Jedro

V 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom ZZZDR je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej, skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Občasno ločeno bivanje partnerjev ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2014 in št. ... z dne 16. 5. 2013 (I. točka izreka) ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 26. 12. 2012 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna izdati odločbo o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

Drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi pogoj obstoja izvenzakonske skupnosti zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da v danem primeru za zadnja tri leta niso izpolnjeni vsi elementi življenjske skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Razmerje, ki je obstajalo pred tem, za odločitev ni relevantno. Sodišče naj bi spregledalo, da je bil pokojni od leta 2008 dalje bolan in da se v takšnih primerih intenziteta odnosov med partnerji, ki živijo v zakonski skupnosti običajno še poveča. V konkretnem primeru pa samo ugotavlja, da se je tožnica občasno odselila in celo prejemala plačilo za svojo pomoč, kar je izpovedala tudi sama. Takšen odnos naj bi bil identičen odnosu med socialno delavko oziroma negovalko in bolnikom, ne pa enak čustveni partnerski zvezi. Ni upoštevana izpoved tožnice, ki je potrdila odplačno razmerje med njo in pokojnim, kar še dodatno izključuje obstoj zunajzakonske skupnosti. Leta 2011 je zanj skrbela le toliko časa, da se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, nato pa se je vrnila na svoj dom v B.. V letu 2012 se je s pokojnikovim sinom dogovorila, da bo zanj skrbela 15 dni v mesecu, 15 dni pa sin. To pomeni, da med njima ni obstajala takšna ekonomska skupnost, ki je značilna za zakonsko zvezo. V zadnjih letih sta ob ločenem fizičnem bivanju imela tudi ločeno gospodinjstvo ter ločeno pokrivala vsak svoje stanovanjske in druge stroške. Ker tožnici ni uspelo dokazati obstoja izvenzakonske skupnosti, ji pravica do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 po pokojnem A.A. ne pripada.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, ker tožena stranka njen partnerski odnos degradira v pogodbeno pomoč. Trditve v zvezi z ekonomsko skupnostjo jemlje iz konteksta, saj ne upošteva, da je imela sama obveznosti v zvezi s svojo hišo, vrtom in položnicami v B.. Poudarja, da sta v redkih primerih oba zakonska partnerja zdrava. Ponavadi sta bolna oba, kot v njenem primeru, ko se ji je zdravstveno stanje zaradi nevrološkega stanja, in sicer sindroma s Parkinsonom poslabšalo, zato je potrebovala medicinsko pomoč in mir. Bolni partner ji tedaj seveda ni mogel pomagati. Niso redki primeri zakonske zveze, ko vsake toliko časa bolnega starša prevzamejo otroci, da se lahko drugi zakonec odpočije. Sicer so že priče izpovedale, da je pokojni imel svoj prav, da je moralo biti po njegovem, zato je ponavadi naredila kar je želel. V zvezek je zapisoval stroške in prihodke tudi na njeno priporočilo, da zapisuje vse, zaradi skrbi, da ne bi imela premalo denarja za cel mesec, in da je imel kaj delati, če se je dolgočasil. Tako se je počutil vsaj malo koristnega. Prilaga fotokopije nekaterih dogodkov od 25. 12. 2009 do 25. 12. 2012. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 3. alineji 1. odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2), ki izrecno določa, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(3) (ZZZDR) je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Gre za pravni standard z elementi, ki morajo biti izpolnjeni, da je skupnost moškega in ženske mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo. Odnos med partnerjema je treba zaradi raznolikosti ter pestrosti življenja, ki se lahko med seboj pomembno razlikuje, presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Za zunajzakonsko skupnost je v pravni teoriji in sodni praksi bistveno, da ima značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske povezanosti ter notranje čustvene in intimne povezanosti, ki se med partnerjema v očeh okolja kaže kot življenjska skupnost moža in žene.

7. Takšno dejansko stanje je prepričljivo dokazano tudi v predmetni zadevi. Dejstvo, da tožnica in umrli uživalec pokojnine zaradi njegove bolezni v zadnjih letih pred smrtjo zaradi stanovanjskih razmer, zdravstvenih težav tožnice in skrbi ter urejanja lastne hiše, nista živela ves čas skupaj, ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Enako velja glede ekonomske soodvisnosti, ki ga v okoliščinah konkretnega primera nikakor ni mogoče šteti kot odplačno razmerje, kaj šele kot odnos med socialno delavko oz. negovalko in bolnikom.

8. Čeprav je imel pokojni prijavljeno prebivališče na C. na naslovu sinovega stanovanja, tožnica, kot lastnica hiše v B., pa v D., v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati, da nista bivala skupaj. Prepričljivo je dokazano, da je partnerska zveza trajala približno 20. let in da sta izmenično živela bodisi v stanovanju na C. ali v tožničini hiši. Od leta 2008, ko je A.A. zbolel zaradi kapi, težav z demenco in leta 2011 še s prostato, je tožnica živela z njim na C.. Ko pa se je njegovo zdravstveno stanje toliko stabiliziralo, da je lahko šel sam na stranišče, se je tožnica občasno sama vračala v B.. To je tudi povsem logično, saj je zaradi fizičnega in psihičnega napora ter bolezni tudi sama obležala in hkrati morala poskrbeti za vzdrževanje hiše in vrta. Po izpovedi tožnice, ki ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero, presledki niso bili nikoli daljši od 14 dni. Občasno ločeno bivanje partnerjev seveda ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti, kot zmotno meni tožena stranka. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Na podlagi izvedenih dokazov je prepričljivo ugotavljeno, da je bila tožnica objektivno razpeta med domom v B. ter C. in logično pravilno zaključeno, da to ne vpliva na obstoj zunajzakonske skupnosti, ki jo je potrebno razlagati širše v smislu življenjske skupnosti.

9. V predmetni zadevi ni mogoče uspešno prerekati niti obstoja ekonomske skupnosti. Prvostopenjsko sodišče logično sprejemljivo utemeljuje razloge, zaradi katerih ni poklonilo vere pričevanjem E.E. (sin pokojnega), F.F. (bivša žena pokojnega) ter G.G. (sosed pokojnega). Na podlagi tožničine izpovedi, ki so jo potrdile ostale zaslišane priče, hkrati prepričljivo ugotavlja, da je tožnica razpolagala tudi s sredstvi pokojnega, da je zunajzakonski partner poravnaval tudi stanovanjske stroške za tožnico v času njenega bivanja na C., in da se ti niso delili v smislu, da vsak plača svoj del stroškov. Dejstvo, da je pokojni vestno beležil vse prejemke in izdatke, ter med drugim zapisal, da je tožnici za november 2012 plačal kilometrino in oskrbo, samo po sebi ni takšno, da bi negiralo obstoj ekonomske skupnosti ali skupnega gospodinjstva med tožnico in A.A.. Dokazni zaključek o obstoju tega elementa je pravilno uprt na izpovedbe šestih zaslišanih prič, ki so potrdile, da sta tožnica in pokojni živela kot mož in žena. Za toženkino stališče, da naj bi v predmetni zadevi šlo kvečjemu za odnos, podoben med bolnikom in negovalko oz. socialno delavko, zagotovo ni nobene podlage v izvedenih dokazih.

10. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je zagotovo podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-1. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami.