Jedro

Tožena stranka je revidenta povabila in mu omogočila prisotnost na seji, kjer se je obravnavala njegova pritožba in zato ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni imela dokazov o tem, da se seje revident res ne more udeležiti (v spisu je celo uradni zapis tožene stranke, da se je tožnik v času bolniškega staleža 1.9.2000 osebno zglasil v podjetju, kar bi lahko kazalo na to, da bi se kljub bolniškemu staležu seje lahko udeležil), ni mogoče ugotoviti kršitve revidentovih pravic.

Motnje v delovnem procesu ne pomeni samo morebiten zastoj pri nakladanju jeklenk s plinom. Motnja je ali je lahko že sama odsotnost delavca, katerega delo je bilo predvideno, pa ga mora zaradi odsotnosti nadomeščati drug delavec. Ali gre za motnjo ali ne, je stvar ocene tistih, ki delovni proces organizirajo, posebno ker je znano, da večkratno nadomeščanje nepričakovano odsotnega delavca povzroča nejevoljo med drugimi delavci, ki morajo zaradi svoje rednosti pri prihodu na delo opravljati še delo odsotnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 25.5.2000 in 11.9.2000, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sklepa z dne 15.5.2000, ampak je trajalo do 1.4.2001 in da mu je tožena stranka dolžna povrniti nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ni mogel sodelovati v postopku zaradi bolezni, ni pa njegova krivda, če je zakonodajalec za izvedbo postopka določil kratke roke. Kritičnega dne ga je na delo poslal nadrejeni delavec in bi bil ta lahko v disciplinskem postopku, saj je deloval v nasprotju s predpisi iz varstva pri delu. Po mednarodni konvenciji ima delavec pravico, da o njegovi pritožbi odloča nepristranski organ, kar pritožbena komisija pri toženi stranki zanesljivo ni. Poleg tega pa v sklepu disciplinske komisije niso navedene kvalifikatorne okoliščine, kar pomeni, da mu tudi ni mogla izreči najstrožjega disciplinskega ukrepa. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer tožena stranka formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga vsebinsko ni opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da tožena stranka pri vodenju disciplinskega postopka ni zagrešila kršitev, zaradi katerih bi bila odločitev o disciplinskem ukrepu nezakonita.

Revizija navaja, da tožnik ni mogel sodelovati v disciplinskem postopku zaradi bolezni in da ima kljub bolezni pravico podati zagovor pred disciplinsko komisijo. Taka navedba je v nasprotju z dokazi, saj je iz njih razvidno, da je bil tožnik na disciplinski obravnavi dne 25.5.2000 prisoten in da je podal svoj zagovor. V skladu z določbo drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj., ZTPDR) ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor. Tožnik je bil vabljen tudi na sejo pritožbenega organa, vendar se je ni udeležil. Prosil je za preložitev, vendar je bila prošnja, kot je razvidno iz sklepa organa, zavrnjena, ker ji ni bil priložen noben dokaz, da se revident seje zaradi zdravstvenega stanja ne more udeležiti in da je zato potrebna njena preložitev, revidentova pooblaščenka pa svoje odsotnosti tudi ni posebej opravičila. To pomeni, da je tožena stranka revidenta na sejo vabila in mu omogočila prisotnost na seji, kjer se je obravnavala njegova pritožba in zato ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni imela dokazov o tem, da se seje revident res ne more udeležiti (v spisu je celo uradni zapis tožene stranke, da se je tožnik v času bolniškega staleža 1.9.2000 osebno zglasil v podjetju, kar bi lahko kazalo na to, da bi se kljub bolniškemu staležu seje lahko udeležil), ni mogoče ugotoviti kršitve revidentovih pravic.

Zatrjevano dejstvo, da je revidenta vinjenega na delo poslal predpostavljeni in da zato ne more biti disciplinsko odgovoren, pa kot je že pravilno obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi, revidentove odgovornosti v ničemer ne zmanjšuje. Na delovnem mestu je bil vinjen, kar je njegova odgovornost, bi pa njegov predpostavljeni zaradi svojega ravnanja, če bi bilo ocenjeno, da je z njim sam kršil svoje delovne obveznosti, lahko odgovarjal zaradi svoje kršitve obveznosti.

Pravilnik tožene stranke o delovnih razmerjih je v 101. členu povzel določbe 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) in določil, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vsako hujšo kršitev delovnih obveznosti, če je bil ali bi lahko bil moten delovni proces (kvalifikatorne okoliščine). Revident sicer zatrjuje, da disciplinska komisija teh okoliščin ni ugotavljala, vendar to ne drži, saj je iz sklepa z dne 25.5.2000 razvidno, da je komisija ugotavljala hujše posledice zaradi nujnega nadomeščanja revidenta zaradi njegovih nepredvidenih izostankov z dela (to lahko povzroči motnje v delovnem procesu), kar zadošča za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. S tako oceno, da so zaradi izostanka revidenta z dela nastale hujše posledice, je soglašal tudi organ tožene stranke druge stopnje.

Revident ima prav, ko navaja, da organ druge stopnje pri toženi stranki ni nepristranski organ, na katerega se lahko obrne delavec v skladu z določbo 8. člena Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92 - Mednarodne pogodbe, št. 15/92), če meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo. Je pa tak organ sodišče, na katerega je revident vložil tožbo, zato je celoten postopek glede prenehanja delovnega razmerja revidenta, tudi glede te graje, v skladu s predpisi in z mednarodno pogodbo.

Sodišče revidentu samo še pojasnjuje, da motnje v delovnem procesu ne pomeni samo morebiten zastoj pri nakladanju jeklenk s plinom. Motnja je ali je lahko že sama odsotnost delavca, katerega delo je bilo predvideno, pa ga mora zaradi odsotnosti nadomeščati drug delavec. Ali gre za motnjo ali ne, je stvar ocene tistih, ki delovni proces organizirajo, posebno ker je znano, da večkratno nadomeščanje nepričakovano odsotnega delavca povzroča nejevoljo med drugimi delavci, ki morajo zaradi svoje rednosti pri prihodu na delo opravljati še delo odsotnega. Nejevolja pa povzroča tudi težave pri organizaciji dela ob morebitnih nenadnih dogodkih, ko se poveča obseg dela, saj delavci začnejo dodatno delo odklanjati, to pa je motnja delovnega procesa. Zato morebitno zaslišanje prič, ki jih je predlagal revident, ne bi moglo spremeniti zaključka, da neplanirana odsotnost (vsakega) delavca lahko pomeni hujšo posledico, ki se kaže v motnji delovnega procesa.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.