Jedro

Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.

V opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi se prepleta opis zavesti obdolženke, da kaznivi dejanji, ki ju je naznanila, nista bili storjeni, z opisom, za kateri dejanji je obdolženka podala krivo ovadbo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti po eni strani obdolženkino zavest in védenje, da dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, nista bili storjeni, na drugi strani pa tudi, kateri kaznivi dejanji nista bili storjeni.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati 160,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Plačati pa mora tudi stroške iz 94. člena ZKP, ki bodo, v kolikor bodo ugotovljeni, prav tako odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženkina zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov oziroma zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji, odločbe o stroških kazenskega postopka ter kršitve ustavnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh očitkov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornika (nekritično) uveljavljata z nepreglednim nizanjem številnih očitkov o neobrazloženosti, vsebinski praznosti in protispisnosti zaključkov izpodbijane sodbe, pri čemer te očitke na več mestih povezujeta s kršitvijo pravice do obrambe, pravice do poštenega sodnega postopka in pravice do enakega varstva pravic v postopku ter kršitvami 22., 23. in 29. člena Ustave. Vendar jima ni mogoče pritrditi, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno, razumljivo in v ničemer protispisno opredelilo do vseh pravno odločilnih okoliščin, za katere je navedlo jasne in logične razloge. Nenazadnje pa je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da se v jedru svojih navedb zagovornika pravzaprav ne strinjata z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, s čimer uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do katerega se je pritožbeno sodišče opredelilo posebej.

5. Bistveno kršitev določb iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornika uveljavljata z grajo odločitve predsednice sodišča prve stopnje, ki je s sklepom Su 817/2022 z dne 17. 11. 2022 zavrnila predlog obrambe za izločitev razpravljajočega sodnika. V tej zvezi zatrjujeta več kršitev obdolženkinih ustavnih pravic, zlasti pravice do poštenega postopka, pravice do nepristranskega sodišča, pravice do obrambe in domneve nedolžnosti.

6. Ni jima mogoče pritrditi. Zagovornika v utemeljitev ponavljata navedbe iz zahteve za izločitev razpravljajočega sodnika, katerih bistvo je strniti v izražanju dvomov o sodnikovi nepristranskosti zaradi nestrinjanja z njegovimi procesnimi odločitvami in vodenjem postopka v obravnavani zadevi. S tovrstnimi očitki pa ne moreta uspeti, kot je pravilno pojasnila že predsednica sodišča prve stopnje v obrazložitvi navedenega sklepa. Pritožbeno sodišče tako znova poudarja, da procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zgolj subjektivno prepričanje oziroma občutek, da ima razpravljajoči sodnik glede obdolženke in priče B. B. vnaprejšnja prepričanja, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za njegovo izločitev. Sploh, ker v procesnem postopanju sodišča prve stopnje, ki ga problematizirata zagovornika, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zaznati pristranskosti. Sodišče prve stopnje je namreč obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo za dne 24. 8. 2022 obdolženki in priči B. B. utemeljeno vročalo preko pooblaščenega vročevalca, saj so se (za razliko od ostalih procesnih udeležencev) navedena pisanja za obdolženko vrnila z oznako "ni dvignil", za pričo pa z oznako "neznan" in "ni dvignil". Pritožbeno zanikanje tega dejstva ovržejo vrnjene poštne povratnice v spisu (l. št. 52, 54, 56), na katere se je predsednica sodišča v citiranem sklepu določno sklicevala, zato zagovornika neutemeljeno trdita, da teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti oziroma se o njih učinkovito izjasniti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi obdolženkino opravičilo in prošnjo za preložitev glavne obravnave z dne 23. 8. 2022, saj predložena zdravstvena dokumentacija tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazovala, da se obdolženka razpisanega naroka za glavno obravnavo ne bi mogla udeležiti, ustrezno pa je pojasnilo še, da je obdolženka navkljub sodnim počitnicam imela dovolj časa za pripravo svoje obrambe. Ne glede na to, pa se kot bistveno izkaže, da razpravljajoči sodnik naroka tedaj sploh ni opravil, temveč je v korist obdolženke glavno obravnavo preložil, v nasprotju s prepričanjem zagovornikov pa zoper njo ni odredil prisilnega privoda. V okviru svojih pristojnosti je sodišče prve stopnje korektno preverilo tudi utemeljenost opravičila priče B. B., kar je zaradi njegove zaposlitve v tujini bilo primorano storiti preko Evropskega preiskovalnega naloga.

