Jedro

Ključno je, da je bila tožniku pravica do izplačila odložena in ko je bil izpolnjen z zakonom določen pogoj, tj., da je tožnik poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, je odpadel razlog, zaradi katerega je bilo izplačilo zadržano. Z dnem plačila prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila nadomestila in tedaj je začel teči 3-letni zastaralni rok, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 1. 2025 in št. ... z dne 15. 11. 2024. Ugotovilo je, da ima tožnik pravico do izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od meseca marca 2019 do meseca junija 2020.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi se sklicuje na 336. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).1 S tem, ko je sodišče štelo, da je zastaralni rok začel teči šele potem, ko je tožnik poravnal dolg iz naslova obveznih prispevkov, je navedeno določbo materialnopravno napačno razlagalo. Takšno "zadržanje zastaranja" nima podlage v pravnih predpisih. Zadržanje zastaranja je zakonsko urejeno v določbah od 358. do 363. člena OZ in ne dopušča (konkretne) situacije, da bi se zastaranje lahko zadržalo iz razlogov, ki so nastali po krivdi dolžnika (tožnika). Dolg iz naslova obveznih prispevkov namreč ne predstavlja nepremagljivih ovir, zaradi katerih tožnik ne bi mogel pravočasno uveljavljati svoje pravice. Plačilo obveznih prispevkov predstavlja samostojno obveznost tožnika in nima oziroma tudi ne sme imeti vpliva na tek zastaralnega roka. Zastaranje teče tudi v času, ko zavarovana oseba nima poravnanih prispevkov, saj je krivdni razlog za neplačilo prispevkov, zaradi česar so bile zadržane pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, na strani zavarovane osebe. Tožnik bi se moral zavedati, da če želi uveljavljati zadržane pravice, bi moral dolg poravnati v 3-letnem zastaralnem roku. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje pomeni, da je začetek teka zastaralnega roka v celoti odvisen od ravnanja dolžnika, kar je v nasprotju z namenom instituta zastaranja in načelom pravne varnosti. Toženec pri tem opozarja na 36. člen Zakona o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (v nadaljevanju: ZIUZDS),2 ki velja od 1. 1. 2024 dalje in ki jasno določa, da neplačilo prispevkov ni razlog za zadržanje zastaranja. Da zakonodajalec z zadržanjem pravic na temelju 78.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 ni imel namena zadržati tudi tek zastaranja, jasno potrjuje tudi sprejem določbe 36. člena ZIUZDS. Sklicevanje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča,4 ki sta bili izdani v času, ko še ni bil sprejet ZIUZDS, ni utemeljeno ter tudi neobrazloženo, povzroča pa tudi neenakopravno obravnavo zavarovanih oseb. Toženec nadalje opozarja na Navodila za izvajanje 78.a člena ZZVZZ, ki so bila javno objavljena in iz katerih izhaja, da 3-letni zastaralni rok prične teči od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem bi bil zavarovanec začasno zadržan od dela. Tudi do slednjega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)6 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Toženec smiselno uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da odločitev naj ne bi bila obrazložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje. Prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 21. 1. 2025, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 15. 11. 2024. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da se zahteva tožnika za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za marec 2019, april 2019, maj 2019, junij 2019, julij 2019, avgust 2019, september 2019, oktober 2019, november 2019, december 2019, januar 2020, februar 2020, marec 2020, april 2020, maj 2020 in junij 2020, kot neutemeljena zavrne. Toženec je zahtevo zavrnil iz razloga, ker naj bi z zastaranjem prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnik prvo zahtevo za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za obdobje od 18. 3. 2019 do 31. 3. 2019, vložil 12. 4. 2019. Zahteva je bila zavrnjena z odločbo št. ... z dne 10. 5. 2019. Za kasnejša obdobja začasne nezmožnosti za delo so bile izdane v bistvu enake odločbe z dne 26. 6. 2019, 17. 7. 2019, 21. 8. 2019, 8. 10. 2019, 12. 11. 2019, 7. 1. 2020, 9. 4. 2020 in 21. 5. 2020.7 Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da je tožnik zavarovan po 7. točki 15. člena ZZVZZ kot kmet, ki v Republiki Sloveniji opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker v času ugotovljene začasne nezmožnosti za delo ni imel poravnanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, je toženec zahteve zavrnil ob sklicevanju na 78.a člen ZZVZZ. Iz obrazložitve odločb izhaja, da bo zavarovana oseba izplačilo nadomestila plače za celotno obdobje, za katero je bilo le-to zadržano, lahko uveljavljala po plačilu prispevkov.

