Jedro

Stvar upravnega organa je, da v upravnem postopku odobritve presodi, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem oziroma ali listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 330-343/2014-5 z dne 10. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za odobritev pravnega posla, sklenjenega s Posadno pogodbo o priposestvovanju z dne 28. 1. 2014, ki sta jo sklenila A.A. kot prva stranka in zemljiškoknjižni lastnik ter tožnica kot druga stranka in priposestvovalka ter katere predmet so nepremičnine – kmetijska zemljišča, do celote ID znak: 1760-619/33-0, 1760-620/285-0 in 1760-620/286-0. V obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da promet s temi zemljišči ni potekal po postopku in na način, določen v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj prva stranka – zemljiškoknjižni lastnik in odsvojitelj A.A. ni podal ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, kot to določa 20. člen navedenega zakona. V drugem odstavku 19. člena ZKZ so sicer taksativno naštete izjeme od splošnega načela, da je pravni posel s kmetijskimi zemljišči potrebno odobriti, vendar med taksativno naštetimi izjemami ni naveden primer priznanja lastninske pravice zaradi priposestvovanja. Ker pa gre za zemljišča v smislu 17. člena ZKZ, tudi ni podlage za izdajo listine (potrdila) o tem, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Zato je odločil na podlagi določbe 2. alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 3. 6. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je podlaga za sklenitev predmetne posadne pogodbe, na podlagi katere je bila vložena vloga za odobritev pravnega posla, sklenjena sodna poravnava I P 498/91 z dne 7. 10. 1992, iz katere je mogoče razbrati zgolj priznavanje lastninske pravice A.A. B.B., ni pa iz nje mogoče razbrati izpolnjevanja pogojev, ki morajo biti podani za priposestvovanje kmetijskega zemljišča, zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da promet s kmetijskimi zemljišči ni potekal skladno z določbami ZKZ. Promet s kmetijskimi zemljišči je bil namreč reguliran že v času sklenitve predmetne sodne poravnave. Četrti odstavek 321. člena ZPP, ki je veljal v času sklenitve sodne poravnave, je določal, kdaj ni bilo dopustno skleniti sodne poravnave in napotoval na tretji odstavek 3. člena istega zakona, ki ni dovoljeval njene sklenitve v primerih, ko bi bilo takšno razpolaganje strank z zahtevkom v nasprotju z drugim prisilnim predpisom.