7. Po navedenem je ugotoviti, da način procesnega vodenja predmetnega kazenskega postopka in s tem povezane odločitve, vsaka zase in vse skupaj, ne potrjujejo videnja obrambe o pristranskem delovanju sodnika prve stopnje. V sprejetih procesnih odločitvah ni prepoznati ravnanj, ki bi po svoji vsebini kazala na vnaprejšnjo opredeljenost sodnika posameznika glede odločitve o glavni stvari, oziroma takšnih, ki bi izkazovala njegov pristranski odnos do obdolženke. V nasprotno zagovornika ne moreta prepričati niti, ko mestoma dodatno navržeta očitek kršitve pravice do nepristranskega sojenja (str. 9 in 12-14 pritožbe), katero znova prepoznata izključno v procesnih in materialnih odločitvah sodišča prve stopnje, in sicer zlasti glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe in dokazne ocene v izpodbijani sodbi glede verodostojnosti priče B. B., s katero se ne strinjata. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, kot bo to pojasnjeno tudi v nadaljevanju, zgolj okoliščina, da zagovornika pravo razumeta drugače ali sta nezadovoljna z odločitvijo sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi 23. člena Ustave RS.

8. Čeprav drži pritožbena navedba, da izjava razpravljajočega sodnika, ki jo je podal skladno z določbo tretjega odstavka 42. člena ZKP, ni bila vročena obdolženki oziroma njenima zagovornikoma, je v tej zvezi dodati, da ZKP izrecno ne določa vročitve sodnikove izjave stranki, ki je predlagala njegovo izločitev. Takšno obveznost je mogoče izpeljati iz pravice do izjave iz 22. člena Ustave, vendar ta v obravnavanem primeru ni bila kršena. Obdolženka in njena zagovornika so se z izjavo razpravljajočega sodnika ustrezno seznanili skozi sklep Su 817/2022 z dne 17. 11. 2022 (točka 3 obrazložitve) ter so se imeli možnost o njej izjaviti tekom postopka in jo v okviru navedenega sklepa izpodbijati s predmetno pritožbo. Uveljavljani kršitvi pravice do izjave in pravice do pritožbe zato nista podani. Sicer pa bi za uspešno uveljavljenje kršitve navedenih pravic zagovornika morala v pritožbi izkazati, da je opustitev vročitve izjave sodnika imela takšno težo, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, česar ne zatrjujeta, še manj pa izkažeta (drugi odstavek 371. člena ZKP).

9. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe po zaslišanju prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. ter dokaznega predloga po soočenju prič H. H., I. I. in B. B., zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev obdolženkine pravice do obrambe, pravice do izvajanja dokazov v njeno korist, pravice do enakopravne obravnave v postopku in pravice do poštenega postopka (22., 23. in 29. člen Ustave).

