Jedro

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 55.000 ATS z obrestmi v tolarski vrednosti. Ugotovilo je, da tožnik, ki je bil nezgodno zavarovan pri toženki, po sklenitvi zaključnega sporazuma 30.11.1995 (ki je upošteval tožnikovo 10-odstotno invalidnost) ni imel nove škode oziroma invalidnosti. Tožnikovo sklicevanje, da je šele kasneje zvedel za višji odstotek invalidnosti (32 %), je sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da tožnik ni zahteval razveljavitve sporazuma (razlog iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnik ni ravnal skrbno, ko je podpisal sporazum.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo, s katero je uveljavljal razlog zmotne uporabe materialnega prava, zavrnilo in potrdilo to sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik ne more uveljavljati razdrtja pogodbe zaradi zamude plačila. V zvezi z zmoto pa bi moral zahtevati razveljavitev pogodbe. Ne gre za novo škodo, saj ni šlo za tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja.

Zoper obe sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Vztraja pri stališču, da je sklenjeni sporazum neveljaven zaradi izplačila zavarovalnine osem mesecev po njegovi sklenitvi. Tožnik ni imel pravnega interesa izpodbijati sporazum, saj je bil znesek po sporazumu izplačan pred vložitvijo tožbe, s katero je zahteval le dodatno plačilo. Zadostuje le ugovor neveljavnosti sporazuma. Pravne posledice razveljavitve sporazuma bi bile drugačne. Tožnik je upravičen do dodatne zavarovalnine že po splošnih načelih obligacijskega prava.

Zaključnega sporazuma ne bi podpisal, če bi takrat vedel, da gre za invalidnost do 32%. Med strankama je prišlo do nesporazuma.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih niti kakšen drug predpis ne določa, da postane sporazum med strankama brez pravne veljave, če ena stranka v osmih mesecih ne plača tistega, kar se je zavezala. Dopustna sta ugovor neizpolnjene pogodbe v tistih primerih, ko nastopata obe stranki kot upnik in dolžnik (122. in 123. člen ZOR), in razveza pogodbe zaradi neizpolnitve, ko je mogoče pogodbo iz tega razloga razdreti z navadno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu (124. do 129. člen ZOR). V obravnavani zadevi ne gre za noben izmed naštetih treh primerov. V izpodbijani sodbi je pravilno razčlenjen pomen roka kot bistvene sestavine pogodbe, ta pa v zaključnem sporazumu sploh ni bil določen. Revizija sama ne pojasni, v čem naj bi bilo glede tega vprašanja obrazloženo stališče nižjih sodišč nepravilno.

Gotovo je, da tožnik ni imel interesa izpodbijati zaključni račun glede plačila obveznosti zavarovalnice, saj zahteva še višji znesek, kot je bil dogovorjen. Lahko pa bi izpodbijal tisti del sporazuma, ki vsebuje ugotovitev, da je toženka izpolnila z izplačilom zavarovalnine vse svoje obveznosti. Vendar po tej možnosti ni posegel. Sporazum bi lahko izpodbijal (111. do 112. člen ZOR), zaradi bistvene zmote (61. člen ZOR) ali prevare (65. člen ZOR) glede na trditve, ki jih je postavljal med postopkom. Spet je bilo v zvezi s to okoliščino v izpodbijani sodbi razumljivo in prepričljivo pojasnjeno, da ni dovolj samo ugovarjati zmoto, marveč je treba to storiti s tožbo (razlog iz 112. in 117. člena ZOR).

Končno ni utemeljeno niti revizijsko sklicevanje na splošna načela obligacijskega prava (načelo pravičnosti, moralno obnašanje, vestnost in poštenje itd.). Temeljna načela obligacijskega prava (I. poglavje, 1. do 25. člen ZOR) so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pa pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem. Vendar za kršitev zakonskih določb v omenjenem poglavju niso predpisane tudi sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami. Res je z vidika morale in poštenja vprašljivo ravnanje tožene stranke, ki je med to pravdo spoznala, da je bila stopnja tožnikove invalidnosti že ob sklenitvi zaključnega sporazuma 32 %, vendar je vztrajala pri svojem ugovoru dogovorjene celotne zavarovalnine. Toda sodišče iz prej opisanega razloga ne more tega sankcionirati na podlagi temeljnih načel obligacijskega prava, saj tožnik ni izkoristil ob pravem času sredstev, ki mu jih daje na voljo zakon za izpodbijanje pravnega posla. Ker tega ni storil, mora trpeti posledice sam.

Trditev o nesporazumu med strankama je novota, ki je revizijsko sodišče ne sme upoštevati (razlog iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP 1977). Sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili tudi v ostalem, poleg tistega, kar je napadala revizija (386. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).