Jedro

Po določilu četrtega odstavka 877. člena ZOR ima organizator potovanja ne glede na splošne pogoje poslovanja pravico do povračila svojih stroškov v primeru, če potnik odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bile takrat podane. Nenadna bolezen tožničinega moža je sicer tak razlog. Toda, ker je bilo ugotovljeno, da je imela toženka zaradi tožničinega nepravočasnega odstopa od pogodbe strošek v polni ceni potovanja, ki je bistveno višji od tožničinega vplačila, ni dolžna vrniti tožnici spornega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da je toženka dolžna plačati 800,00 USA dolarjev s pripadki in podrejen zahtevek, da je dolžna plačati tolarsko protivrednost navedenega zneska.

Ugotovilo je, da je toženka nastopala kot posrednik potovanja, ki ga je organiziral E. G. Tožnica je bila s tem seznanjena, prejela pa je tudi prospekt potovanja, na katerem je bilo napisano, da so splošni pogoji G. sestavni del programa. Po teh pogojih pa mora potnik, ki odpove potovanje le dva dneva pred odhodom, plačati 80% aranžmaja. Toženka je morala v tem primeru plačati organizatorju potovanja polno ceno potovanja ter zato tožnica ne more od nje zahtevati vračilo akontacije.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ali spremenita. Postopek je bil po revizijskih izvajanjih kršen na drugi in prvi stopnji zato, ker da v sodbah niso navedeni dokazi, na katerih sodbi temeljita in ker tudi niso ocenjeni izvedeni dokazi, zaradi česar je sodba nerazumljiva. Splošnih pogojev tožnica ni dobila in zato ni bila seznanjena z njimi. Tudi ni dokazano, da je prišlo do sklenitve pismene pogodbe med strankama. Ko sodišče očita tožnici nemarnost, ne upošteva razlogov za odpoved potovanja, ki je v bolezni in poznejši smrti njenega moža. Ni pomembno, da je večkrat potovala z agencijo, ker na prejšnjih potovanjih ni bilo problemov. Končno pa je sporočilo G. po faxu z dne 11.11.1993 o stornu stroškov razumeti tako, da ji bodo povrnjeni vsi stroški. Glede na to bi moralo biti njenemu zahtevku ugodeno, če bi se navedena odločilna okolnost pravilno ocenila.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopkovne kršitve, ki jih zajema 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP, se nanašajo na sestavo sodbe (338. člen ZPP). Navedene kršitve se tičejo dispozitivnega dela sodbe, njene obrazložitve in pa medsebojnega razmerja med izrekom in obrazložitvijo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takih pomanjkljivosti sodbi sodišč nižjih stopenj nimata. Namreč sodbi vsebujeta vse potrebne sestavine, izreka sta jasna, obrazložitvi sodb pa pojasnjujeta dejansko podlago, ki sta jo sodišči nižjih stopenj ugotovili in uporabili za odločitev, kot tudi navedbo predpisov, ki sta jih uporabili oziroma na katere sta oprli svoji odločitvi (tako imenovana pravna podlaga). V razlogih sodb je tudi pojasnjeno, s katerimi dokazi sta ugotovili odločilne okoliščine oziroma dejansko stanje (ustna pogodba, prospekt oziroma program potovanja, ki se sklicuje na splošne pogoje, izpoved tožnice in dr.). Glede na take ugotovitve so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena in protispisna. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijska izvajanja o dokaznem pomenu posameznih listin ali drugih dokazov, zadevajo presojo dokazov oziroma dokazno oceno nižjih sodišč. S takimi izvajanji se tako posega v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah. Dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Navedeno dejansko stanje, na katero so v revizijskem postopku vezane stranke in revizijsko sodišče, predstavlja zato tudi okvir za revizijsko materialnopravno presojo spora.

V pravdi je tožnica zahtevala vrnitev akontacije 800 USA dolarjev, ki jih je vplačala v dveh obrokih, zadnjega 5.11.1993 pri toženki kot posredniku Agencije E. G. iz L., ki je organizirala križarjenje po K. v terminu od 12. do 21.11.1993. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica ob vplačilu prejela prospekt to je program potovanja, ki se je skliceval na splošne pogoje organizatorja potovanja, ki so v 6. točki določali, da ima E. G. pravico do povračila 80% celotne cene (v tem primeru 2.824 USA dolarjev) v primeru, če se potovanje odpove v času od sedem do nič dni pred začetkom potovanja, da je tožnica potovanje odpovedala 10.11.1993 (ker je zbolel mož, ki je pozneje tudi umrl) in da ji toženka ni hotela vrniti vplačano akontacijo 800 USA dolarjev (ker je morala nasproti organizatorju potovanja plačati celotno ceno aranžmaja 2.824 USA dolarjev). Na podlagi takih ugotovitev in nadaljnje, da bi tožnica splošne pogoje lahko zahtevala, če jih ni prejela in da bi ji morali biti znani, sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča je bila pobijana odločitev pravilna. Toženka je bila v tem primeru posrednica v smislu 880. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), njeno poslovno razmerje s tožnico pa se po določilu 884. člena ZOR presoja po določbah pogodbe o organiziranju potovanja (859. do 879. člena ZOR). Za presojo spora je odločilna ugotovitev, da je tožnica odpovedala pogodbo le 2 dneva pred začetkom potovanja, da je imela toženka zaradi tega stroške v polni ceni potovanja, ki bistveno presegajo tožničino iztoževano plačilo in da toženka ni kršila kakih prevzetih obveznosti. Na prospektu je bilo zapisano, da so splošni pogoji G. sestavni del programa. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko ne le, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani, ampak že, če bi ji morali biti znani (tretji odstavek 142. člena ZOR). Zato je utemeljen zaključek, da se ob vseh ugotovljenih okoliščinah tožnica ne more sklicevati na nevednost. Po določilu četrtega odstavka 877. člena ZOR pa ima organizator potovanja ne glede na splošne pogoje poslovanja pravico do povračila svojih stroškov v primeru, če potnik odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bile takrat podane. Nenadna bolezen tožničinega moža je sicer tak razlog. Toda, ker je bilo ugotovljeno, da je imela toženka zaradi tožničinega nepravočasnega odstopa od pogodbe strošek v polni ceni potovanja, ki je bistveno višji od tožničinega vplačila, ni dolžna vrniti tožnici spornega zneska. Pobijana odločitev sodišč nižjih stopenj je tako materialnopravno pravilna. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je skladno z navedenimi ugotovitvami moralo zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).