Jedro

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient zaradi vinjenosti zapoznelo reagiral z zaviranjem, je napačen materialnopravni zaključek o obstoju sokrivde tožnice. Dejstvo, da bi lahko zaustavil vozilo na razdalji 35,8 m in pred krajem trčenja, če bi z zaviranjem pričel na oddaljenosti 55,5m od mesta trčenja, ko je lahko zagledal tožnico, ki je pričela s prečkanjem in glede na druge ugotovljene okoliščine o kraju škodnega dogodka (mestna ulica, vožnja proti označenemu prehodu za pešce, preglednost), ne predstavlja dejanske podlage za zaključek, da intervenient ravnanja tožnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu delno spremeni tako, da izrek poslej v celoti glasi: Tožena stranka Z. T. d.d. Ljubljana, OE C., je dolžna plačati tožeči stranki S. C., K. ..., Š., odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zavrne se zahtevek v presežku za še zahtevanih 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR od 5.1.1998 do 31.12.2001. Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.821,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 144,44 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino 9.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (prvi odstavek izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 EUR od 5.1.1998 do 31.12.2001 (drugi odstavek izreka), naložilo toženi stranki in stranskemu intervenientu dolžnost povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.902,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (tretji odstavek izreka).

Sodišče prve stopnje je odškodnino prisodilo tožnici na podlagi ugotovljenega njenega 10 % soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledične škode.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (drugi in tretji odstavek izreka), pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 do plačila, toženki pa naloži povrnitev vseh po tožnici zahtevanih stroškov pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške pritožbenega postopka. V pritožbi je tožnica navajala, da se ne more strinjati z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka v tem, ker je prečkala cestišče na mestu, kjer ni bilo prehoda za pešce. Sodišče prve stopnje je v ravnanju toženkinega zavarovanca oziroma stranskega intervenienta (v nadaljevanju: intervenient) ugotovilo vrsto kršitev pravil varnosti v cestnem prometu, po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke je bila tožnica intervenientu vidna v razdalji najmanj 55,5 metrov ali več in bi torej intervenient, če bi začel z reagiranjem takoj, ko je zaznal tožnico, vsekakor lahko preprečil nezgodo, če bi bil psihofizično sposoben upravljati z vozilom. Na strani tožnice je v primerjavi s tako obsežnimi kršitvami pravil varne vožnje, pri čemer tožnica posebej poudarja, da takšno ravnanje intervenienta nikakor ne zapolni standarda skrajne skrbnosti ravnanja v cestnem prometu, zaznati zgolj minorno kršitev cestnoprometnih pravil, ko je tožnica prečkala cestišče na mestu, kjer ni označenega prehoda za pešce. Če bi intervenient tožnico opazil in bi začel z reagiranjem v trenutku, ko jo je opazil, bi lahko preprečil nastalo nezgodo. Vsak povprečen voznik motornega vozila z opravljenim vozniškim izpitom ve oziroma mora vedeti, da se v primeru približevanja prehodu za pešce oziroma v bližini prehoda za pešce mora voziti previdneje, torej je potrebno zmanjšati hitrost in posvečati večjo pozornost dogajanju okoli in na cestišču. Ker je bil intervenient v trenutku škodnega dogodka močno vinjen in zato nesposoben za upravljanje z motornim vozilom, pri čemer je vozil nad dovoljeno hitrostjo, je izključna krivda za nastali škodni dogodek prav v njegovi sferi in tožnice nikakor ne more zadeti niti minimalna sokrivda za obravnavani škodni dogodek. Po mnenju tožnice ni utemeljen očitek sodišča tožnici, da bi ta pri svojih dvanajstih letih morala oziroma mogla vedeti, da se ceste ne sme prečkati izven prehoda za pešce, dejstvo je, da je intervenient, kot je bilo povedano prej, imel nad mestom škodnega dogodka, ki se mu je približeval, dober pregled in bi torej kot voznik osebnega vozila, če bi bil trezen in ne bi vozil s prekoračeno hitrostjo, z lahkoto preprečil škodni dogodek. Otroci v starosti 12 let, kot je bila tožnica, pa so razigrani, živi in v tej svoji razigranosti včasih ne upoštevajo prav vseh varnostnih pravil v cestnem prometu, kar je splošno znano dejstvo. Zato na voznikih motornih vozil leži pomembna odgovornost skrbeti za varnost pešcev, še posebej otrok, udeleženih v cestnem prometu, in sicer na takšen način, da morajo ravnati z vso potrebno skrbnostjo oziroma s skrajno skrbnostjo, da do nezgode ne pride. Dalje je navajala, da iz izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke (obeh nevrologov L. in M. ter travmatologa P.) izhaja, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela kraniocerebralno poškodbo, postkomocijski sindrom, poškodbo ledvene hrbtenice, udarnino glave, poškodbo rastnega hrustanca v spodnjem delu desne nadlahtnice ter posttravmatsko stresno motnjo. