Jedro

Delavec, ki je bil odsoten z dela (zaradi bolezni, porodniškega dopusta) ima po prenehanju razlogov o odsotnosti v načelu pravico opravljati dela delovnega mesta, ki jih je opravljal pred začetkom odsotnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo zavrnilo zahtevek tožnika, naj se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 1.9.1994 in z dne 14.10.1994, s katerima je bil razporejen na delovno mesto prodajalca. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko v plačah med delovnih mestom vodje brezcarinske prodajalne, ki ga je tožnik poprej opravljal, in prodajalcem. Sodišče je ugotovilo, da so bile v obravnavanem primeru o tožnikovi razporeditvi spoštovane določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90-ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93-ZDR).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede dajatvenega zahtevka, v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe prve stopnje kršilo določbe 1. odstavka 365. člena ZPP in 1. odstavka 369. člena ZPP, ker ni razveljavilo prvostopne sodbe, čeprav je bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je ves postopek na drugi stopnji obremenjen s to napako. Tožnik v reviziji sicer teh zakonitih določil ZPP izrecno ne navaja, je pa iz njegovih navedb v reviziji sklepati, da ima v mislih te bistvene kršitve določbe ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v tem, da sodišče pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni uporabilo določb 18. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih, 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93) in 10. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki bi jih za presojo tožnikovega znanja in zmožnosti za opravljanje del prodajalca moralo uporabiti. Pred sporno razporeditvijo tudi ni bila ugotovljena njena splošna zdravstvena sposobnost za opravljanje novih del. Prezrto je ostalo tudi dejstvo, da je bil tožnik predsednik sindikata, zato uživa delovno pravno imuniteto, ki mu jo zagotavlja 3. odstavek 5. člena Zakona o delovnih razmerjih. Odločitvi sodišča druge in prve stopnje naj se zato razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS št. 55/92 in 19/94-ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člena ZPP).

Pač pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Po 1. odstavku navedenega zakonskega določila je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po določilu 365. člena ZPP ni ravnalo skladno določbi iz njegovega 2. odstavka in 1. odstavka 369. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je imela tudi v delu, nanašajočem se na odločitev o zakonitosti razporeditvene odločbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ni dala preizkusiti. Pri presoji njene zakonitosti se je sodišče oprlo na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za sporno razporeditev tožnika obstajale nujne potrebe delovnega procesa, kot jih pogojuje 2. odstavek 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Izhajalo je iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik po zaključenem bolniškem staležu opravljal svoje delo v skrajšanem delovnem času in z omejitvami (brez fizičnih naporov, dvigovanja in nošenja težjih bremen) približno dva meseca. Pri tem je prezrlo, da je bila delovna zmožnost tožnika iz navedenih zdravstvenih razlogov le začasna, zato je ni moglo vzeti kot podlago svoji odločitvi v izreku sodbe. Z njo je vzdržalo v veljavi sporno tožnikovo razporeditev na delovno mesto prodajalca za nedoločen čas. Izrek prvostopne sodbe je torej nasrotoval navedenim razlogom, glede vpliva organizacijskih sprememb pa sama sploh nima razlogov. Kljub ugotovljenim pomanjkljivostim je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, s tem pa je zagrešilo v reviziji očitano kršitev iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb iz 1. odstavka 369. člena ZPP, 2. odstavek 365. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je sprejelo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil delovni proces v poslovalnici BCP Lipica zaradi skoraj dveletne odsotnosti tožnika kot vodje te poslovalnice bistveno prizadet. Zato je nemoten proces dela v tej brezcarinski prodajalni tožena stranka zagotovila z razporeditvijo na delovno mesto vodje drugega delavca. Delovno pravnega statusa tega drugega delavca pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, čeprav gre za odločilno dejstvo. Pravilna uporaba določbe 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je namreč odvisna prav od ugotovitve tega odločilnega dejstva kot bistvene sestavine dejanskega stanja, na katero je uporabiti omenjeno zakonsko normo.

Delavec, ki je bil odsoten z dela (zaradi bolezni, porodniškega dopusta) ima po prenehanju razlogov o odsotnosti v načelu pravico opravljati dela delovnega mesta, ki jih je opravljal pred začetkom odsotnosti. Potrebe delovnega mesta vodje B. so zaradi dolgotrajne odsotnosti tožnika res narekovale njegovo nadomeščanje, med drugim tudi z možnostjo sklenitve delovnega razmerja za določen čas z novim delavcem ali z začasno razporeditvijo delavca tožene stranke. V obeh primerih pa po vrnitvi odsotni delavec (v obravnavanem primeru tožnik) nadaljuje z delom na tem delovnem mestu. Iz izpovedbe tožnika na listovni številki 9 pa je razvidno, da bi ga v času bolniškega staleža nadomeščala sodelavka. Od ugotovitve pravne narave tega razmerja je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Ker je do omenjenih bistvenih kršitev določb postopka prišlo tako na prvi kot drugi stopnji in ker sta obe sodišči s tem, da sta tožbeni zahtevek zavrnili, zmotno uporabilo materialno pravo (17. člen ZTPDR), je revizijsko sodišče obe sodbi na podlagi določbe 1. odstavka 394. člena ZPP in 2. odstavka 395. člena razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.