Jedro

Tudi v primeru, da gre samo za formalnega (slamnatega) poslovodjo, te okoliščine ni mogoče razlagati na način, da je tak poslovodja prost vsake obveznosti v zvezi z vodenjem družbe in s tem vsake odgovornosti za škodo, ki družbi tudi zaradi njegove opustitve ustrezne skrbnosti nastane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah II. in III. razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) zavrnilo ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, (II) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 68.366,70 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki je temeljil na 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in (III) naložilo tožeči stranki v plačilo pravdne stroške v znesku 5.093,33 EUR.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka vtoževala škodo, ki ji je nastala, ker naj tožena stranka kot njena direktorica ne bi zagotovila poštnega nabiralnika in zato tožeča stranka ni vedela, da se zoper njo vodi izvršba. Čeprav je bila izvršba povsem neutemeljena, je tožeča stranka morala upniku (ki je zlorabil postopek izvršbe) plačati 68.366,70 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju res direktorica tožeče stranke, vendar je bila to le formalno, saj so se vse odločitve sprejemale na upravi A. d.d. iz Zagreba, ki je bila ustanoviteljica in edina družbenica tožeče stranke. Tožena stranka ni imela možnosti samostojnega odločanja o ničemer, zato ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje. Sodišče je izvajalo dokazni postopek glede nespornih dejstev. V pretežni meri je namreč nesporno, da je bilo delovanje tožene stranke kot direktorice odvisno od volje uprave družbe matere. Bistvena pritožbena trditev pa je bila, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni zagotovila pravilnega prejemanja pošte za pravno osebo, v kateri je bila direktor. Gre za področje dela, za katera lastnik ne daje konkretnih navodil in ki so naloga poslovodje. Tožena stranka je vedela za spor z družbo B., katere direktor je bil C. C. , kljub temu pa je dopustila, da je bil poštni nabiralnik tožene stranke v posesti družbe B. Okoliščine spora je najbolj poznala prav tožena stranka. Ob zaostrovanju odnosov bi morala vedeti, da grozi nevarnost, da C. C. pošte, ki je prispela v nabiralnik tožeče stranke, ne bo izročil tožeči stranki. Drži, da toženka ni mogla sama dnevno prazniti nabiralnika, vendar bi lahko prejemanje pošte zagotovila na drug način (z odprtjem poštnega predala, s pooblastitvijo kakšnega odvetnika in podobno). Najmanj kar bi morala storiti pa je, da bi na nevarnost opozorila tožečo stranko. Da je temu tako, toženka posredno priznava, saj je o problemu obvestila tožečo stranko, vendar šele takrat, ko je bilo že prepozno. Sodišče je torej na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja naredilo napačno dokazno oceno in je napačno uporabilo določbo 263. člena ZGD-1. Direktor vodi družbo samostojno in je za svoje odločitve odgovoren. V holdinških družbah je povsem običajno, da družba lastnik daje navodila upravi podrejene družbe, uprava pa je kljub temu dolžna voditi družbo kot dober gospodarstvenik. Napačna dokazna ocena pa je v tem, da je sodišče enotno obravnavalo problem poštnega nabiralnika in vprašanje vpletanja lastnika v delo poslovodstva. Sodišče je naredilo bistveno napako, ko je ugotovilo, da toženka ni mogla predvideti, da bi lahko prišlo do take zlorabe izvršbe in da sama ni mogla dnevno preverjati poštnega nabiralnika. Ravno toženka je osebno najbolj poznala C .C., zato se je vsekakor morala zavedati, da lahko pride do takšne zlorabe. Napačna je tudi ugotovitev, da potreb po poštnem nabiralniku ni bilo, ker družba ni poslovala. Logično je ravno obratno. Ne drži torej zaključek, da naj bi bil vzrok za nastanek škode izven toženkine sfere in da ga slednja ni mogla predvideti ali preprečiti.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Tožeča stranka vse do pritožbe ni trdila, da toženka dobro osebno pozna C. C. Gre torej za nedopustno pritožbeno novoto. Poleg tega je dokazni postopek pokazal, da toženka C. C. ni osebno poznala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, predstavlja plačilo zneska 58.376,19 EUR s pripadajočimi obrestmi. Gre za znesek, ki naj bi ga plačala tožeča stranka na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je postal pravnomočen, ker tožeča stranka ni pravočasno vložila ugovora, saj naj zaradi neurejenega prejemanja pošte za sklep ne bi pravočasno izvedela.

