Jedro

Brez konkretne navedbe in izkazane višine stroškov, ki so tako po 9. alinei prvega odstavka, kakor tudi po petem odstavku 26. člena ZBPP opredeljeni kot stroški sodnega postopka, po presoji sodišča tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage za odobritev BPP tožeči stranki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka skupaj s prošnjo za oprostitev sodnih taks zaprosila tudi za oprostitev plačila sodnih stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 148/2013. Ker je bila vloga tožeče stranke nepopolna, saj iz prošnje ni bilo razvidno kakšni stroški naj bi tožeči stranki v pritožbenem postopku nastali, je tožečo stranko pozvala, da svojo vlogo dopolni. V dopolnitvi je tožeča stranka navedla, da bi morala biti že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorjena, da oprostitev stroškov ne zajema oprostitev stroškov nasprotne stranke. Tožeča stranka svoje vloge ni dopolnila z navedbami in dokazili o tem, da bi ji že nastali kakšni stroški, pojasnila pa tudi ni kateri stroški bodo v nadaljevanju postopka še potrebni in zaradi katerih bi bila potrebna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju bpp) v obliki oprostitve le teh.

Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka prejemnica denarne socialne pomoči še ne pomeni, da se ji bpp dodeli brez vedenja, zaradi katerih stroškov prosilka potrebuje bpp. Tudi iz vložene pritožbe z dne 2. 1. 2014 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 148/2013, ni razvidno, da bi tožeča stranka predlagala zaslišanje kakšne priče, ali postavitev izvedenca ali izvedbo kakršnegakoli dokaza, s katerim bi ji nastali stroški. V pritožbi je navedla le, naj se stroški postopka po vnovičnem sojenju na prvi stopnji naložijo v plačilo toženi stranki. Ne glede na to, da tožeča stranka izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu z drugim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, saj tožeča stranka z ničemer ni izkazala nastanka stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z veljavno zakonodajo. Nadalje navaja, da je izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju z drugim odstavkom 12. člena ZBPP in z devetim odstavkom 26. člena ZBPP (pravilno 9. alinea prvega odstavka 26. člena ZBPP). Toženi stranki očita, da se neutemeljeno in brez obrazložitve sklicuje na določbo petega odstavka 26. člena ZBPP. Meni, da je oprostitev stroškov sodnega postopka upravičena. Navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da so tožeči stranki v pravdi P 267/2013 nastali materialni stroški, zato bi lahko sama ugotovila do katerih stroškov je tožeča stranka upravičena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži povračilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali v tem postopku.

Tožena stranka je sodišču posredovala spis opr. št. Bpp 59/2014, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče sledi njeni utemeljitvi in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa sodišče dodaja: Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka podala predlog za brezplačno pravno pomoč skupaj s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 148/2013, ki je njen predlog odstopilo v reševanje toženi stranki, kot organu pristojnemu za odločanje o brezplačni pravni pomoči, ki zato, ker je za vlaganje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v ZBPP predpisan obrazec v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega napotuje drugi odstavek 34. člena ZBPP, tožečo stranko pravilno pozvala, naj prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči dopolni z izpolnitvijo obrazca „Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči“. Pozvala pa jo je tudi, da prošnjo dopolni z računi in drugimi dokazili o stroških postopka, ki jih je utrpela z vložitvijo pritožbe ter drugih stroških od dneva vložitve predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov upravnega spisa nadalje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala izpolnjeni obrazec „Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči“, ne da bi opredelila in z dokazi potrdila stroške, ki so ji morebiti nastali že pred vložitvijo pritožbe zoper sodbo P 148/2013 in stroške, ki bi ji morebiti lahko nastali v pritožbenem postopku. Tudi po presoji sodišča tožena stranka niti v določbah ZBPP, niti v določbah ZUP ni imela podlage za to, da bi po uradni dolžnosti ugotavljala stroške postopka, ki jih v svoji prošnji za brezplačno pravno pomoč niti v njeni dopolnitvi ni navedla in izkazala tožeča stranka. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka prejemnica denarne socialne pomoči še ne pomeni, da se ji brez vedenja zaradi katerih stroškov prosilka potrebuje brezplačno pravno pomoč le ta dodeli.

Brez konkretne navedbe in izkazane višine stroškov, ki so tako po 9. alinei prvega odstavka, kakor tudi po petem odstavku 26. člena ZBPP opredeljeni kot stroški sodnega postopka, tudi po presoji sodišča tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage za odobritev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.