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino glede na sicer pravilno ugotovljen obseg tožničine negmotne škode iz naslova vseh vtoževanih oblik. Posebej opravičuje odmero višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti samo dejstvo številnih diagnosticiranih poškodb, ki jih je utrpela tožnica, ko je utrpela tako imenovano politravmo in tudi dejstvo, da je bila ob škodnem dogodku stara 12 let, po mnenju tožnice sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh konkretnih okoliščin. Za to obliko škode bi ji moralo prisoditi vseh zahtevanih 6.300,00 EUR, ker bi moralo upoštevati naravo telesnih poškodb, tožničino starost ob škodne dogodku, trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti in dejstvo, da bo morala določene nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje. Tudi odškodnino iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko glede na ugotovljen obseg te škode. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in bi ustrezno dokazno ocenjevalo dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 12 let, bi ji moralo prisoditi vseh zahtevanih 1.700,00 EUR. Bistveno prenizko je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako odmerjena odškodnina ne zapolni standarda pravične in primerne denarne odškodnine, predvsem pa ne zadosti načelu individualizaciji škode. Iz izvedenskega mnenja nevrologa L. izhaja, da so postkomocijske težave imele predvsem negativen vpliv na tožničin osebnostni razvoj v njenem najobčutljivejšem obdobju, zaostale posledice onesrečujejo tožnico in njene bližnje, vse zaostale težave vključno z glavoboli, kompulzivnim vedenjem ter izbruhi jeze, jo bodo ovirale tako na delovnem mestu kot tudi v zakonu oziroma družini, vse sedanje težave so edino posledica poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka. Poleg glavobolov pri tožnici prevladujejo osebnostne motnje, prav tako so bile in so še vedno prisotne vegetativne motnje, vključno debelost. Utrpela je tudi poškodbo na področju ledvene hrbtenice, zaradi vsega navedenega porabi tožnica več časa za šolske obveznosti in je manj vzdržljiva pri razvedrilnih aktivnosti, običajnih za njeno starost. Glede na tožničino izpoved in izpoved njene matere se izkaže, da je sodišče premalo ovrednotilo vsa ugotovljena dejstva, predvsem pa ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 12 let, ta konkretna okoliščina ni bila dovolj upoštevana v smislu individualizacije škode. Če bi to dejstvo pravilno ovrednotilo, bi ji moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino za to obliko škode. Moralo bi pri odmeri višine odškodnine za to obliko škode upoštevati tudi dejstvo, da ima tožnica pred seboj še celo življenje, v katerem se bo morala vsakodnevno soočati z omejitvami, ki so posledica poškodb, ki jih je utrpela v škodnem dogodku, moralo bi ji prisoditi vseh zahtevanih 3.400,00 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo pred več kot dvanajstimi leti in da to škodno stanje še vedno traja ter je zato obseg tožničine nepremoženjske škode občutno večji, zato bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi njenemu zahtevku. Pravno napačno pa je stališče sodišča, ko je stranskemu intervenientu priznalo pravdne stroške v znesku 220,73 EUR in je te stroške pobotalo s stroški tožnice. Tožnica poudarja, da bi moralo sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da tožnica ni z ničemer soprispevala k nastanku škodnega dogodka in da je tako po temelju uspela s 100 %, nadalje bi moralo odločiti, da stranski intervenient sam nosi svoje pravdne stroške in ni upravičen do plačila stroškov postopka, da je njegova udeležba povsem nepotrebna. Pravdni postopek bi se razpletel enako, četudi stranski intervenient ne bi priglasil svoje udeležbe, njegova udeležba in nepotrebni dokazni predlogi so pravdni postopek kvečjemu podražili in podaljšali, torej ni z ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve.