6. Toženka je bila v spornem obdobju direktorica tožeče stranke. Po določbi 515. člena ZGD-1 ima družba z omejeno odgovornostjo poslovodjo (direktorja), ki na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Za poslovodjo se smiselno uporablja določba 263. člena tega zakona. To pomeni, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Poslovodja odgovarja družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Tožena stranka mora torej zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo, ali da je nekrivdno ni upoštevala, ali da bi do škode prišlo tudi v primeru ravnanja z dolžno skrbnostjo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka le formalna direktorica1, brez kakršnihkoli dejanskih možnosti sprejemanja odločitev v zvezi s tožečo stranko. Njena naloga je bila, da izvršuje odločitve, ki jih je sprejela družba mati, to je A. iz Zagreba. Tako je na primer po navodilih podpisala najemno pogodbo za edino nepremično premoženje tožeče stranke in podpisovala različne listine, tudi v zvezi s tožbo, ki jo je tožeča stranka vodila zoper B. iz Kopra na izpraznitev svoje nepremičnine v Kopru. Ker torej ni imela dejanskega vpliva na poslovanje, ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo. Tako stališče je po mnenju pritožbenega sodišča napačno. Tudi v primeru, da gre samo za formalnega (slamnatega) poslovodjo, te okoliščine ni mogoče razlagati na način, da je tak poslovodja prost vsake obveznosti v zvezi z vodenjem družbe in s tem vsake odgovornosti za škodo, ki družbi tudi zaradi njegove opustitve ustrezne skrbnosti nastane2. Ko sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša3. Ne glede na to, da dejansko ne odloča, mora vseeno z ustrezno skrbnostjo ravnati v dobro družbe. Drži sicer, da sprememba sedeža (ali poslovnega naslova) ni bila v toženkini pristojnosti, vendar to ne pomeni, da ne bi mogla tega ukrepa predlagati, oziroma vsaj opozoriti na nevarnost4, ki jo je predstavljala ureditev, po kateri pošto za tožečo stranko prejema najemnik, ki je z njo v sodnih sporih. Prav dejstvo, da tožeča stranka na svojem sedežu ni poslovala, je zahtevalo še večjo previdnost. Nobenega dvoma namreč ni, da ni mogoče izključiti, da bi bilo na sedež tožeči stranki vročeno kakšno pisanje, na katerega bi bilo treba pravočasno reagirati (tudi če ne bi šlo za zlorabo). Navsezadnje je prav do take situacije tudi prišlo.

8. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1 in ugovori toženke. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi stavek prvega odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker je ostal cel sklop vprašanj neraziskan, pritožbeno sodišče ni moglo v zadevi kot prvo ugotavljati relevantnega dejanskega stanja, saj bi bilo sicer poseženo v pravico strank do pritožbe. Razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba vložena 2021, šlo pa je za prvo sojenje v zadevi. Navodilo za postopanje v novem sojenju izhaja že iz gornje obrazložitve.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Ta zaključek ni sporen. 2 Primerjaj tudi nemško (OLG Frankfurt, sodba z dne 16.4.2008, opr.št. 1 U 136/05) in avstrijsko (RIS-Justiz RS0059832) sodno prakso. 3 Nesporno to velja najmanj za odgovornosti po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) 4 Posebej, ker dogodek sovpada s spremembo uprave v družbi materi.