Jedro

V primeru molka delodajalca je dopustno sodno varstvo le, če je delavec tožbo vložil v razumnem roku. Delavcu invalidu ne more prenehati delovno razmerje zaradi operativnih razlogov brez njegovega soglasja vse dotlej, dokler mu ni zagotovljena pravica do pokojnine ali katera od preostalih pravic iz 33. člena ZDR. V primeru molka delodajalca je dopustno sodno varstvo le, če je delavec tožbo vložil v razumnem roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z z dne 9.10.1992, na ugotovitev, da mu delovno razmerje 14.11.1992 ni prenehalo temveč še traja, da ga je tožena stranka v 8 dneh dolžna pozvati nazaj na delo, plačati vse zapadle prispevke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od 15.11.1992 dalje pa tudi izgubljeni zaslužek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zapadlih zneskov od 15.11.1992 do 1.6.1997 in od 1.7.1997 vse prejemke, ki bi jih prejemal do nastopa dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zoper ugotovitveni sklep z dne 9.10.1992 o prenehanju delovnega razmerja s 14.11.1992 uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki, ki naj bi mu odrekla pravico do pritožbe, ker vloge ni obravnavala, zato meni, da je sodno varstvo pravic uveljavljal v zakonitem roku. Ugotovitvena odločba o prenehanju delovnega razmerja naj bi bila nezakonita, ker odločba o trajnem presežku za določen čas iz leta 1990 ne pomeni, da delavcu po preteku časa delovno razmerje samodejno preneha. Vztraja pri sklicevanju na status delovnega invalida in ne soglaša z zaključkom sodišča, da toženi stranki to pravnorelevantno dejstvo pred določitvijo za presežnega delavca, ne bi bilo znano, ker je že iz obrazložitve odločbe ZPIZ-a I-... z dne ....1991 jasno razvidno, da je 26.10.1990 pripravila opis del in nalog voznika viličarja zaradi ocene, ali je to delo kot invalid zmožen opravljati. Predlaga dokaz z izvedencem, ki bi ugotovil pristnost omenjenega sklepa ZPIZ-a. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik pravilno opozarja, da je ostalo dejansko stanje zaradi nepravilne pravne presoje pomanjkljivo ugotovljeno. Izpodbijana sodba nima odločilnih dejanskih, niti pravnih razlogov, s čimer je podana kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Delovni invalid sicer po predpisih o delovnih razmerjih lahko postane trajni tehnološki presežek, vendar pa delavcu s takšnim statusom, delovno razmerje glede na 3. odst. 21. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90; v nadaljevanju ZTPDR), ni smelo prenehati, dokler ni uveljavil pravice do pokojnine ali z njegovim soglasjem ene izmed pravic iz 1. odst. istega člena zakona. Tudi po c. tč. 3. alinee 1. odst. 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90; v nadaljevanju ZDR) je bila takšnemu delavcu zagotovljena pravica do dokupa zavarovalne dobe največ 5 let zaradi uveljavitve pravice do pokojnine, ko zaradi dopolnjenih let starosti s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju več ni imel zagotovljene pravice do prekvalifikacije ali dokvalifikacije oz. pravice do razporeditve ali zaposlitve na drugem ustreznem delu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ker je tožnik invalid III. kategorije od 1.1.1971 dalje (odločba Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Ljubljana z dne 27.10.1971; priloga A 1 sodnega spisa) mu delovno razmerje v nasprotju s citirano določbo ZDR ni moglo zakonito prenehati, ne glede na to ali je tožena stranka ob sklenitvi delovnega razmerja za njegov status sploh vedela, saj zatrjevano zamolčanje invalidnosti ni odločilna okoliščina za prenehanje delovnega razmerja iz nujnih operativnih razlogov. Zavrnila sodna odločba je tako preuranjena, ker bistvena dejstva niso bila razčiščena, hkrati pa se je sodišče z razčiščevanjem vprašanja, ali je bila tožena stranka ob sklenitvi delovnega razmerja oz. leta 1990 seznanjena s tožnikovim statusom, ukvarjalo z vprašanji, ki za razsojo zadeve niso odločilna.

Ne glede na to, da sta torej podana uveljavljana pritožbena razloga pa je sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti tudi iz procesnih razlogov, ker je bilo odločano o zahtevku, ne da bi bilo predhodno ocenjeno, ali je o tožbi, ki jo je tožnik vložil šele 28.2.1994 sploh dopustno sojenje po vsebini. Po 1. odst. 83. člena ZTPDR ima delavec pravico, da v primeru, ko delodajalec o ugovoru oz.

zahtevi za varstvo pravic ne odloči v 30-dnevnem roku, v nadaljnjih 15-ih dneh uveljavljati varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. S 105. členom ZDR je prolongirana možnost uveljavljanja sodnega varstva v primeru t.i. molka organa. Delavcu je dana možnost, da tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odst. 83. člena ZTPDR, uveljavlja sodno varstvo pravic, če delodajalec niti v dodatnem roku ne odloči o ugovoru. Vendar pa te določbe po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče interpretirati, niti pravilno uporabljati na način, da bi delavec lahko sodno varstvo uveljavljal kadarkoli, pač pa je tožbo mogoče dopustiti le, če jo vloži v razumnem roku. Ker je iz listine B 5 v prilogi sodnega spisa razvidno, da je tožena stranka tožnika že z obvestilom z dne 17.11.1992 o ugovoru zoper izpodbijani sklep z dne 9.10.1992, napotila na uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem, v kolikor je smatral, da so bile kršene njegove pravice, bi sodišče najprej moralo presoditi, ali je bila tožba, vložena šele 28.2.1994, sploh pravočasna in torej ali je za meritorno sojenje v zadevi izpolnjena procesna predpostavka.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo sodišče lahko v ponovljenem postopku razčistilo dejanska procesna in materialnopravna vprašanje v nakazani smeri in šele v primeru ugotovljene dopustnosti tožbe, o zahtevku ponovno odločalo po vsebini, vključno o priglašenih stroških pritožbe, ki so na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP, pridržani za končno odločbo.