10. Zagovornika navajata, da bi priče C. C., D. D. in E. E. (op. odvetniki, s katerimi je B. B. poslovno sodeloval) lahko izpovedali o okoliščinah plačevanja odvetniških storitev s strani B. B. tudi v času njegovega osebnega stečaja, kar bi dokazovalo, da je imel z njimi urejena razmerja in da je imel nek vir prihodkov. Z zaslišanjem priče F. F., čigar dolg iz naslova odvetniških storitev naj bi B. B. poravnal v času osebnega stečaja, pa bi se izkazalo, da je slednji urejal razmerja oziroma plačeval storitve tudi za prijatelje. Vendar zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Povzeta pritožbena izvajanja je pravilno in tehtno zavrnilo sodišče prve stopnje (točke 42, 43 in 56 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki se je na podlagi objektivnih dokazov prepričalo, da B. B. ni imel vira dohodkov, da bi lahko plačal oškodovančeve odvetniške storitve, nadalje pa tehtno pojasnilo, da tega vira dohodkov ni opredel niti B. B. sam. Po logiki stvari je zato soglašati s presojo sodišča prve stopnje, da v tej zvezi ne bi bilo smiselno zasliševati glede te okoliščine manj poučenih in z njim poslovno oziroma prijateljsko povezanih oseb. Sploh, ker dejstvo plačila odvetniških storitev drugim odvetnikom in prijatelju samodejno ne pomeni, da so bile odvetniške storitve zato plačane tudi oškodovancu, in toliko bolj, ker so obdolženka, B. B. in J. J. obveznosti do oškodovanca zaradi družinske povezanosti obravnavali drugače, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob navedenem pa je sodišče prve stopnje nenazadnje razpolagalo tudi s pisnimi izjavami imenovanih odvetnikov in jih ustrezno upoštevalo pri dokazni oceni. Zagovornika zato ne moreta uspeti s selektivnimi navedbami, da sodišče prve stopnje kot prič predlaganih odvetnikov ni zaslišalo zgolj zato, ker so podali pisne izjave in ker so poslovno povezani z B. B. V tej zvezi zagovornika prav tako neutemeljeno enačita položaj navedenih odvetnikov s položajem prič H. H. in I. I., ki sta za razliko od njih lahko neposredno izpovedala o pravno relevantnih dejstvih. Iz ostalih pritožbenih navedb v tem delu pa izhaja, da zagovornika ne soglašata z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zmožnosti plačila odvetniških stroškov s strani B. B. in podajata lastno oceno izvedenih dokazov, s čimer grajata ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je kot nepotreben utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po soočenju prič H. H., I. I. in B. B. glede izvedbe plačila odvetniških stroškov na fiduciarni račun oškodovanca, saj so bile navedene priče o tej okoliščini v bistvenem skladne, kot je to pojasnjeno v točki 56 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornika, ki podrobneje ne pojasnita, o kakšni drugi okoliščini naj bi se navedene priče soočile, temveč se primarno ne strinjata z dokazno oceno prič H. H. in I. I. ter SMS sporočila z dne 22. 3. 2020, zato ne moreta biti uspešna. Prav tako neutemeljeno se zagovornika zavzemata za izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem kriminalista G. G. v zvezi z zapisom v sklepu državnega tožilstva Kt 10967/2020 z dne 18. 9. 2020, da naj bi bilo ugotovljeno, da je B. B. plačeval storitve oškodovancu v gotovini. Sodišče prve stopnje je namreč vpogledalo v celoten državnotožilski spis, pri čemer opore za takšen zaključek ni našlo. Razen golega vztrajanja po zaslišanju navedenega kriminalista, pa zagovornika konkretnih dokazov, ki bi podpirali to izjavo, nista izpostavila (točki 55 in 56 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov v celoti pritrjuje in ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane, prav tako pa zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

12. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornika uveljavljata z očitkom, da v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirana zavest obdolženke o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje (zlasti od kod izvira obdolženkina zavest ali védenje, na kakšen način naj bi to vedela, kdaj naj bi to izvedela in druge okoliščine v zvezi s tem).

13. Zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe iz prvega odstavka 283. člena KZ-1.1 Ustrezno so namreč navedene (1) okoliščine obdolženkine podaje kazenske ovadbe na policiji; (2) da je obdolženka oškodovanca naznanila, da je storil kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1, torej uradno pregonljivi kaznivi dejanji, ki naj bi ju storil s tem, da kot odvetnik pri zastopanju njenih premoženjskih interesov zavestno ni ravnal v njenem interesu in je zlorabil pooblastilo za zastopanje, ko je po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v Litiji P 34/2018 z dne 19. 6. 2019 od tožene stranke A. d.o.o. na svoj fiduciarni transakcijski račun prejel denar v skupni višini najmanj 4.176,40 EUR, katerega ji ni nakazal, temveč ga je obdržal za plačilo odvetniških storitev, čeprav je plačilo le-teh v gotovini v celoti že prejel od njenega očeta B. B., nato pa je 12. 6. 2020 zoper njo, čeprav mu ni ničesar dolgovala, za preostanek plačila v višini 1.691,25 EUR na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - računa št. 45/2020 z dne 31. 3. 2020; (3) in da je obdolženka vedela, da naznanjeni kaznivi dejanji oškodovanec ni storil, saj za opravljene odvetniške storitve, za plačilo katerih je obdržal znesek 4.176,40 EUR, za preostanek v višini 1.691,25 EUR pa predlagal izvršbo, ni prejel plačila. V opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi se prepleta opis zavesti obdolženke, da kaznivi dejanji, ki ju je naznanila, nista bili storjeni, z opisom, za kateri dejanji je obdolženka podala krivo ovadbo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti po eni strani obdolženkino zavest in védenje, da dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, nista bili storjeni, na drugi strani pa tudi, kateri kaznivi dejanji nista bili storjeni, zaradi česar obravnavano zadevo zagovornika neutemeljeno enačita s primerom, ki ga je obravnaval sklep VSC II Kp 49947/2018 z dne 15. 3. 2022.2 Glede ostalih okoliščin, ki jih izpostavljata zagovornika, pa je dosedanja sodna praksa enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t. i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen in podobno), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi konkretiziran do te mere, da je omogočal pravno vrednotenje obdolženkinega ravnanja oziroma sklepanja o obstoju ali neobstoju očitanega kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženkine pravice do obrambe. Zagovornika zato neutemeljeno zatrjujeta, da sta bili obdolženki posledično kršeni še njeni pravici do obrambe in do poštenega postopka. Prav tako zagovornikoma ni mogoče pritrditi v njunih nadaljnjih navedbah, da je zaradi opustitve konkretizacije obdolženkine zavesti oziroma védenja hkrati podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in razlogov izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nerazumljivost izreka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo namreč podana le, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre, ker dejanje ni opisano na način, kot je predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP. To v obravnavani zadevi ni primer, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje okoliščine, s katerimi je dejanje natančno označeno, ustrezni razlogi v tej smeri pa so prav tako vsebovani v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sicer pa zgolj zato, ker zagovornika v izreku izpodbijane sodbe pogrešata enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, izreka ni mogoče označiti kot nerazumljivega v smislu kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč je tedaj mogoče govoriti o kršitvi kazenskega zakona iz 372. člena ZKP,3 katera pa glede na že obrazloženo ni podana. Drugačne presoje ne narekuje niti pravno mnenje K. K., saj iz delov mnenja, ki jih v pritožbi izpostavljata zagovornika, ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi imele pomen za presojo razumljivosti ali konkretizacije zakonskih znakov v izreku izpodbijane sodbe, temveč zadevajo izključno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi (t.j. dokazno presojo aktivnosti policije v zvezi z obdolženkino naznanitvijo kaznivega dejanja, zaključek, da gre za tipično situacijo besede proti besedi, in dejanske ugotovitve glede načina plačevanja oškodovančevih odvetniških storitev).

15. Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja zanesljivo dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

16. Zagovornika v pritožbi grajata zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka vedela, da oškodovanec ni prejel plačila za odvetniške storitve. Ponavljata njen zagovor v smeri, da je verjela in se zanesla na to, da so bili odvetniški stroški oškodovanca poravnani sproti s strani njenega očeta B. B., pri čemer je bila sama prisotna, ko je bil na poti na zadnjo glavno obravnavo v Litiji oškodovancu izročen še zadnji denar in so bile zadeve tedaj urejene, zato ni mogla ravnati z direktnim naklepom. Sodišču prve stopnje očitata, da izpodbijano sodbo bazira na izpovedbah neverodostojnih in pristranskih prič H. H. in I. I., ki sta bila v sodnih sporih z obdolženko in ki ju je kasneje kot odvetnik zastopal tudi oškodovanec. Poleg tega sta njuni izpovedbi življenjsko neizkustveni in nasprotni zagovoru obdolženke, izpovedbam prič B. B., J. J. in L. L. ter SMS sporočilu z dne 22. 3. 2020 in drugim dokazom.

17. Zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženka kriva storitve očitanega kaznivega dejanja, torej da je ob podaji ovadbe nedvomno tudi vedela, da oškodovancu odvetniške storitve niso bile plačane, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedb zaslišanih prič H. H. in I. I., temveč tudi na podlagi izpovedbe oškodovanca ter obširne listinske dokumentacije, ki se je nanašala zlasti na številne sodne in druge postopke ter spremljajočo komunikacijo med udeleženci. V pritožbi izpostavljene okoliščine je sodišče prve stopnje pri presoji izpovedb prič H. H. in I. I. izrecno upoštevalo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer ju je ob upoštevanju nadaljnjih okoliščin (da sta bili njuni izpovedbi skladni z izpovedbo oškodovanca in listinsko dokumentacijo; da predmetna zadeva zanju ni premoženjsko relevantna; in da sta uspešno izpodbila zagovor obdolženke tudi glede posesti prometnega dovoljenja) utemeljeno ocenilo kot verodostojni. Izpovedba priče H. H., da sta obdolženka in njen oče oba potrdila, da se denar nakaže na fiduciarni račun oškodovanca, tudi ni v ničemer nelogična, kot to zmotno zatrjujeta zagovornika, pri čemer hkrati pozabljata, da sta bili izpovedbi prič H. H. in I. I. ravno glede dogovora o nakazilu sredstev na fiduciarni račun nenazadnje skladni z izpovedbo priče B. B., posredno pa tudi s SMS sporočilom z dne 22. 3. 2020. V zvezi z navedenim sporočilom, ki ga zagovornika v pritožbi večkrat izpostavita, je na tem mestu le dodati, da je sodišče prve stopnje njegovo vsebino pravilno povzelo ter ga korektno interpretiralo v točki 56 in opombi 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dvoma v izpovedbi prič H. H. in I. I. pa ne more vzbuditi niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič B. B., L. L. in J. J., katere je sodišče prve stopnje predvsem v točkah 13, 22 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ocenilo kot neverodostojne. Tako ima v nasprotju s prepričanjem zagovornikov izpodbijana sodba v zvezi z izpovedbama prič H. H. in I. I. vse potrebne razloge, ti pa tudi niso v nasprotju z listinami spisa.