Toženka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki pritožbeno niso izpodbijana: da se je intervenient mestu nezgode približeval s svojim vozilom s hitrostjo 64,8 km/h, hitrost pa je bila omejena na 60 km/h, do trčenja je prišlo na intervenientovem voznem pasu na oddaljenosti okoli 26,8 metra naprej od prehoda za pešce, ob trčenju se je tožnica gibala oziroma je tekla, kako se je gibala pred tem, ni bilo mogoče ugotoviti, tožnica je imela v smeri intervenienta preglednost 200 metrov, ko je pričela prečkati cesto, je bila od intervenientovega vozila oddaljena 111,3 metre, ko je pričela teči tik pred trčenjem, oziroma je bila od njega oddaljena 55,5 metrov, če je ves čas prečkanja tekla, prehod za pešce je bil slabo viden, bil pa je označen tudi s prometnim znakom, intervenient je z zaviranjem pričel šele, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 24,6 metrov, vozilo pa bi ob reagiranju z zaviranjem na istem mestu, kot je dejansko reagiral, do mesta trčenja ustavil pri hitrosti do 51 km/h, ne glede na to ali je tožnica ves čas tekla ali se je na sredini ceste ustavila in nato stekla, bi intervenient lahko zaustavil vozilo in preprečil nesrečo, če bi bil na tožnico pozoren in bi pričel z zaviranjem, ko jo je videl najmanj na oddaljenosti 55,5 metrov, ko je začela prečkati cesto, intervenient je vozil pod vplivom alkohola in je zaradi alkoholiziranosti zapoznelo reagiral z zaviranjem šele na oddaljenosti 24,6 metrov od mesta trčenja.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je nato sodišče prve stopnje sprejelo naslednje zaključke: intervenientu ni mogoče očitati, da bi moral pričakovati, da lahko pride na cesto tožnica, saj je bil prehod za pešce na mestni ulici 24,6 metrov oddaljen (pred mestom trčenja) in je bilo upravičeno pričakovati, da bo tožnica prečkala cesto na prehodu, otrok 12 let star ve, da je potrebno cesto prečkati na prehodu, tožnica se je nepotrebno izpostavljala nevarnosti, pred pričetkom prečkanja je imela avto v vidnem polju, intervenient je storil prekršek po I. odst. 46. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP – v času škodnega dogodka veljavni predpis), ker je prekoračil dovoljeno hitrost, prekršek po II. odst. 164. čl. ZTVCP, ker je vozil pod vplivom alkohola in je zaradi tega povzročil prometno nesrečo, intervenient bi nezgodo preprečil, če bi vozil s hitrostjo do 51 km/h, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, bi škoda tudi nastala, vendar bi bila manjša, torej ni prilagodil hitrosti, ko se je približeval prehodu za pešce, tožnica pa bi preprečila nezgodo, če bi se pred prečkanjem prepričala, če to lahko stori varno, ker tega ni storila, je kršila 109. čl. ZTVCP.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno graja zgoraj navedene dejanske zaključke sodišča prve stopnje in materialnopravni zaključek o obstoju tožničine sokrivde v deležu 10 % za nastanek škodnega dogodka. Ob pravilni ugotovitvi sodišča, da je stranski intervenient zaradi vinjenosti zapoznelo reagiral z zaviranjem (iz izvedenskega mnenja izhaja ugotovitev, da bi pri hitrosti 64,8 km/h, s katero je vozil, lahko z zaviranjem zaustavil vozilo na razdalji 35,8 metrov, če bi reagiral na oddaljenosti najmanj 55,5 metrov, na kateri je lahko tožnico, ko je pričela prečkati cesto) je materialnopravno napačen zaključek sodišča o obstoju sokrivde tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da takšno zapoznelo ravnanje intervenienta glede na vse ugotovljene okoliščine (vožnja po mestni ulici proti označenem prehodu pešce, ki se je nahajal 24,6 metrov pred mestom nezgode v smeri intervenientove vožnje, glede na preglednost ulice) ne daje podlage za zaključek, da intervenient ni mogel pričakovati, da bo tožnica