Jedro

Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo, temveč mora izvirati iz ravnanja subjektov preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 864/2026 z dne 15. 5. 2026 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval povrnitev stroškov tega postopka. S sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) je v preostalem delu zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-1581/2023/23 (1222-15) z dne 8. 4. 2026, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odločilo o posledicah te odločitve.

2.V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da glede na zakonsko dikcijo 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnik ni navajal dejstev, ki bi bila pravno relevantna za priznanje mednarodne zaščite, ter se v tem delu sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ob opredelitvi do tožbenih navedb je še pojasnilo, da mednarodna zaščita zagotavlja zaščito pred resno škodo, ki jo lahko povzroči subjekt preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, ne pa pred splošnim pomanjkanjem ali neurejenimi razmerami v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo. Prav tako je navedlo, da okoliščina, da so ekonomske in socialne razmere v izvorni državi za prosilca slabše kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama po sebi ne utemeljuje priznanja mednarodne zaščite. Kot preveč pavšalne je ocenilo tudi tožnikove navedbe o protestih in poslabšanju razmer v Alžiriji, saj ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine konkretno vplivale na njegov položaj.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem zatrjuje, da je bilo dejansko stanje pavšalno povzeto in v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ob tem pa ponovno izpostavlja okoliščine, ki jih je navajal že v postopku pred Upravnim sodiščem. Dodaja, da zgolj uvrstitev Alžirije na seznam varnih držav ne odraža dejanskih razmer v državi oziroma na posameznih območjih. Poudarja tudi, da slabe razmere glede zaposlitve in plačila za delo niso bile razlog za njegov odhod iz države, zato ga toženka in Upravno sodišče ne bi smela obravnavati kot ekonomskega migranta. Nadalje zatrjuje, da je izpostavljal podvrženost nasilju, kršitve človekovih pravic in strah pred vrnitvijo v izvorno državo, vendar se Upravno sodišče do teh okoliščin ni opredelilo. Poleg tega naj bi bila kršena tudi "materialna določila", ki bi jih sodišče moralo upoštevati, predvsem pa naj ne bi bilo spoštovano "pravo države članice Evropske unije, kot tudi pravo Evropske unije v zvezi z določili, ki varujejo pravice posameznika in nasploh človekove pravice". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v točki II. razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

7.Odločba toženke, za katero je Upravno sodišče presodilo, da je pravilna in zakonita, temelji na obeh navedenih zakonskih razlogih. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se pritožnik v pritožbi konkretizirano ne sooča z razlogi, na katere je Upravno sodišče oprlo izpodbijano sodbo in s katerimi je pritrdilo odločitvi toženke. Tako pavšalno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pomanjkljivosti, na katere je opozarjal že v tožbi, ter da je dejansko stanje povzelo pavšalno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Pri tem pa ne pojasni, katere konkretne pomanjkljivosti naj bi sodišče spregledalo, katera dejstva naj bi bila nepravilno ugotovljena oziroma katerim listinam naj bi sodba nasprotovala, zato takšnih pritožbenih navedb ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Navedbe, s katerimi opisuje razmere v Alžiriji in dogodke, povezane z njegovo družino (umor strica), pomenijo zgolj ponovitev tožbenih navedb, pri čemer pritožnik ne pojasni, zakaj bi bila presoja teh okoliščin v izpodbijani sodbi napačna.

8.Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o nasilju, kršitvah človekovih pravic in strahu pred vrnitvijo v izvorno državo. Vendar tudi ta očitek ostaja nekonkretiziran, saj pritožnik ne pojasni, do katerih konkretnih navedb oziroma okoliščin, pomembnih za odločitev, naj se Upravno sodišče ne bi opredelilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je Upravno sodišče ob sklicevanju na razloge odločbe toženke skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 presodilo, da okoliščine, ki jih je pritožnik zatrjeval, ne predstavljajo razlogov za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite iz 20. člena ZMZ-1 (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako se je v 20. točki obrazložitve opredelilo do tožbenih navedb glede varnosti v Alžiriji, pomanjkanja dela, slabih ekonomskih pogojev, izpostavljenosti ljudi nasilju, nestrpnosti in zaničevanju ter ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo, temveč mora izvirati iz ravnanja subjektov preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

9.Na ravni splošnega nestrinjanja so tudi pritožbene navedbe, da uvrstitev Alžirije na seznam varnih držav sama po sebi ne odraža dejanskih razmer v državi oziroma na posameznih območjih.

10.Tudi pritožbeni očitek o kršitvi "materialnih določil" ter nespoštovanju prava Evropske unije ostaja zgolj navržen, saj pritožnik ne pojasni, katere konkretne določbe naj bi bile kršene oziroma v čem naj bi se zatrjevane kršitve odražale. Zato se Vrhovno sodišče do takega očitka ne more vsebinsko opredeliti.

Iz navedenih razlogov in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo II. točko izpodbijane sodbe in sklepa.