8.ZZVZZ v prvem odstavku 78.a člena določa, da se zavarovancem iz 4., 5., 6., 7., 8., 11., 12., 13., 14. in 20. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona ter njihovim družinskim članom, v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja; do takrat lahko uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le nujno zdravljenje.

9.Med strankama ni sporno, da je tožnik naknadno (in sicer dne 24. 9. 2024) poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.8

10.V zadevi je sporno, ali je prišlo do zastaranja in je posledično prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

11.Kot to pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, je za odločitev v tej zadevi odločilno dejstvo, da so bile tožniku z že omenjenimi odločbami pravice zadržane, in sicer za obdobje, dokler tožnik ne bo poravnal prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Omenjeno je ključno za odgovor na vprašanje, kdaj je v predmetni zadevi zastaranje sploh začelo teči.

12.Gre za terjatve, ki zastarajo v 3-letnem zastaralnem roku.9

13.Pritožbeno sodišče je do tega vprašanja že zavzelo stališče v zadevah,10 ki jih navaja že sodišče prve stopnje. OZ v prvem odstavku 336. člena določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno drugače. Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je imel tožnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. S tem v zvezi 360. člen OZ za rešitev te zadeve ni odločilen. Pri odločanju, od kdaj dalje je tožnik sploh imel možnost zahtevati plačilo nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, je potrebno upoštevati, da toženec z odločbo odloča o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, torej tudi o pravici do nadomestila. Tožniku pravica do izplačila ni bila priznana, temveč je toženec z že omenjenimi odločbami zahtevo zavrnil. To pomeni, da tožnik pravice do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo glede na določbo 78.a člena ZZVZZ, preden je poravnal prispevke, niti ni mogel uveljaviti. Sklicevanje na krivdo (torej da bi lahko že prej poravnal prispevke) ni odločilno. Ključno je, da je bila tožniku pravica do izplačila odložena in ko je bil izpolnjen z zakonom določen pogoj, tj., da je tožnik poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, je odpadel razlog, zaradi katerega je bilo izplačilo zadržano. Z dnem plačila prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila nadomestila in tedaj je začel teči 3-letni zastaralni rok, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Nenazadnje je tudi že sam toženec v odločbah, s katerimi je bilo zadržano izplačilo nadomestila, tožnika opozoril, da bo izplačilo nadomestila za celotno obdobje, za katero je bilo izplačilo zadržano, lahko uveljavljal po plačilu prispevkov.

14.Navodilo za izvajanje 78.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne pomeni pravne podlage, po kateri bi zastaranje začelo teči že od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je bil zavarovanec začasno zadržan od dela. Z Navodilom namreč ni mogoče določiti, od kdaj dalje teče zastaranje.

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo pri presoji te zadeve potrebno upoštevati določbo 36. člena ZIUZDS, kjer je med drugim določeno, da zadržanje pravic iz obveznega zavarovanja ne vpliva na začetek teka ali na tek zastaralnih rokov. Navedeni predpis je začel veljati 31. 12. 2023 in se od navedenega datuma tudi uporablja. Uporablja se torej za razmerja, ki so nastala po sprejetju navedenega predpisa, ne pa za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZIUZDS, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Navedeni predpis namreč ne posega oziroma ne ureja razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, saj bi šlo v tem primeru za ustavno prepovedano retroaktivno veljavo predpisa.

16.Ker v času od meseca marca 2019 do meseca junija 2020 ni prišlo do zastaranja terjatve za izplačilo neizplačanih zneskov nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 21. 1. 2025 in z dne 15. 11. 2024 ter ugotovilo, da ima tožnik pravico do navedenega izplačila. Izpolnjeni so namreč vsi z zakonom določeni pogoji, s tem da tožnikov zahtevek tudi ni zastaral.

17.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 136/2023 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

4Psp 403/2017 in Psp 406/2018.

5Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

6Ur. l. RS, št. 2/2004.

7Obrazložitev prvostopenjske odločbe z dne 15. 11. 2024.

8Podatek v drugem odstavku obrazložitve odločbe z dne 15. 11. 2024.

9Glej Psp 230/2014, Psp 451/2014, VIII Ips 133/2000 itd.

10Psp 403/2017 z dne 22. 2. 2018 in Psp 406/2018 z dne 24. 1. 2019.