prečkala cesto. Tega tožnica namreč ni storila nenadoma, po ugotovitvah sodišča prve stopnje jo je intervenient lahko videl, ko je s prečkanjem pričela na oddaljenosti od njega najmanj 55,5 metrov, prečkala pa je cesto od leve proti desni strani gledano v smeri intervenientove vožnje in pri prečkanju prišla že na njegov vozni pas, kjer jo je zadel na mestu, ko je bila od sredinske črte oddaljena 2 metra (na njegovem voznem pasu), kakor to izhaja iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je sodišče upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, ko je navedlo določbe I. odst. 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki je bil v času nastanka škodnega dogodka veljaven materialnopravni predpis) in določbi II. in III. odst. 177. čl. ZOR, vendar je glede na pravilno ugotovljena dejstva določbi II. in III. odst. 177. čl. ZOR napačno uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča glede na vse dejanske okoliščine o nastanku škodnega dogodka te ne dajejo podlage za zaključek, da je intervenient (oziroma toženka) dokazal, da je škodni dogodek nastal zato, ker ravnanja tožnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti, česar po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni dokazal. Glede na dejstvo, da je kraj prometne nezgode mestna ulica in glede na dejstvo, da bi lahko intervenient zaustavila na razdalji 35,8 metra od mesta trčenja, če bi z zaviranjem pričel, ko je tožnico zagledal, ko je pričela s prečkanjem ceste na oddaljenosti 55,5 metrov, bi se trčenju lahko izognil s pravočasnim reagiranjem z zaviranjem.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi glede temelja ugodilo in presodilo, da tožničine sokrivde za nastali škodni dogodek in posledično škodo ni.

Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu tožničine nematerialne škode.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o utrpljenih poškodbah njenega telesa, o obsegu, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin (bolečine glave, hrbtenice in roke) ter prestanih neugodnosti v času zdravljenja, je po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 6.000,00 EUR povsem pravična odškodnina. Vsa ugotovljena dejstva o obsegu te oblike škode vključno z ugotovljenimi bodočimi bolečinami v obliki migrenskih napadov in občasnih lažjih lumbalgičnih bolečin je materialnopravno pravilno ovrednotena, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tudi določena odškodnina za strah 1.000,00 EUR je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega ter sekundarnega strahu pravična odškodnina. Utrpela je namreč kratkotrajen hud strah neposredno po nezgodi in med prevozom v bolnišnico ter pri prvem pregledu, v času zdravljenja v bolnišnici 4 dni in ob pregledih pri zdravnikih pa je trpela srednje hud strah. Ugotovljen obseg strahu je sodišče prve stopnje primerno ovrednotilo tudi ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara komaj 12 let. Dejanske ugotovitve o tej obliki škode ne dajejo podlage za določitev višje denarne odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, da poškodba roke ni zapustila posledic, poškodba glave pa je zapustila posledice, ki se kažejo v motnjah spanja, razdražljivosti, slabo kontroliranih izbruhih jeze, zapiranju vase, depresivnosti, večje občutljivosti za stresne dogodke in čustveno labilnost ob nadpovprečnih obremenitvah, da zaradi teh posledic potrebuje tožnica več časa za šolske obveznosti in je manj vzdržljiva pri razvedrilnih aktivnostih, zaradi česar je opustila pevske vaje in folkloro, ob dejstvu da pa zmore povprečne vsakodnevne obremenitve in ob oceni izvedenca nevrologa, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane za 10 %, je po presoji pritožbenega sodišča