18. Sodišče prve stopnje je v zagovoru obdolženke pravilno prepoznalo več nekonsistentnosti z njenimi navedbami v listinskih dokazih, pri čemer je med drugim pravilno izpostavilo njene različne navedbe glede časovnih okoliščin zadnjega plačila v višini 900,00 EUR, do katerega naj bi prišlo na poti na zadnjo glavno obravnavo v Litiji. Zagovornika v tej zvezi neutemeljeno trdita, da izpodbijana sodba tej zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je sodišče prve stopnje do zagovora obdolženke in navedb obrambe v tej smeri ekstenzivno in pravilno opredelilo v točkah 32-34 obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej zvezi zagovornika obširno opisujeta sosledje dogodkov, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je presodilo, da se je skupna pot na zadnjo glavno obravnavo v Litiji dejansko zgodila 14. 11. 2019 (in ne 24. 11. 2019, kot je bilo pomotoma navedeno na zapisniku o glavni obravnavi). Vendar to ne spremeni dejstva, da je obdolženka v kazenski ovadbi najprej navajala drugače: da je do izročitve denarja prišlo 17. 4. 2019, prav tako pa je v postopku I P 479/2020 trdila, da je do izročitve denarja prišlo na poti z glavne obravnave. Zagovornika sicer skušata prepričati, da so bile obdolženkine datumsko netočne navedbe podane v zmoti, zaradi trditvene in dokazne stiske obdolženke, ker ni razpolagala s spisi, ki jih je zadrževal oškodovanec. Vendar je sodišče prve stopnje tovrstne navedbe obrambe večplastno zavrnilo, ko je glede na številčnost vlog, v katerih je obdolženka ta podatek ponovila, kakor tudi glede na obrazložitev v sami ovadbi in okoliščine razpolaganja s to ovadbo, utemeljeno zaključilo, da temu ni bilo tako. Toliko bolj, ker je nadalje presodilo, da stroški odvetniških storitev pravzaprav ob nobenem datumu, ki ga je obdolženka navedla, niso mogli biti poplačani, saj oškodovanec tedaj še ni opravil vseh odvetniških storitev. Pri tem se je sodišče prve stopnje več kot očitno sklicevalo na v sodbi večkrat izpostavljena in podrobno specificirana stroškovnika in račun, ki se nahajajo v prilogi A10 sodnega spisa, zato zagovornika ob upoštevanju, da je sodbo treba brati kot celoto, ne moreta uspeti s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ne pojasni, katere storitve oškodovanec še ni opravil in v katerem postopku. Ob tem se kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno izpostavljanje zagovora obdolženke in izpovedb prič B. B. in L. L. glede same izročitve kuverte v avtomobilu, saj je te sodišče prve stopnje ovrglo na podlage prepričljivejše izpovedbe oškodovanca, medtem ko takšne komunikacije oziroma izmenjave denarja v svoji izpovedbi ni potrdil niti kot priča zaslišan M.M., ki je bil takrat prav tako navzoč v avtomobilu.

