Jedro

Določb 101. člena ZDavP-2, ki omogoča odpis, odlog ali obročno plačilo dolga, za dolg, za katerega davčni organ vodi le izvršbo, ni mogoče uporabiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je odločeno, da se vloga dolžnika A.A. (tožnika v tem sporu) za odpis plačila globe po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, št. Pr 460106/2012 z dne 8. 11. 2012, zavrne. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je Okrajno sodišče v Celju v skladu z 202. členom Zakona o prekrških poslovnemu organu dne 12. 12. 2014 poslalo predlog za izvršbo na podlagi sodbe, številka Pr 460106/2012, ki je bila izdana 8. 12. 2012 in postala izvršljiva dne 22. 12. 2012. Po navedenem izvršilnem naslovu dolžnik dolguje 1.200 EUR globe. Določba 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje davka za fizične osebe. V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2, v zvezi z enajstim odstavkom 202. člena Zakona o prekrških (ZP-1) plačilnih ugodnosti, ki so predvidene v 101. členu (pa tudi v 102. in 103. členu) ZDavP-2, ni mogoče odobriti za izrečene globe in stroške prekrškovnega postopka v skladu z zakonom, ki ureja prekrške in jih izreka davčni organ. Glede na to, da terjatev v tem primeru predstavlja globo, ki je bila izrečena v postopku o prekršku po ZP-1 in je z vložitvijo predloga za izterjavo prešla na Finančno upravo Republike Slovenije, zaprošenega odpisa izvršbe tožniku, na podlagi 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odobriti.

2. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil v septembru leta 2012 kaznovan z globo 1.200 EUR. Ker ni bil zaposlen in brez sredstev za preživljanje, se je odločil, da to odsluži z deli v javno dobro. V tem času je zbolel in se znašel na terapijah na OI v Ljubljani (35x obsevanje, 7x KT, vso zdravstveno dokumentacijo lahko predloži). Ko je dobil vabilo za opravljanje dela v javno dobro, je na CSD Šentjur predložil zdravniško potrdilo, ki ga je CSD posredoval na sodišče. Ponovno je na povabilo CSD Šentjur predložil zdravniško potrdilo o nezmožnosti za delo za 6 mesecev. To pomeni, da sodišče tega zdravstvenega stanja ni upoštevalo in je kljub temu pred iztekom 6 mesečne nezmožnosti za delo izdalo sklep in posledično tudi davčno izvršbo. Ves ta čas je bil brezposeln, bolan, brez sredstev za preživljanje. Zaradi bolezni je z odločbo letošnjega aprila s strani ZPIZ dobil invalidsko pokojnino prve kategorije v znesku 311,76 EUR. To je tudi njegovo edino premoženje, s katerim razpolaga in se preživlja. Dne 26. 6. 2015 je s strani FURS prejel sklep o izvršbi na njegovih 311,76 EUR. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga za odločitev prvostopenjske odločbe je ZDavP-2, ki v 110. členu določa, da se določbe 101., 102. in 103. člena tega zakona ne uporabljajo za obveznosti za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Kot pravilno navaja tožena stranka, je iz navedenega člena razvidno, da določb 101. člena ZDavP-2, ki omogoča odpis, odlog ali obročno plačilo dolga, za dolg za katerega davčni organ vodi le izvršbo ni mogoče uporabiti, kar je tudi v tem primeru, zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da zavezancu ni mogoče odložiti ali odpisati plačila prekrškovne globe. Kot navaja tožena stranka, je pravilna podlaga prvi odstavek 110. člena (in ne drugi odstavek tega člena, kot to navaja prvostopenjske odločba), ker ne gre za davčni prekršek, ampak za prekršek izrečen s strani sodišča. 6. Glede na navedeno, sodišče ne more upoštevati tožbenih razlogov, ki se nanašajo na sicer spisovno izkazano zelo slabo socialno in zdravstveno stanje stanje tožnika, izkazano z zdravniškim potrdili in pokojninskemu prejemku v znesku 311,76 EUR mesečno.

7. Sodišče v zvezi s takšnim izkazanim socialno finančnim stanjem tožnika še navaja, da 77. člen Zakona o javnih financah (odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države oziroma občine) v tretjem odstavku tega člena med drugim določa, da lahko pristojni minister s soglasjem ministra pristojnega za finance, do višine določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Ker gre za dolg do države, lahko po tej zakonski določbi, ob določeni aktivnosti tožnika, dovoli obročno plačilo dolga oziroma (delni) odpis dolga pristojni minister v soglasju z ministrom pristojnim za finance.

8. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.