Jedro

Ker je tožena stranka tožnici štiri zaporedne mesece izplačala plačo v bistveno zmanjšani višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in ker ji je zadnje tri plače izplačala z nekajdnevno zamudo, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca utemeljena.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto razlike v plačah: za mesec marec 2007 v znesku 28,23 EUR, april 2007 v znesku 29,42 EUR, maj 2007 v znesku 28,75 EUR, julij 2007 v znesku 131,72 EUR, avgust 2007 v znesku 139,30 EUR, september 2007 v znesku 94,97 EUR ter oktober 2007 v znesku 2,92 EUR ter od navedenih zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za predhodni mesec do dneva plačila (tč. 1/I. izreka); obračunati odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v bruto znesku 5.127,78 EUR ter po poravnavi zakonsko določenih prispevkov in davkov izplačati tožnici neto znesek odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do plačila (tč. I/2 izreka); odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 8.862,00 EUR ter od razlike, od katere se v skladu z veljavno zakonodajo plačujejo davki in prispevki, plačati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do dneva plačila (tč. I/3 izreka); razliko do polne odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na izplačevanje nižje plače od pogodbeno dogovorjene, v znesku 1.219,90 EUR ter od razlike, od katere se v skladu z veljavno zakonodajo plačujejo davki in prispevki, plačati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do dneva plačila (tč. 4/I izreka), vse v roku 8 dni. V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.088,71 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj navedbe in predložene dokaze tožeče stranke, navedb in predloženih dokazov tožene stranke pa niti ni upoštevalo, niti se ni do njih opredelilo. Sodišče tudi ni izvedlo bistvenega dokaza, to je zaslišanja strank. V sodbi ni razlogov o tem, zakaj sodišče ni zaslišalo tudi drugih predlaganih prič tožene stranke. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V obrazložitvi sodbe je namreč navedeno, da naj bi bila tožnica v takem psihičnem stanju, da je šla na bolniški dopust, nato pa na predlog zdravnice izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kaj takega tožnica ni zatrjevala v tožbi, navedeno je izpovedala šele na naroku. Sodišče glede ugotovitve teh odločilnih dejstev sploh ni izvedlo nobenega dokaza. Zgolj izpovedba tožnice zato ne more biti podlaga za odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialnopravno pravilna. K tem razlogom, pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je sodišče ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Glede temelja posameznega priznanega zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica s 1. 4. 2007 na podlagi 73. čl. ZDR prevzeta k toženi stranki. Tožena stranka je tožnico o tem obvestila, hkrati pa jo je seznanila, da veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč se je v celoti prenesla na delodajalca prevzemnika (priloga A4). Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka tožnici začela izplačevati nižjo plačo, kot bi ji pripadala po veljavni pogodbi o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da pravdni stranki nista sklenili nove pogodbe o zaposlitvi oz. aneksa k veljavni pogodbi o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožnici plačo znižala brez pravne podlage. V posledici navedenega je tožnici pravilno priznalo vtoževano razliko v plači, brez dela plače iz naslova delovne uspešnosti, saj je bila le ta nazadnje priznana s strani direktorja delodajalca prenosnika, tožnica pa ni izkazala, da je tudi direktor tožene stranke takšno oceno podal. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 29. 10. 2007 in sicer na podlagi izredne odpovedi delavca (3. in 4. alinea 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami). Po določbi 112. člena ZDR je v takšnem primeru delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi 3. odstavka 109. čl. ZDR se šteje za delo pri delodajalcu tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedala ter ali je to storila v skladu z zakonskimi določili. Na podlagi tožničine izpovedbe, ki ji tožena stranka ni izrecno oporekala, kot tudi iz predloženih listin je zaključilo, da je tožena stranka tožnici plače za mesece julij, avgust, september in oktober 2007 izplačala v bistveno zmanjšani višini, kot pa je bilo to dogovorjeno z zadnjo pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da so bile zadnje tri plače tožnici izplačane s 4 ali 5 dnevno zamudo. Ker je bil izpolnjen tudi pogoj po 110. čl. ZDR, da delovnega razmerja zaradi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, saj je tožnica zatrjevala da so jo šikanirali ter je v posledici navedenega imela psihične težave ter je bila tudi na bolniškem dopustu, je pravilno zaključilo, da je tožnica utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. in 4. alinee 1. odst. 112. čl. ZDR. Glede na takšno situacijo je sodišče tožnici pravilno priznalo odpravnino, odškodnino in razliko do polne odpravnine, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati, kot to zmotno meni tožena stranka. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica svoje psihično stanje ter dogodke, ki so do takšnega stanja privedli, podrobno opisala že v tožbi, o tem je izpovedala tudi zaslišana na naroku (list. št. 45). Tožena stranka dejstvom, ki jih je tožnica navedla v zvezi s svojim psihičnim stanjem, ni oporekala, v zvezi s tem tudi ni predlagala nobenega dokaza, na zadnjem naroku ni imela dodatnih navedb ali dokaznih predlogov, niti ni vztrajala pri zaslišanju strank, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da sodišče ni izvedlo odločilnih dokazov, predvsem tudi v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi.

Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odst. 109. čl. ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica s strani tožene stranke seznanjena, da veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč se je v celoti (torej tudi glede višine osnovne plače in dodatka za delovno dobo) prenesla na delodajalca prevzemnika. Tožena stranka je bila zato tožnici dolžna zagotavljati enako osnovno plačo in dodatek za delovno dobo, kot jo je tožnica prejemala pri delodajalcu prenosniku. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo tako višino plače, ki jo je tožnica prejemala, kot višino plače, ki bi jo tožnica morala prejemati v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po tako ugotovljeni osnovi je nato, sklicujoč se na relevantne določbe materialnega prava, popolnoma pravilno izračunalo tako višino odpravnine kot višino odškodnine.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.