Jedro

Ker je bilo o tožnikovi starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. 9870607 z dne 30. 9. 2009 in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Z izpodbijano odločbo je bil dokončno zavržen tožnikov zahtevek za novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem delovne dobe v JLA. Ugotovilo je, da je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke v letu 2001. Tožnikovo vlogo z dne 14. 1. 2009 je štelo kot predlog za ponovno odmero pokojnine. Ker pa ne gre za primere iz 178., 180. in 181. člena ZPIZ-1 je tožena stranka zahtevo pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo tako drugostopno (dokončno) odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2009 kot prvostopno odločbo tožene stranke z dne 22. 4. 2009 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Iz odločbe tožene stranke z dne 5. 6. 2001 in njej priloženega izpisa pokojninske dobe je razvidno, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala oziroma odločala o pokojninski dobi za čas prebit v JLA. Zato ni bilo podlage za zavrženje zahteve tožnika, temveč bi morala tožena stranka o njej odločiti po vsebini.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, s čimer je postala pravnomočna tudi ugotovljena pokojninska doba. Tožnik je z vlogo z dne 14. 1. 2009 dejansko uveljavljal spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici do starostne pokojnine. Zoper odločbo z dne 5. 6. 2001 tožnik rednih in izrednih pravnih sredstev ni vložil in je postala pravnomočna tudi ugotovljena pokojninska doba. Poleg tega je bila pokojninska doba, dopolnjena v JLA, že ugotovljena s pravnomočno odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani z dne 26. 3. 1968, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine pri nosilcu vojaškega zavarovanja od 1. 4. 1963 dalje, ki se mu je tudi izplačevala.

4. Tožnik je na revizijo sicer odgovoril, vendar njegove vloge ni mogoče upoštevati, ker niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 5. 6. 2001. Tožena stranka je pri tem v pokojninsko dobo upoštevala delovno dobo tožnika od 1. 4. 1963 dalje v skupnem trajanju 27 let osem mesecev in 29 dni, kar je v obrazložitvi odločbe tudi izrecno navedeno. Tožnik se zoper odločbo ni pritožil, pač pa je z vlogo dne 14. 1. 2009 od tožene stranke zahteval novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v JLA od 1. 8. 1956 do 31. 3. 1963. Tožena stranka je zahtevo s sklepom z dne 22. 4. 2009 zavrgla na podlagi četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 30. 9. 2009. 9. Zmotno je stališče sodišč druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi pokojninska doba ki jo tožnik uveljavlja naknadno, ni bila upoštevana. Tožnik je pravico do pokojnine uveljavil oziroma pridobil z odločbo z dne 5. 6. 2001. Če je tožena stranka pokojnino izračunala v nasprotju zakonskimi določbami, brez upoštevanja pokojninske dobe, ki bi jo morala upoštevati, je starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita.

10. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

11. Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine z dne 5. 6. 2001 ni bila vložena pritožba, je postala dokončna in pravnomočna. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Pravnomočna odločba ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar pa v spornem primeru tudi izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Tožnik je le na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 5. 6. 2001, podal 14. 1. 2009 zahtevo za novo odmero.

12. V času vložitve tožnikove zahteve so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

13. Izpodbijana odločba z dne 30. 9. 2009 (v povezavi z odločbo organa prve stopnje z dne 22. 4. 2009) je bila izdana na podlagi zahteve tožnika za novo odmero pokojnine. Z njo je tožena stranka zahtevo dokončno zavrgla na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo o tožnikovi starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni bilo mogoče začeti. Zato je tožena stranka tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgla in posledično zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve.

14. Ker je sodišče druge stopnje s tem, ko je izpodbijani odločbi odpravilo in toženi stranki naložilo izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 383. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).