Tožnica v tožbi navaja, da v predmetni zadevi ne gre za prodajno pogodbo, niti za „prikrito“ prodajno pogodbo, ampak za ureditev premoženjskih razmerij na podlagi sodne poravnave, sklenjene iz razloga uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Zaradi slednjega zemljiškoknjižni lastnik tudi ni, v skladu z določbo 20. člena ZKZ, podal ponudbe za prodajo. V zvezi s sklicevanjem pritožbenega organa na takrat veljavno zakonodajo pravdnega postopka glede sklenitve sodne poravnave navaja, da je šlo za dovoljeno razpolaganje strank, ki ne nasprotujejo prisilnim predpisom takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je bil sprejet leta 1974 in je veljal vse do leta 1996 in je v določbi 34. člena določal, da na kmetijskem zemljišču, ki je družbena lastnina, ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice. Glede na argumentum a contrario je moč sklepati, da je bilo pred sprejetjem danes veljavnega ZKZ kmetijska zemljišča moč, kolikor so bila le-ta zasebna lastnina, priposestvovati. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 120/2012 z dne 5. 3. 2013 in poudarja, da so v predmetni zadevi s posadno listino, sklenjeno 28. 1. 2014, v določbi 1. člena pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnice jasno izkazani, saj je na predmetnih nepremičninah na podlagi samega zakona, s priposestvovanjem, nastala lastninska pravica v korist pravne prednice tožnice že pred sklenitvijo sodne poravnave. Slednja je bila 6. 10. 1992 sklenjena pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani in bi tako, na predlog pravne prednice tožnice, na njeni podlagi moralo priti do vpisa v zemljiško knjigo, vendar zaradi njene neveščosti prava do tega ni prišlo. Izpostavlja, da upravni organ v tem postopku ni upošteval dejstva, da v predmetnem primeru ne gre za pravni posel v smislu 17. člena ZKZ. Meni, da so v skladu z določbo drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izkazani tako pogoji za priposestvovanje in s tem izvirna pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, kot tudi veljavna pravna podlaga za sklenitev posadne listine. V primeru, da pa sodišče ne bi želelo upoštevati priposestvovalne dobe in dobroverne posesti priposestvovalke – pravne prednice tožnice, pa so pogoji, določeni v določbi 43. člena SPZ definitivno izpolnjeni po sklenitvi sodne poravnave. Pravni predniki tožnice, kot tudi tožnica so v dobri veri, da so na podlagi zakona, s priposestvovanjem, na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico, saj so jih imeli v dejanski posesti. Najmanj več kot 20 let tožnica dobroverno verjame, da je njena družina lastnica teh nepremičnin, saj je sodna poravnava I P 498/91 z dne 6. 10. 1992 veljavni pravni temelj, ki predstavlja pravno podlago za vknjižbo lastninske pravice. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom, A.A., na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev odobritve pravnega posla, sklenjenega s Posadno pogodbo z dne 28. 1. 2014 med A.A. kot prvo stranko in zemljiškoknjižnim lastnikom ter tožnico kot drugo stranko in priposestvovalko za nepremičnine – kmetijska zemljišča ID znak: 1760-619/33-0, 1760-620/285-0 in 1760-620/286-0. V zvezi z vprašanjem odobritve pravnega posla po določbah ZKZ v primeru, ko stranke v odobritev predložijo posadno listino oziroma pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, se je izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014. V 11. točki obrazložitve navedene sodbe je Vrhovno sodišče navedlo, da je treba vsako listino, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, že zaradi overitve podpisa na tej listini, predložiti v odobritev (oziroma izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna) za to pristojnemu organu, to je upravni enoti, na območju katere nepremičnina leži (prvi odstavek 19. člena ZKZ). Ali predložena listina izkazuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ, ali pa gre za drug način pridobitve lastninske pravice in zato odobritev ni potrebna, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve (pravnega posla) po določbah ZKZ. V 12. točki obrazložitve navedene sodbe je Vrhovno sodišče nadalje navedlo, da je tudi posadno listino treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiškoknjižno dovolilo. Ali ta temelji na pravnem poslu, ki po vsebini pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ ali na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V postopku odobritve namreč upravni organ ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera odloči, ali v konkretni zadevi gre za promet v smislu 17. člena ZKZ oziroma ali so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna.

Po navedenem stališču Vrhovnega sodišča ter nadaljnjem razlogovanju v navedeni sodbi (13. točka obrazložitve) je torej stvar upravnega organa, da v upravnem postopku odobritve presodi, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (43. člen SPZ) oziroma ali listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Glede na drugi odstavek 43. člena SPZ mora biti zato v taki listini ugotovljena in izkazana ne samo zakonsko določena doba za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ampak mora biti ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ.

