Jedro

Sodišče prve stopnje je za pravilno uporabo materialnega prava dolžno ugotoviti, ali gre za nepreskrbljenega zakonca, ali tožnica nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni bila zaposlena in je to dejstvo obstajalo že v času razveze, vse to pa obstaja tudi, ko zakonec zahteva preživnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, to je v točki I. ter v odločitvi o stroških v točki III. in IV. razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Obrazložitev

1. S sodbo IV P 308/2013 z dne 28. 10. 2014 je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo preživnine zunajzakonski partnerici v znesku 165,00 EUR mesečno. To preživnino bi toženec bil dolžan plačevati od 1. 5. 2013 dalje, na način kot je to odločeno v drugem in tretjem odstavku točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek, ki se pritožbeno ne izpodbija, je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti od leta 1985 do 5. 5. 2012, ko je zunajzakonska skupnost razpadla, in se je tožnica tega dne preselila k hčerki na naslov M., kjer prebiva še sedaj. Ugotovilo je, da je tožba vložena znotraj enoletnega roka iz drugega odstavka 81. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR). Sodišče je nadalje zaključilo, da tožnica brez svoje krivde ni zaposlena, saj je na podlagi mnenja izvedenca medicine dela ugotovilo, da pri tožnici tudi na telesnem področju obstajajo ovire zdravstvene narave, zaradi katerih je ta za opravljanje kakršnegakoli dela manj sposobna in bi se tožnica težko zaposlila tudi v kolikor ne bi trpela za hudo depresivno motnjo in kognitivno prizadetostjo, zaradi katerih je sedaj predvsem nesposobna za opravljanje pridobitnega dela. Tožnica tudi zaradi stanja na duševnem področju ni sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela, prav tako pa se še vedno zdravi in obstaja velika verjetnost, da ne bo nikdar več zmožna za pridobitno delo, kot je to zapisal izvedenec prim. mag. J. dr. med. in to tudi potrdil tekom svojega ustnega zaslišanja na naroku dne 15. 4. 2014, ko je še dodatno pojasnil, da tudi v kolikor bi se tožnica prijavila za opravljanje kakršnegakoli dela, ne bi dobila pozitivnega zdravniškega spričevala, saj njeno zdravljenje še ni zaključeno. Glede na vse navedene ugotovitve sodišče zaključuje, da je tožnica nesposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela, takšna pa je bila že tudi v zadnjem obdobju zunajzakonske skupnosti, kot je povedala sama tožnica, zaslišana kot stranka, saj sta to potrdili njeni hčeri N. in A., ki sta izpovedali, da tožnica že zadnje leto življenja s tožencem ni mogla več delati in se je zapirala vase. Glede na navedeno, sodišče tako zaključuje, da so pogoji za preživljanje tožnice obstajali že v času razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, saj tožnica že takrat ni bila sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Ker je tožnica brez premoženja, je tudi iz tega vidika izpolnjen pravni standard nepreskrbljenosti v smislu 81. člena ZZZDR, zato so pogoji za prisojo preživnine izpolnjeni. Nato je na podlagi ocene premoženjskih razmer, preživninskih sposobnosti in preživninskih potreb pravdnih strank ugotovilo, da bo toženec, tožnici sposoben plačevati mesečno preživnino v višini 165,00 EUR. O povračilu pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