19. Same s seboj v nasprotju so pritožbene navedbe zagovornikov, ki na eni strani dokazno oceno obdolženkinega zagovora glede vpletanja B. B. kot plačnika ocenjujeta kot zmotno, protispisno in vsebinsko prazno, na drugi strani pa trdita, da je izpodbijana sodba glede obdolženkinega zagovora v tem delu pomanjkljiva oziroma neobrazložena. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženke (pa tudi izpovedbo priče B. B.), da je zanjo sproti vse urejal in gotovinsko plačeval njen oče, utemeljeno in argumentirano zavrnilo kot način njene obrambe, pri tem pa se ni zgolj formalistično sklicevalo na obdolženkin podpis pooblastilnega razmerja, kot to zmotno trdita zagovornika. V tej zvezi prezreta obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 35 in 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženka pooblastilno razmerje dejansko manifestirala s tem, ko je na transakcijski račun oškodovanca izvedla edino plačilo odvetniških storitev, in sicer je plačala račun, ki je bil (šele) predzadnji po vrsti, kar je hkrati ovrglo vsakršna zatrjevanja o sprotnem plačevanju storitev oškodovancu. Poleg tega je bila obdolženka tista, ki je vložila tožbo v zadevi III P 33/2021, v kateri je (op. neuspešno) zahtevala nakazilo njej zadržanih sredstev z navedbo, da je te stroške plačevala tudi ona. V luči navedenega se kot pravilna in v ničemer protispisna izkaže še ocena elektronskega sporočila z dne 13. 5. 2019 v opombi 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje razumno pojasnilo, zakaj je bil plačilni nalog B. B. poslan zgolj v vednost, zato zagovornika s sklicevanjem nanj ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta omajati. Relevantno dokazno težo glede vpletenosti B. B. kot plačnika odvetniških storitev pa zagovornika v pritožbi zmotno pripisujeta tudi pisnim izjavam odvetnikov, ki so poslovno sodelovali z obdolženkinim očetom, medtem ko sodišču prve stopnje netočno očitata, da ni upoštevalo obdolženkinih osebnih okoliščin in družinskih razmerij znotraj družin X - Y ter njenega zagovora v tej smeri, saj pogrešani razlogi izhajajo zlasti iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 1, 10, 43, 58. 20. Prav tako neutemeljeno zagovornika obširno polemizirata o zaključkih sodišča prve stopnje glede izdajanja računov s strani oškodovanca in obstoja dogovora o končnem obračunu. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženke, ki je zatrjevala, da je oškodovanec izdajal račune zgolj zaradi morebitne inšpekcije, ovrglo na podlagi prepričljivejše izpovedbe oškodovanca, ki je razumno pojasnil okoliščine, v katerih so se zaradi obdolženkinega neplačevanja računov dogovorili, da se bodo vse storitve obračunale na koncu in zakaj je tedaj utemeljeno verjel, da je obdolženka vendarle imela zadostna sredstva za plačilo. Te razloge je sodišče prve stopnje navedlo zlasti v točkah 7, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato zagovornika napak trdita, da je izpodbijana sodba v tem delu vsebinsko prazna, protispisna in neutemeljena ter ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Dvoma v takšne zaključke sodišča prve stopnje pa ne more vzbuditi v pritožbi problematizirano dejstvo, da naveden dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki. Za razliko od oškodovanca, ki si je sledljivost opravljenih odvetniških storitev zagotovil z izdanimi računi in stroškovnikoma, je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v izpovedbo priče B. B., ki zatrjevanih gotovinskih izplačil ni z ničemer izkazal (čeprav so bili izdani računi v skupni višini kar 12.497,66 EUR). V nasprotju s prepričanjem zagovornikov je zato sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe izrazilo povsem logično pričakovanje, da bi priča B. B., navkljub družinski povezanosti z oškodovancem, in zlasti ob upoštevanju, da je bil v osebnem stečaju, vodil vsaj lastno evidenco, če že ne zahteval potrdila o prejemu sredstev. Na ta način je nenazadnje ravnala obdolženka, ko je poskrbela, da je bilo potrdilo o plačilu edinega računa, ki ga je poravnala, poslano oškodovancu v dokaz po elektronski pošti.