določen znesek odškodnine 3.000,00 EUR pravična odškodnina tudi ob upoštevanju dejstva, da bodo te posledice trajale pri tožnici še zelo dolgo glede na to, da je bila ob dogodku stara 12 let. Po presoji pritožbenega sodišča so namreč nerelevantne pritožbene navedbe o obstoju posledic poškodb pri tožnici, ki onesrečujejo tožničine bližnje in o tožničinih glavobolih kot bodoči škodi. Glavoboli so ovrednoteni v okviru odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, prizadetost oziroma duševne bolečine tožničinih bližnjih sorodnikov pa niso relevantne za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da je okoliščina, da je ta pravda trajala enajst let, res takšna okoliščina, ki sicer opravičuje nekoliko višjo odškodnino. Vendar je v obravnavanem primeru določen znesek odškodnine 10.000,00 EUR za vso ugotovljeno tožničino škodo povsem pravična odškodnina tudi ob upoštevanju dolgotrajnosti tega pravdnega postopka, zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ni ugodilo. Prisojeni znesek odškodnine je povsem pravičen glede na določbo II. odst. 200. čl. ZOR in odraža tudi ustrezno upoštevanje kriterija individualizacije odškodnine glede na vse ugotovljene okoliščine tega primera.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno torej ugodilo tožničini pritožbi le glede izpodbijanega soprispevka tožnice k nastalemu škodnemu dogodku, zato je posledično spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP).

Pritožba ni izpodbijala zavrnjenega tožbenega zahtevka v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za čas od 5.1.1998 do 31.12.2001. Pritožbeno sodišče pa sprejema kot materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje glede tega dela zahtevka, ker je zakonske zamudne obresti prisodilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2003, kar je tudi obrazložilo, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v ta del odločitve sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient je v skladu z določbami ZPP subjekt stroškovnega zahtevka, vendar je lahko le upravičenec do povrnitve stroškov pravdnega postopka, ne more pa biti zavezanec za plačilo teh stroškov. Njegovo upravičenje do povrnitve stroškov se ravna po merilih, ki veljajo za stranko, ki se ji je pridružil v pravdi. Če ta stranka v pravdi deloma uspe, sodišče odloči oziroma naloži nasprotni stranki, naj povrne intervenientu ustrezen del njegovih stroškov. Če pa intervenient ni pripomogel k zbiranju procesnega gradiva, se mu stroški postopka ne priznajo. Ni pa mogoče intervenientu naložiti plačila stroškov, razen v primeru, če ima položaj sosporniškega intervenienta (enotni sospornik). Po presoji pritožbenega sodišča intervenient v predmetni pravdi nima položaja sosporniškega intervenienta, če bi bil stranka, bi bil le navaden sospornik in ne enotni sospornik. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča tako v nasprotju z določbami ZPP naložilo stranskemu intervenientu dolžnost, da mora (solidarno) s toženko povrniti tožnici stroške postopka. Vendar ta odločitev sodišča prve stopnje ni izpodbijana, pritožila se je le tožnica, zato pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo (359. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim stališčem, da intervenient v konkretni pravdi ni upravičen do stroškov postopka oziroma, da njegovi stroški niso bili potrebni pravdni stroški. Iz podatkov v spisu izhaja, da stranski intervenient ni koristil pri zbiranju procesnega gradiva, saj se je glede podanih zatrjevanj in dokaznih predlogov le pridružil toženki, zato mu njegovih stroškov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati kot potrebnih pravdnih stroškov (I. odst. 155. čl. ZPP) in je pritožba v tem delu utemeljena.