2. Zoper obsodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, to je zoper točko I, ter točko III in IV odločitev sodišča prve stopnje podaja pritožbo toženec po svojem pooblaščencu. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb ZPP. V pritožbi navaja, da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama prenehala, ko se je tožnica odselila od toženca, to je bilo 5. 5. 2012, tožbo pa je vložila 30. 4. 2013. V takem primeru, kot tudi navaja sodišče v 10. točki obrazložitve, sme zakonec (tudi izvenzakonski partner) po koncu postopka za razvezo zakonske zveze zahtevati preživnino le, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in obstajajo tudi, ko se zahteva preživnina (2. odstavek 81.a člena ZZZDR). Zakonodajalec se je s tem tako odločil, da je za to, da lahko izvenzakonski partner po razpadu take skupnosti s posebno tožbo terja preživnino nujen pogoj, da so pogoji za to obstajali že v času trajanja take skupnosti. Ravno ti pa v spornem primeru niso obstajali. Po eni strani je tožnica zatrjevala, da naj ne bi imela nobenega premoženja, a si tudi ni niti poizkusila najti nobenega dela, s katerim bi si ta sredstva lahko zagotovila, nasprotno tudi ponudbe, ki ji jo je dal toženec, da si lahko vse, kar potrebuje za življenje pridela na njegovi domačiji ni sprejela, niti nikoli tudi ni zatrjevala, da je polnoletni ter delazmožni in pridobitno sposobni hčeri vsaj neuspešno prosila, da ji pomagata pri preživljanju, zato ima tudi od njiju pravico terjati preživnino. Po drugi strani pa sodišče navaja, da gre tožnici ta pravica tudi zato ker, da bi naj bilo njeno (sedanje) zdravstveno (psihično) stanje tako, da ni pridobitno sposobna. V zvezi s tem je sodišče angažiralo dva izvedenca, V. (za medicino dela) in J. (za psihiatrično področje). V. v svojem mnenju ugotavlja, da se je tožnica že v času trajanja izvenzakonske skupnosti večkrat zglasila pri različnih zdravnikih, a tudi, da v času trajanja te skupnosti psihičnih motenj, ki so sedaj razlog za njeno delovno nesposobnost, nikoli ni navedla medtem, ko J. ugotavlja, da je ravno zaradi te motnje pridobitno nesposobna ter, da se je diagnoza te psihične motnje pojavila šele po tem, ko je poskusila storiti samomor in, ko je ob tem udarila z glavo in utrpela pretres možganov. Zato razlogovanje sodišča, da bi naj tožnici vtoževana pravica do preživnine šla tudi v tem primeru pomeni ne le napačno uporabo materialnega prava, temveč tudi bistveno kršitev ZPP, saj obstaja protislovje med tem, kar se navaja v listinah v spisu in razlogih sporne sodbe. Oba izvedenca namreč ugotavljata, da se je diagnoza pojavila šele po razpadu izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama, kar pomeni, da je v času trajanja te skupnosti ni bilo ter tudi, da s tem ne obstaja že navedeni zakonski pogoj za priznanje te pravice v breme toženca. Sodišče pri dokazni oceni tako ni pravilno upoštevalo pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. V konkretnem primeru je tožnica odšla iz skupnosti s tožencem, torej je našla izhod iz teh po njenih trditvah nevzdržnih razmer. Že zato so njena kasnejša suicidna ravnanja gotovo mnogo bolj nepovezana z razmerami v njuni skupnosti in so očitno povezana z razmerami, v katere je po odhodu iz skupnosti s tožencem prišla. Za te pa tožena stranka ne nore odgovarjati. Sodišče tako ni ugotovilo, ali so pogoji za preživnino drugemu zakoncu obstajali že v času obstoja zunajzakonske skupnosti. Tega ni ugotavljalo oziroma je to ugotovilo zmotno, saj tožnica ni bila nepreskrbljena, imela je sredstva za preživljanje v času obstoja te skupnosti s tožencem. Tožnica psihičnih motenj v času trajanja zunajzakonske skupnosti ni imela in je šele zaradi nastopa le-teh in sicer po razpadu zunajzakonske skupnosti postala pridobitno nesposobna. Tožnica se tudi ni odločila, da bi se zaposlila, takšno možnost je imela, da se zaposli na R. Tako v času trajanja zunajzakonske skupnosti niso obstajali pogoji za določitev preživnine tožnici, toženec je tudi z ničemer iz te skupnosti ni odganjal, niti ji ni preprečeval, da bi iz nje odšla, to je očitno storila iz razloga, ki ga je toženec že navedel, to je zaradi odhoda hčera od doma. Poleg tega pa tožena stranka opozarja tudi na to, da je sodišče tudi sam stroškovni izrek sprejelo napačno. Res je, da je tožnica navedla vrednost spora tako, kot jo je, temu je toženec tudi nasprotoval, saj gre za spor o preživnini. V takem primeru pa se vrednost spora določi drugače. Tega sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, zato je tudi sicer sam stroškovni izrek napačen. Predlaga razveljavitev sodbe, ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožene stranke, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu mnenju tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer ali so pogoji za preživljanje tožnice obstajali že v času razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi navedlo, da tožnica že takrat, to je v času trajanja zunajzakonske skupnosti ni bila sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela, vendar za takšne zaključke ni imelo opore v izvedenih dokazih. Po določbi prvega odstavka 81.a člena ZZZDR, sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa jo zahteva tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, od kar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. S tožbo iz prejšnjega odstavka sme po drugem odstavku tega člena zakonec, po koncu postopka za razvezo zakonske zveze zahtevati preživnino le, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. Razvezani zakonec pa ima po 81. členu ZZZDR pravico zahtevati preživnino v primeru, da nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Le v takšnem primeru ima pravico, od drugega zakonca zahtevati preživnino. Sodišče prve stopnje je zato bilo za pravilno uporabo materialnega prava dolžno ugotoviti, ali gre za nepreskrbljenega zakonca, nato pa ugotoviti, ali tožnica nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni bila zaposlena in je to dejstvo obstajalo že v času razveze, vse to pa obstaja tudi, ko zakonec zahteva preživnino. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je te pogoje za določitev preživnine upoštevalo glede na razmere, ki so nastopile po razpadu zunajzakonske skupnosti, ni pa te pogoje impliciralo na obdobje pred razpadom zunajzakonske skupnosti, to se zlasti nanaša na ugotovitev pravnega dejstva, da tožnica brez svoje krivde ni bila zaposlena že v času obstoja zunajzakonske skupnosti, ki je obstaja od leta 1985 do 5. 5. 2012, ko naj bi razpadla. Sodišče prve stopnje mora ugotavljati pogoje, ali ima tožnica pravico od toženca zahtevati preživnino ob razpadu zunajzakonske skupnosti, torej v razmerah pred odhodom tožnice. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo zanikal obstoj takšnega dejstva in je navajal, da se tožnica ni hotela zaposliti v času trajanja zunajzakonske skupnosti, kljub temu, da je bila za delo sposobna. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju bilo dolžno ugotavljati resničnost trditve ene in druge stranke. Iz vpogleda v sklep sodišča prve stopnje, s katerim je postavilo izvedenca medicine dela (sklep IV P 308/2013 z dne 10. 2. 2014), pa je razvidno, da je sodišče temu izvedencu, ki je kvalificiran za ugotovitev okoliščin za obstoj takšnega dejstva, temu postavilo vprašanje, da poda izvedensko mnenje o tem, ali je tožnica sposobna za opravljanje kakršnegakoli dela za katerega je usposobljena oziroma drugega primernega dela, ali pa pri njej obstajajo ovire zdravstvene narave, zaradi katerih je za opravljanje del le manj ali celo popolnoma nesposobna. Izvedenec je na to vprašanje nato odgovoril, vendar se to njegovo mnenje nanaša na stanje po razpadu zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je nato izvedencu psihiatrične stroke s sklepom IV P 380/2013 z dne 13. 5. 2014 postavilo nalogo, da poda mnenje, ali je razlog tožničine nezmožnosti za delo obstajal že v času trajanja zunajzakonske skupnosti s toženo stranko in ob njenem prenehanju ter, da poda mnenje o tožničinem zdravstvenem stanju v času trajanja zunajzakonske skupnosti in po njenem prenehanju. Iz samega izvedenskega mnenja pa je razvidno, da izvedenec na to vprašanje konkretno ni odgovoril, zato ga je sodišče povabilo, da poda dodatna pojasnila na naroku za glavno obravnavo. Iz razpravnega zapisnika pa je razvidno, da ta izvedenec tudi na tem zaslišanju ni zadovoljivo odgovoril na to zastavljeno vprašanje. Pooblaščencu tožene stranke je odgovoril, da ne ve, kakšna je bila tožnica takrat, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti, da lahko ugotovi samo to, kakšna je zdaj. Tako se na podlagi pritožbenih navedb izkaže, da sodišče prve stopnje enega od pravno odločilnih dejstev za prisojo preživnine ali tožnica brez svoje krivde ni bila zaposlena že v času zunajzakonske skupnosti - ob njenem prenehanju, ni ugotavljalo v tem časovnem obdobju, temveč se je opredelilo na obdobje po razpadu zunajzakonske skupnosti in je ugotavljalo delovno zmožnost zaradi posledic na psihičnem ali fizičnem področju tožnice, po razpadu zunajzakonske skupnosti.

6. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, v dopolnjenem dokaznem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določb členov 81 in 81a ZZZDR ugotoviti, ali gre za izvenzakonskega partnerja, ki nima sredstev za življenje in, ki brez svoje krivde ni bil zaposlen v času razpada - prenehanja zunajzakonske skupnosti, da bi lahko nato odločilo, ali ima nepreskrbljeni zakonec pravico od drugega zakonca - zunajzakonskega partnerja zahtevati preživnino tudi po koncu postopka za razvezo zakonske zveze oziroma po razpadu zunajzakonske skupnosti, saj le-to lahko zahteva, če so podani pogoji za preživljanje, to je iz 81. člena ZZZDR in so obstajali že v času razpada zunajzakonske skupnosti in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. Odločilno dejstvo, da tožnica ni bila brez svoje krivde zaposlena v času razveze, bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo tako, da bo postavilo za ugotovitev tega dejstva primerna vprašanja izvedencu iz področja medicina dela, prometa in športa, kar bo lahko storilo z dodatnim zaslišanjem tega izvedenca, vse v povezavi z drugimi dokazi. Če bo prišlo do pozitivnega zaključka, bo nato moralo ugotoviti še vse pogoje za to, ali je tožnica bila upravičena zahtevati preživnino s posebno tožbo, ki jo je sicer vložila v enem letu, od kar je njuna zunajzakonska skupnost razpadla (81.a člen ZZZDR).

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe prvega odstavka 351. člena ZPP in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, zato je v izpodbijanih delih razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu (člen 362 ZPP).

8. Pravilno opozarja tožena stranka tudi na dejstvo, da je sodišče prve stopnje, kot vrednost spornega predmeta pri uporabi Odvetniške tarife izhajalo iz napačne ocene vrednosti spornega predmeta. Sodišče bi moralo pri tem uporabiti določbe člena 23 ZST-1. 9. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je posledično sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov, vsebovano v točki III. in IV. izreka. Odločitev sodišča druge stopnje, v tej zvezi temelji na 3. točki prvega odstavka 365. člena ZPP.

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.