21. Zgolj pod videzom očitkov o protispisnosti in neobrazloženosti izpodbijane sodbe zagovornika grajata dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da priča B. B. ni imel premoženja, na podlagi katerega bi lahko v gotovini plačal obdolženkine odvetniške stroške. V konkurenci navedb, ki jih je ponudila obramba tekom sojenja in ki jih ponavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje svoje zaključke v točkah 42-44 obrazložitve izpodbijane sodbe več kot prepričljivo utemeljilo na podlagi objektivnih dokazov (t.j. podatkov njegovega osebnega stečaja), navedbo katerih zagovornika neutemeljeno pogrešata. Sodišče prve stopnje prav tako ni prezrlo pisnih izjav odvetnikov, ki so poslovno sodelovali z B. B. in potrjevali, da jim je slednji plačal vse, kakor tudi zatrjevanj, da je imel v postopku X K 62094/2013 kar dva zagovornika in da naj bi dolg poravnal prijatelju F. F. Vendar zagovornika pri tem prezreta, da navedeno še vedno ne dokazuje, iz katerega vira premoženja naj bi jim B. B. zatrjevana plačila poravnal, medtem ko takšnih premoženjskih virov za zatrjevana plačila tekom zaslišanja niti sam ni znal konkretizirati. Kot bistveno pa zagovornika prezreta, da je sodišče prve stopnje ravno ob upoštevanju ugotovljenih sorodstvenih povezav (za katere zagovornika v pritožbi ničkolikokrat trdita, da so bile prezrte) presodilo, da navedeno samo po sebi ne predstavlja dokaza v smeri, da so bile v tem obdobju iz vira premoženja B. B. storitve plačane tudi oškodovancu. Tako se kot brezpredmetne izkažejo tudi pritožbene navedbe o tem, ali je B. B. koristil brezplačno pravno pomoč. Drugačnih zaključkov ne dopušča niti pritožbeno sklicevanje na izjavo oškodovanca v kazenski ovadbi z dne 15. 4. 2020, da je bilo "videti, da prvoosumljeni nima težav z denarjem...", kar kvečjemu utrjuje njegovo izpovedbo, ko je pojasnjeval, zakaj je tedaj menil, da bodo njegove odvetniške storitve plačane. Prav tako pa zagovornika ne moreta prepričati v nasprotno s sklicevanje na sklep državnega tožilstva Kt/10967/2020 z dne 18. 9. 2020, katerega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v točki 55 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko je v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da za oškodovančeve storitve ni bil dogovorjen noben popust. 22. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o obdolženkinem védenju, da oškodovanec ni prejel plačila, kakor tudi o njenem direktnem naklepu, utemeljeno napravilo na podlagi niza obdolženkinega konkretnega ravnanja, ki ga je strnilo v točkah 29-53 in 58 obrazložitve izpodbijane sodbe. Med drugim je pravilno izpostavilo, da obdolženka ob zavrnitvi računov ni navedla nobenega razloga za zavrnitev in da je tudi v kazenski ovadbi ugovarjala višini računa, medtem ko logičnega argumenta, da je bilo oškodovancu vse že plačano, sploh ni podala. Ob tem ni odveč dodati, da je bilo tudi v pravdnem postopku I P 479/2020 ugotovljeno, da so bili odvetniški stroški ustrezno zaračunani po temelju in višini ter da niso bili plačani. Zagovornika zato neutemeljeno zatrjujeta, da navedene okoliščine obdolženkinega védenja ne izkazujejo. Sploh ker obdolženka domnevnih plačil oškodovancu ni z ničemer izkazala, medtem ko je v svojih zatrjevanjih višino domnevnih plačil predstavljala izrazito različno, tudi glede na izpovedbo priče B. B., ki je navedel, da je oškodovancu plačal med 1.500,00 EUR in 1.800,00 EUR (torej ne 5.867,66 EUR). Zagovornika sicer navajata, da iz spisa ne izhaja, da bi obdolženka z očetom govorila o konkretnih zneskih, vendar pri tem zanemarita, da je sodišče prve stopnje navedeno pojasnilo le iz argumentativnih razlogov, saj se je na podlagi izvedenega postopka prepričalo, da oškodovanec ni prejel niti 1.800,00 EUR, medtem ko je svoje sklepanje o komunikaciji med obdolženko in njenim očetom ustrezno utemeljilo v točki 45 obrazložitve izpodbijane sodbe. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tudi oškodovanec zoper obdolženko vložil kazensko ovadbo z dne 15. 4. 2020, ki je bila nato zavržena, in še tožbo, s katero je (op. utemeljeno) zahteval plačilo opravljenih odvetniških storitev, pa ne more biti podlaga za obdolženkino razbremenitev kaznivega dejanja in ne opravičuje njenega serijskega vlaganja pravnih sredstev zoper oškodovanca, ki je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje motivirano z željo oškodovanca čimbolj prizadeti, ga negativno ovrednotiti pred organi in celo onemogočiti v opravljanju odvetniškega poklica. Zagovornika zato ne moreta biti uspešna s tosmernim izpostavljenem obdolženkinega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje v nebistvenih podrobnostih tudi ni bilo dolžno posebej presojati. Številne kršitve, ki jih zagovornika v tem delu nekritično nanizata, zato niso podane.