Neizpodbijana pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo tožničini potrebni stroški postopka na prvi stopnji 6.279,71 EUR, toženkini pa 1.184,52 EUR. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ob ugotovitvi izključne odgovornosti toženke (oziroma stranskega intervenienta) za nastanek škodnega dogodka in posledične tožničine škode, se je spremenil tudi pravdni uspeh tožnice pred sodiščem prve stopnje. Ob neizpodbijanem načinu ugotovitve pravnega uspeha strank pred sodiščem prve stopnje (povprečen uspeh glede na temelj in višino), znaša tako tožničin pravdni uspeh 100 % po temelju in 87,72 % po višini, tako je njen povprečen uspeh 93,86 %, toženkin uspeh pa 6,14 %.

Tožničinemu uspehu ustrezen del stroškov znaša 5.894,14 EUR, toženkinemu uspehu ustrezen del pa 72,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov sta tako toženka in stranski intervenient dolžna povrniti tožnici 5.821,41 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in je pritožbeno sodišče tako spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku izreka svoje sodbe prisodilo tožnici zakonske zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka (zakonske zamudne obresti od stroškov je tožnica v tožbenem zahtevku zahtevala od dneva odločitve sodišča prve stopnje) šele od 16. dne po pravnomočnosti sodbe, kar je po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z določbo III. odst. 313. čl. ZPP. Ta zakonska določba v I. odst. določa, da kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti. III. odst. istega člena pa pravi, da rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Sodišče prve stopnje je določilo rok za izpolnitev glede plačila stroškov 15 dni, kar pa glede na citirano zakonsko določbo pomeni 15 dni od dneva vročitve sodbe stranki. S pretekom roka za izpolnitev dajatve nastane zamuda, od zamude dalje pa stranka, ki je v zamudi, dolguje tudi zamudne obresti (324. čl. ZOR oziroma sedaj 299. čl. Obligacijskega zakonika).

Določba I. odst. 339. čl. ZPP pravi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je napačna uporaba določbe 313. čl. ZPP vplivala na pravilnost prisojenih zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, vendar tožničina pritožba te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, ta kršitev pa ni takšne narave, na katero bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba je sicer uvodoma uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar jih ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Glede na vse zgoraj navedeno, ko pritožba tudi ni konkretizirala uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, njen uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na okoli 42 %, ker je uspela v delu za nadaljnjih 1.000,00 EUR odškodnine od zahtevanih 2.400,00 EUR, zato je upravičena do uspeha ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka. Priglasila je 728,97 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo kot potrebne stroške 375 točk nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003), 5,00 EUR materialnih stroškov, kar skupaj z 20 % DDV znaša 212,54 EUR, priznalo ji je tudi strošek za plačano sodno takso za pritožbo v znesku 131,36 EUR, kolikor je znašala taksna obveznost, torej skupaj 343,90 EUR. Priglašeni stroški v skupni v višini 60 točk (po 20 točk za poročilo o prejeti sodbi, o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe) so stroški komunikacije odvetnika s tožnico, zato niso potrebni stroški pritožbenega postopka, posledično znaša 20 % DDV le 35,42 EUR in ne 40,93 EUR, sodna taksa za pritožbo pa je bila preplačana v znesku 33,64 EUR, preplačilo pa ne pomeni potrebnega stroška postopka. Glede na 42 % tožničin pritožbeni uspeh znaša ustrezen del njenih potrebnih stroškov 144,44 EUR in toliko ji je dolžna povrniti toženka. Tožnica od stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti, zato o teh pritožbeno sodišče ni odločilo.