa, da minister (pristojen za notranje zadeve) v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravje, delo, družino in socialne zadeve ter šolstvo in šport, predpiše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka in pravic iz 15. člena ZMZ, to je bilo storjeno s Pravilnikom. V šestem odstavku 83. člena ZMZ je določeno, da se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona (to je s Pravilnikom). S to določbo torej ni preneseno na Pravilnik odločanje o sami pravici, temveč le o njeni višini.

7. V 27. členu Pravilnika, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZMZ, ki je bil spremenjen v juniju 2012 (Ur. l. RS, št. 42/2012) in je ta sprememba začela veljati 2. 6. 2012, je določeno, da se višina obračunanega zneska za prosilce določi v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, in sicer po naslednjih merilih: za odraslo osebo ali vlagatelja 0,5, z vsako naslednjo odraslo osebo v družino 0,25, za otroka do 18. leta starosti 0,35 in za mladoletnega prosilca brez spremstva 0,5. Minimalni dohodek je bil v času odločanja tožene stranke o višini finančne pomoči za tožnike določen z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 v višini 260 EUR.

8. Na podlagi navedenih določb navedenih predpisov je bila tožnikom kot prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi odločbe tožene stranke, št. 2142-266/2006/112 z dne 26. 6. 2012, razseljenim na podlagi njihove vloge, vložene 22. 6. 2012, določena mesečna finančna pomoč od 28. 6. 2012 do pravnomočno končanega postopka mednarodne zaščite v skupni višini 559 EUR.

9. Da bi bila odmera njihove finančne pomoči v nasprotju z navedenimi predpisi, tožniki niti ne zatrjujejo. Zahtevajo pa, da se jim finančna pomoč odmeri brez upoštevanja Pravilnika, v višini, ki jim bo omogočala osnovno oskrbo, to je 1.200 EUR mesečno.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikom finančna pomoč odmerjena v pravilni in zakoniti višini, poleg tega pa tudi meni, da ni razlogov, da se pri določanju višine finančne pomoči ne bi uporabile določbe Pravilnika.

11. Določba tretjega odstavka 78. člena ZMZ je bila na zahtevo prvostopenjskega sodišča v zvezi z obravnavano zadevo predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS. To pa je v odločbi U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 ugotovilo, da ta določba ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker daje skupaj z določbami 79. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 83. člena ZMZ izvršilni veji oblasti zadosten zakonski okvir za podrobnejše urejanje pogojev in načinov zagotavljanja pravice do finančne pomoči v primeru nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na zasebnem naslovu. Ustavno sodišče pa se do vsebine Pravilnika in njegovih sprememb iz vidika njegove ustavnosti in zakonitosti ni opredelilo.

12. Tožnikom je bila razselitev izven azilnega doma, v katerem so imeli zagotovljeno osnovno oskrbo (glej četrto alinejo prvega odstavka 78. člena in 79. člen ZMZ), dovoljena na njihovo zahtevo, vloženo 22. 6. 2012, torej v času, ko je bila že znana na novo določena višina finančne pomoči (spremembe količnikov v spremembah Pravilnika, ki so začele veljati 2. 6. 2012, in spremenjena višina minimalnega dohodka, ki velja za leto 2012). Razseljeni so bili na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ, ki določa pogoje za dovolitev razselitve, pri čemer niti ZMZ niti drug predpis takim prosilcem ne zagotavlja osnovne oskrbe oziroma finančna pomoč v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo.

13. Pravica do osnovne oskrbe je prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena le v primeru nastanitve v azilnem domu oziroma njegovi izpostavi (četrta alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ) oziroma v primeru razselitve iz azilnega doma, če se mu ne more zagotoviti nastanitev v azilnem domu ali njegovi izpostavi (prvi odstavek 83. člena ZMZ). V takem primeru pripada prosilcu, če izpolnjuje še druge predpisane pogoje, finančna pomoč v višini po Pravilniku, če pa ta ne zadošča, pa v povečani višini (glej četrti odstavek 83. člena ZMZ).

14. Glede na takšne določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ).

15. Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. Višina finančne pomoči pa je seveda odvisna od finančnih možnosti države, kar se odraža tudi v razpoložljivih proračunskih sredstvih, pri čemer so v Sloveniji uvedeni varčevalni ukrepi na vseh področjih porabe javnih sredstev. Upoštevati pa je treba tudi razmere in s koliko denarja zaradi sedanjega ekonomskega stanja v Sloveniji živijo tudi njeni drugi prebivalci, ki morajo kljub svojemu slabemu finančnemu stanju plačevati davke in prispevke, iz katerih se zagotavljajo tudi finančna sredstva za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede žepnine, ki je tudi ena od pravic prosilcev za mednarodno zaščito (zadnja alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ). Ta pravica je urejena v 79. a členu ZMZ in pripada le prosilcem za mednarodno zaščito, ki so v azilnem domu oziroma njegovi izpostavi (prvi odstavek); izrecno pa je določeno, da ne pripada prosilcu, ki prejema finančno pomoč v skladu s 83. členom ZMZ, oziroma prosilcu, ki ima lastna sredstva za preživljanje (drugi odstavek). Glede na ZUS-1 pa pravice (v tem primeru do žepnine) ni mogoče zahtevati šele v tožbi zoper upravni akt, torej v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti izdanega akta (2. člen ZUS-1).

17. Res je tožnik v tožbi subsidiarno zahteval tudi ustavno presojo pete alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ, sodišče pa o tem predlogu formalno ni odločilo. Toda navedena določba le na splošno kot eno izmed pravic prosilcev navaja (tudi) finančno pomoč; ta pravica je konkretno razdelana v drugih določbah ZMZ in v Pravilniku. Čeprav se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tega tožbenega predloga ni izrecno opredelilo, ni podana bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

18. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.