23. Neutemeljeno zagovornika sodišču prve stopnje še očitata, da je prezrlo predlog za obnovo postopka I P 479/2020 z dopolnitvijo, ki ga je v okviru dokaznih predlogov predložila obramba, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Do navedenega se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v točki 57 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to dejstvo nima relevantnega učinka za obravnavano zadevo.

24. Zagovornika se pritožujeta tudi zoper odločbo o kazenski sankciji in sodišču prve stopnje očitata, da je obdolženki neutemeljeno določilo daljšo preizkusno dobo, kot jo je predlagalo državno tožilstvo. Navajata, da je sodišče prve stopnje pri upoštevanju obteževalne okoliščine kršilo enakopravno obravnavo v postopku, ko je na eni strani navedlo, da obdolženka za zavarovanje svojega pravnega interesa ni uporabila sorazmernega in primernega pravnega instrumenta, na drugi strani pa je prezrlo okoliščine, ki jih je obdolženka izpostavila v zagovoru glede oškodovančeve vzajemne uporabe pravnih sredstev zoper njo. Vendar jima ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje vse navedeno ustrezno upoštevalo in utemeljilo v točki 63 obrazložitve izpodbijane sodbe. V okviru presoje obteževalnih okoliščin je tehtno izpostavilo obdolženkino nadaljnjo ravnanje v smislu kontinuiranega vlaganja pravnih sredstev zoper oškodovanca in dejstvo, da za dosego svojega cilja in zavarovanje svojega pravnega interesa ni uporabila sorazmernega in primernega pravnega instrumenta. V tem je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da cilj obdolženke ni bil v zavarovanju svojega pravnega položaja, ampak da oškodovanca čimbolj prizadene. Nasprotno je ugotovilo za oškodovanca, ki je za svojo korektno opravljeno storitev želel zgolj plačilo, torej je primarno zasledoval zavarovanje svojega pravnega položaja, pri čemer je v več primerih tudi uspel, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Ravnanju oškodovanca pa tudi sicer zagovornika pripisujeta preveliko težo, saj ni takšne narave, da bi v obravnavani zadevi lahko vplivalo na izrek kazenske sankcije. Sploh, ker je obdolženki bila izrečena (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa ji je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, ki ostaja na spodnji meji predpisane. V zvezi s pritožbenim očitkom, da obdolženki izrečena kazenska sankcija odstopa od sodne prakse, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je izrečena kazenska sankcija vselej individualizirana, torej prilagojena okoliščinam kaznivega dejanja in posameznega storilca, zato tudi v pritožbi povsem pavšalna primerjava z izpostavljeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 149/2009 z dne 19. 6. 2009 (iz katere posamezne okoliščine izrečene kazenske sankcije niso niti razvidne) ni utemeljena in ne narekuje spremembe izrečene kazenske sankcije v korist obdolženke.

25. Zagovornika neutemeljeno grajata še odločbo o stroških kazenskega postopka. V pritožbi posplošeno izpostavljeni okoliščini, da je obdolženka nezaposlena in ima status študenta (kar izkazujeta s priloženim potrdilom o statusu študenta), ob nadaljnji ugotovitvi, da je lastnica več motornih vozil (tudi takih višjega cenovnega razreda - l. št. 222), predlagane oprostitve plačila vseh stroškov kazenskega postopka ne utemeljujeta. Sodišče prve stopnje je zato o stroških kazenskega postopka tehtno odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj pravilno ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, ki jih je bila dolžna zatrjevati in izkazati obdolženka.

26. Po obrazloženem, in ker zagovornika glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, k tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi treba odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

27. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženka kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženke ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno (primerjaj sodbi VS RS I Ips 14666/2014 z dne 13. 9. 2018 in VSL VII Kp 13623/2022 z dne 16. 5. 2023). 2 V citirani zadevi je bilo navedeno le, "čeprav je vedel, da A. A. tega kaznivega dejanja ni storil". 3 Primerjaj Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793, enako sodba VS RS I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022.