Jedro

Tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, navaja svojo etnično pripadnost ter dejstvo, da v domačem kraju B. nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Hkrati poudarja svoje dolgoletno odsotnost iz Nigerije in ponovni vzpon odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro. Sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da iz navedb, ki jih je tožnik podal v postopku ter iz v postopku predloženih in pridobljenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Nigeriji ogrožena zgolj iz razloga, ker je pripadnik plemena Igbo ter zato, ker je dalj časa odsoten iz države (po njegovih navedbah od leta 2008) in ker nima več sorodnikov oziroma socialnega zaledja.

Da bi bil tožnik podpornik oziroma privrženec Biafre, pa v postopku ni navajal. Iz informacij o izvorni državi prav tako ne izhaja, da tožnik zaradi svoje etnične pripadnosti ne bi mogel računati na pomoč policije in drugih javnih institucij. Zgolj dejstvo, da je tožnik pripadnik plemena Igbo, glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi še ne predstavlja grožnje za tožnikovo življenje oziroma njegovo svobodo ali izpostavljenost mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 1. in 2. alineje 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) ter odločil, da tožniku pravice iz prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2 ne pripadajo in da posebni stroški z izdajo te odločbe niso nastali. V obrazložitvi zaključuje, da trditev tožnika, da bi bil ob vrnitvi v Nigerijo zaradi svoje etične pripadnosti Igbo izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim in poniževalnim ravnanjem s strani tako kriminalnih organizacij in drugih oboroženih skupin, kot tudi uradnih oblasti, ni utemeljena. Prav tako so neutemeljene tožnikove navedbe, da se kot predstavnik Igbo ne more varno vrniti v svoj kraj, niti se ne more preseliti v drugi kraj, ne da bi postal tarča ostalih etničnih skupin. Prav tako zavrača tožnikovo prošnjo za dovolitev zadrževanja iz razlogov po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, saj tožnik nima dokazov, da si potnega lista ne more pridobiti oziroma da je potno listino v obdobju od izvršljive odločbe o vrnitvi poskušal urediti oziroma je zanjo zaprosil, njegovi prošnji pa ni bilo ugodeno.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v tej zadevi kršeno načelo nevračanja po 72. členu ZTuj-2 saj bi bilo ob vrnitvi v Nigerijo njegovo življenje ogroženo iz razloga, ker je Igbo in bi se po mnogih letih vrnil v okolje, kjer nima nikogar, ki bi mu pomagal pri reintegraciji. Zelo verjetno je, da bi ga zato targetirale oborožene skupine, ker bi ocenile, da je po tolikih letih življenja v tujini premožen. Lahko bi se zgodilo, da bi ga izsiljevale, celo ugrabile, poskusile oropati, ogroženo bi bilo njegovo življenje, lahko bi ga umorili. Pri tem ga državni organi ne bi varovali, ker je Igbo. Ugovarja, da iz navedb toženke ni razvidno, na podlagi katerih virov gospa A. iz Mednarodne organizacije za migracije (IOM) zatrjuje, da ni ovir za vračanje in integracijo v kraj B. Poudarja, da se ne more opredeliti do vsebine takega dokaza, če ne ve, od kod izjave izvirajo, za kakšno reintegracijo pravzaprav gre ter ali bi bila v primeru tožnika sploh primerna. Toženka bi morala tudi, če obstajajo splošne informacije o reintegraciji v Nigerijo, opraviti individualno presojo v konkretnem primeru. Prvostopenjski organ ni upošteval nobenega od dokazov, ki jih je v postopku predlagal tožnik, češ da gre za zastarele informacije. Nasprotuje tudi mnenju toženke, da kot pripadnik Igbo v Nigeriji ne bi bil ogrožen. Meni, da je toženka utemeljila zadrževanje zaradi načela nevračanja na občutno previsokem standardu. Ni pa jasno, kako je prvostopenjski organ ugotovil, da konkretno pri tožniku ne obstajajo nobene individualne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od ostalih državljanov in prebivalcev Nigerije. Prepričan je, da iz dokumentacije v upravnem spisu jasno izhaja, da izpolnjuje vse pogoje za dovolitev zadrževanja, zato sodišču predlaga, da samo odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s svojo odločbo samo reši zadevo tako, da prošnji za zadrževanje ugodi. Podrejeno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da zasliši pričo A., zaposleno pri IOM ter da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ upravičeno zavrnil tožnikovo prošnjo za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Tožnik namreč v tožbi odločitvi upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi njegove prošnje za dovolitev zadrževanja po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 po vsebini ne ugovarja. Sicer pa tudi iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožnik sam stopil v stik z Veleposlaništvom Nigerije na Dunaju in si pridobil potni list, kopija katerega se tudi nahaja v upravnem spisu zadeve. Takšni navedbi toženke tožnik niti ni oporekal. 7. Načelo nevračanja po ZTuj-2 in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (72. člen ZTuj-2). Zadrževanje pa po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 73. člena ZTuj-2), in sicer se zadrževanje v Republiki Sloveniji med drugim dovoli tujcu, če njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena (1. alineja drugega odstavka te določbe).

8. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, s katero mu je bil izrečen ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šest mesecev (odločba Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj št. 225-130/2016/4 (3C651-01) z dne 19. 10. 2016). Sodišče pa tudi ugotavlja, da je tožnik že v letu 2015 iz podobnih razlogih, kot jih navaja v predmetni prošnji za dovolitev zadrževanja, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ki je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-198/2014/20 z dne 28. 1. 2016 ter potrjena s sodbo tega sodišča I U 302/2016 z dne 11. 5. 2016 in Vrhovnega sodišča I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016. 9. Tožnik je v prošnji za dovolitev zadrževanja, ki jo je organ prejel 2. 12. 2016, navedel, da je razlog, da je zapustil Nigerijo, povezan z aktivnostmi uporniških skupin, ki se bojujejo za svoj delež pri prodaji nafte, pri čemer targetirajo tudi pripadnike njegove etnične skupine Igbo. Militanti so vdrli v hišo, kjer je živel, tako da je v zadnjem hipu uspel zbežati. Ker njegovih sorodnikov ni bilo mogoče najti, so ga prijatelji spravili na ladjo, saj je bilo nadaljnje zadrževanje zanj smrtno nevarno. Njegova vrnitev ni varna. V domači kraj B. se ne more vrniti, saj tam nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Selitev v drugo regijo pa tudi ni mogoča, ker bi bil tako zaradi etnične pripadnosti, kot tudi pomanjkanja finančnega in socialnega zaledja, v takšnem položaju ne le potisnjen v življenje na ulici, ampak bi bil prepuščen izkoriščanju in maltretiranju kriminalnih združb. Poudarja, da je njegova situacija posebno zapletena zaradi ponovnega vzpona odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro. Zaradi svoje etnične pripadnosti ne more računati na pomoč policije in javnih institucij, saj so te v zadnjem letu same večkrat napadle tudi miroljubne in neoborožene pripadnike Igbo. Kot Igbo se zato ne more varno vrniti v svoj kraj, niti se ne more preseliti v drug kraj, ne da bi postal tarča ostalih etničnih skupin.

10. Iz povedanega izhaja, da tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, navaja svojo etnično pripadnost ter dejstvo, da v domačem kraju B. nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Hkrati poudarja svoje dolgoletno odsotnost iz Nigerije in ponovni vzpon odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro.

11. Sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da iz gornjih navedb, ki jih je tožnik podal v postopku ter iz v postopku predloženih in pridobljenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Nigeriji ogrožena zgolj iz razloga, ker je pripadnik plemena Igbo ter zato, ker je dalj časa odsoten iz države (po njegovih navedbah od leta 2008) in ker nima več sorodnikov oziroma socialnega zaledja. V zvezi s tem se sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), v kateri je organ na podlagi izvedenih dokazov, s katerimi je tožnika seznanil ter zaslišanja tožnika napravil izčrpno in celovito dokazno oceno, pri čemer je upošteval vse tožnikove izjave oziroma navedbe v postopku ter z njegove strani predložene informacije oziroma je izrecno pojasnil, katerih informacij in zakaj ni upošteval. Iz informacij o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil tožnik sam, pa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da v Nigeriji obstaja posebna diskriminacija proti pripadnikom plemena Igbo in da so pripadniki tega plemena kar se tiče napadov kriminalnih združb posebej izpostavljeni. Da bi bil tožnik podpornik oziroma privrženec Biafre, pa v postopku ni navajal. Iz informacij o izvorni državi prav tako ne izhaja, da tožnik zaradi svoje etnične pripadnosti ne bi mogel računati na pomoč policije in drugih javnih institucij.

12. Sicer pa sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe, da bi bilo v primeru njegove vrnitve v Nigerijo kršeno načelo nevračanja po prej citirani določbi 72. člena ZTuj-2, zelo splošne in že na podlagi njegovih lastnih navedb ter izpovedbe na zaslišanju 10. 1. 2017, ki ga je opravil upravni organ, takšen zaključek, ob upoštevanju v postopku pridobljenih in upoštevanih informacij o izvorni državi, ni mogoč. Kot je tožniku pojasnil že upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi, namreč zgolj dejstvo, da je tožnik pripadnik plemena Igbo, glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi še ne predstavlja grožnje za tožnikovo življenje oziroma njegovo svobodo ali izpostavljenost mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

13. V zvezi s tožbenim ugovorom, da v njegovem primeru reintegracija ne bi bila mogoča, se tožnik prav tako sklicuje na svojo narodno pripadnost (Igbo), pa tudi na svojo dolgotrajno odsotnost iz države ter dejstvo, da nima nikogar, ki bi mu pomagal pri reintegraciji. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pri svoji odločitve upošteval te tožnikove navedbe, vendar je iz odgovora z dne 11. 1. 2017, ki ga je organu podal IOM (to je Mednarodna organizacija za migracije), ugotovil, da je vračanje možno, in sicer je najpogostejše vračanje v Lagos. Po pridobitvi informacije s strani upravnega organa prve stopnje, da tožnik prihaja iz kraja B., Delta State, in preveritvi s strani IOM, ali je vračanje v ta kraj možno, je predstavnica IOM prvostopenjskemu organu potrdila, da ni ovir za organizacijo vrnitve ali izvedbo reintegracije v omenjenem kraju. Glede na takšen odgovor IOM, pri čemer je iz opisanega dopisovanja med organom prve stopnje in predstavnico IOM razvidno, da je bila možnost vračanja v B. in reintegracija preverjena, ter ob tem, da je upravni organ tudi preko mreže EURINT preveril, ali pristojni organi drugih držav državljane Nigerije vračajo v njihovo izvorno državo, o čemer se je imel tožnik v postopku možnost izreči, sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da organ ni v zadostni meri presodil, da bi bila reintegracija v tožnikovem primeru uspešna. S strani tožnika predloženih dokazov, ki se nanašajo na vprašanje reintegracije, pa organ, glede na to, da je razpolagal z novejšimi podatki, utemeljeno ni upošteval, saj se nanašajo na leti 2013 in 2014. 14. Po presoji sodišča sta po povedanem organa obeh stopnje pravilno uporabila materialno pravo (določbe 72. in 73. člena ZTuj-2) ter je, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankama niti ni sporno, temveč je sporna zgolj dokazna ocena upravnega organa, ki pa ji sodišče sledi, izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrniti.

15. Sodišče je odločitev sprejelo na nejavni seji ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Kot že navedeno namreč dejansko stanje, relevantno za odločitev, med tožnikom in toženko ni sporno.