Jedro

Razlogi o odločilnih dejstvih v povezavi z opisom dejanja.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je kot sodišče prve stopnje 31. 1. 2017 obdolženo S.K. in obdolženega S.D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 201. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter hkrati po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagradi njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolžena spozna za kriva storitve navedenega kaznivega dejanja ter vsakemu izreče pogojno obsodbo, v kateri jima naj določi kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obdolženih, ki nasprotujeta uveljavljanemu pritožbenemu razlogu in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je ob pritožbi ugotovilo naslednje:

5. Primerjava med opisanimi izvršitvenimi ravnanji obdolžencev v izreku sodbe ter kako so bila ta ocenjena v njenih razlogih pokaže, da se sodišče prve stopnje v pretežnem delu do teh ravnanj, kot odločilnih dejstev, ni opredelilo. Po opisu dejanja sta obdolženca opustila skrb za prehrano, higieno, učne potrebe in varstvo otrok, hkrati pa sta večkrat pretepala sina M., kateremu sta vzela še denar, ki ga je zbiral za šolo. Različno od oškodovanega M.D., ki je v izpovedbi zajel vsa opisana izvršitvena ravnanja ter prič P.D., S.D., A.K., D.K., B.K., S.K., F.D., J.P., A.K., R.D. in M.K., ki so ta ravnanja bolj ali manj posplošeno zanikale, so nekatere druge priče v izpovedbah posredovale dejstva v zvezi s posameznimi deli ali delom izvršitvenih ravnanj, ki po vrsti in obsegu ter ne glede na skromne gmotne razmere, v katerih sta obdolženca z otroki živela, presegajo enkraten roditeljski spodrsljaj. Te priče so T.K. M.M.K., N.T., A.P., A.K., T.F., M.T., in K.K.. Izpovedbe prvih štirih prič je mogoče v pretežnem delu povezati z opuščeno skrbjo za prehrano, higieno ter za varstvo otrok. Podobno velja za izpovedbo priče A.P., medtem ko so izpovedbe prič A.K., K.K. ter posredno tudi izpovedba T.F. v zvezi z opuščeno skrbjo za higieno. Podobno je bila z izpovedbo zadnje priče, opuščena skrb za varstvo otrok vsaj nakazana.

6. Obravnavani deli izpovedb zgornjih prič v razlogih sodbe niso povzeti in ne ocenjeni, kot nista ocenjena način, kako so bila po pričah posredovana dejstva zaznana ter povezava z listinskimi dokazi, ki zaradi narave in števila ne morata biti nepomembna. Odnos sodišča prve stopnje do posameznega izvršitvenega ravnanja kot odločilnega dejstva je tako v zvezi s temi deli izpovedb neznan ter ga že po sebi ni bilo mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in brez da bi se v posledici (prvi odstavek 392. člena ZKP) ukvarjalo z uveljavljanim pritožbenim razlogom. Ugotovljena kršitev bo odpravljena v novem sojenju, ki naj bo zaradi celovitosti dokazne ocene, kot pogojem za preizkus njene pravilnosti, opravljeno pred sodnikom, pred katerim dokazi še niso bili neposredno izvedeni (četrti odstavek 392. člena ZKP).