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da sta A.A. in tožnica v Posadni pogodbi z dne 28. 1. 2014 (priloga A5) v 1. členu sporazumno ugotovila, da je med A.A. in pravno prednico tožnice B.B. pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani pod opr. št. I P 498/91 potekal pravdni postopek, v katerem je pravna prednica tožnice s tožbenim zahtevkom zahtevala dosego dejanj, to je parcelacijo takratnih nepremičnin parc. št. 620/148 in 620/149 ter priznanje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na parceli št. 619/33 in delu nepremičnin parc. št. 620/148 in 620/149, ki danes predstavljata parcelni št. 620/285 in 620/286; da sta A.A. in pravna prednica tožnice v pravdnem postopku I P 498/91 sklenili 6. 10. 1992 sodno poravnavo, s katero sta ugotovili, da pravna prednica tožnice že več kot 50 let uporablja nepremičnine parc. št. 619/33, 620/285 in 620/286, vse k.o. ... ter se dogovorili, da se bo opravila parcelacija nepremičnin ter da bo A.A. izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, v katerem bo priznal priposestvovanje in na podlagi katerega se bo pravna prednica tožnice lahko vpisala kot lastnica nepremičnin; da je sodna poravnava I P 498/91 z dne 6. 10. 1992 kot priloga sestavni del te posadne pogodbe; da pogodbeni stranki s to posadno pogodbo urejata že pred več kot 70 leti priposestvovano lastninsko pravico tožnice na predmetnih nepremičninah ter da ta posadna pogodba predstavlja izvedbo sodne poravnave I P 498/91 z dne 6. 10. 1992. V 2. členu Posadne pogodbe je navedeno, da A.A. s podpisom te pogodbe ponovno podaja izrecno in nepogojno izjavo, da priznava izvirno pridobitev lastninske pravice zaradi priposestvovanja v korist tožnice in njene pravne prednice na predmetnih nepremičninah. K tožbi je tožnica priložila tudi izdatek sodne poravnave I P 498/91 z dne 6. 10. 1992 (priloga A4).

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega z navedeno Posadno pogodbo o priposestvovanju z dne 28. 1. 2014 na podlagi zaključka, da promet s temi zemljišči ni potekal po postopku in na način, ki je določen z ZKZ, saj A.A. ni podal ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, kot to določa 20. člen tega zakona. Vendar pa sodišče ugotavlja, da organ v tem upravnem postopku ni presodil, ali predmetna Posadna pogodba z dne 28. 1. 2014 temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (43. člen SPZ). Prav tako ni ugotavljal, ali je v predmetni Posadni pogodbi ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ.

Po presoji sodišča bi namreč v tej zadevi kazalo, da so v Posadni pogodbi z dne 28. 1. 2014 ugotovljene in s sodno poravnavo z dne 6. 10. 1992 izkazane dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice po 43. členu SPZ, kot tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ. Tožničina pravna prednica je namreč z A.A. dne 6. 10. 1992 sklenila sodno poravnavo, s katero sta ugotovila, da pravna prednica tožnice že več kot 50 let uporablja nepremičnine parc. št. 619/33, 620/285 in 620/286, vse k.o. ... ter se dogovorila, da se bo opravila parcelacija nepremičnin ter da bo A.A. izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, v katerem bo priznal priposestvovanje in na podlagi katerega se bo pravna prednica tožnice lahko vpisala kot lastnica teh nepremičnin. Od sklenitve te sodne poravnave naprej (kar pa je več kot 20 let) je tožnica prav gotovo dobroverna posestnica nepremičnin, navedenih v tej sodni poravnavi. Tožnica je utemeljeno zaupala v zakonitost poravnave, sklenjene pred pristojnim sodiščem, ki predstavlja pravno podlago za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sicer pa se sodišče tudi ne strinja z razlogovanjem organa druge stopnje, da je šlo v primeru te sodne poravnave za nedopustno razpolaganje strank z zahtevkom. Upravni organ mora namreč v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali v odobritev predložena listina izkazuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ, ali pa gre za drug način pridobitve lastninske pravice in zato odobritev ni potrebna, kar pa v obravnavanem primeru, kot že povedano, v upravnem postopku ni bilo storjeno. Tako ni pravilen zaključek pritožbenega organa, da je šlo pri sklenitvi predmetne sodne poravnave same po sebi za nedovoljeno razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom, in sicer ZKZ.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je upravni organ materialno pravo uporabil napačno, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določb 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral po vsebini presoditi v odobritev predloženo Posadno pogodbo z dne 28. 1. 2014 ter ugotoviti, ali so parcele, ki so predmet Posadne pogodbe z dne 28. 1. 2014, nastale s parcelacijo parcel, navedenih v sodni poravnavi z dne 6. 10. 1992 (druga in tretja alineja 1. člena Posadne pogodbe) ter po tako izvedenem postopku o zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013). Sodišče je tožniku priznalo tudi 22 % DDV, saj so njegovi pooblaščenci zavezanci za plačilo DDV.