Jedro

Tožena stranka v ničemer ni bila zavedena, da bo sodišče na vsak način opravilo narok za glavno obravnavo. Celo več, izrecno je bila opozorjena na to, da naroka ne bo opravilo, če ga nobena od pravdnih strank ne bo zahtevala, obe pa sta bili obveščeni o tem, da se dejansko stanje šteje za nesporno in kako je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v 15 dneh pa je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki 13.622,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.892,00 EUR od 1. 12. 2019 do plačila, od 4.730,00 EUR pa od 1. 1. 2020 do plačila, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 468,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2019 do plačila ter (III.) toženki v roku 15 dni naložilo povrniti stroške tožeče stranke v znesku 982,20 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih pravic (te niso specificirane). Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je sicer navedla, da se pritožuje zoper sodbo. Iz same pritožbe izrecno ne izhaja, zoper kateri del sodbe se pritožuje, iz same obrazložitve pa je razvidno, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Glede na prvi odstavek 350. člena ZPP je zato višje sodišče sodbo preizkusilo v delu, v katerem tožena stranka ni zmagala, torej glede I. in III. točke izreka.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez naroka, pri čemer je navedlo, da ima podlago za to v prvem odstavku 488. člena ZPP, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, na kar je sodišče obe pravdni stranki tudi opozorilo, dokazni postopek pa ni bil potreben.

7. Tožena stranka se s tem ne strinja, navaja, da je to netočno in napačno in so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu, predvsem v nasprotju z dopisi sodišča. Tožena stranka naj bi bila tudi zavedena z opozorili sodišča. Nadalje je obrazložila, da tožničinim navedbam iz dopolnitve tožbe ni oporekala, ker se še ni iztekel rok in je imela še čas, v dopisu z dne 10. 5. 2021 – opozorilu pa je bilo izrecno navedeno, da lahko stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva in ponudi dokaze za ugotovitev njenih navedb. Hkrati s tem dopisom je sodišče poslalo tudi vabilo na obravnavo za dne 11. 11. 2021 in naj bi zato zavedlo toženo stranko, da bo opravljena obravnava, na kateri lahko predlaga dokaze; sodišče pa naj ne bi poslalo poziva toženi stranki, da se v določenem roku mora izreči o dopolnitvi tožbe in zato naj ne bi bila v zamudi, sodišče pa ji je s tem kratilo pravico podati trditve, naziranja in predlagati dokaze. Prav tako naj ne bi bila tožena stranka opozorjena, da mora zahtevati opravo glavne obravnave, to bi bilo tudi nelogično glede na poslano vabilo. Če bi bilo dejansko stanje nesporno, tožena stranka ne bi vložila ugovora zoper izdani sklep o izvršbi. V zvezi s tem uveljavlja kršitve iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Višje sodišče iz spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje že 16. 9. 2020 toženi stranki poslalo vlogo tožeče stranke, s katero je dopolnila tožbo po razveljavitvi sklepa o izvršbi, hkrati pa ji je poslalo tudi poziv, naj na to vlogo odgovori. To pisanje ji je bilo 3. 10. 2020 puščeno v hišnem predalčniku, saj poštar 17. 9. 2020 ni imel pisanja komu izročiti, pa tožena stranka pisanja v 15 dnevnem roku tudi ni osebno prevzela na pošti. Tožena stranka na to vlogo in poziv za odgovor na vlogo ni reagirala.

9. Sodišče prve stopnje je razpisalo v začetku maja 2021 pripravljalni in prvi narok za dne 11. 11. 2021, hkrati pa je pravdnima strankama poleg dodatnega opozorila iz prvega odstavka 286. člena in četrtega ter petega odstavka 286.a člena ZPP poslalo tudi dopis z dne 10. 5. 2021. V tem dopisu je pravdni stranki opozorilo na prvi in drugi odstavek 488. člena ZPP, pri tem pa zapisalo, da ugotavlja, da dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno zaradi toženkinega neprerekanja trditev v tožničini prvi pripravljalni vlogi – 214. člen ZPP – in da lahko odloči po prvem odstavku 488. člena ZPP, hkrati ju je pozvalo, da v petnajstih dneh sporočita, ali zahtevata razpis naroka. Pravdni stranki je v tem dopisu tudi opozorilo, da na tej podlagi lahko sodišče brez naroka odloči, ne oziraje se na to, da je sočasno s tem dopisom strankama poslalo vabilo na pripravljalni in prvi narok.

10. Na ta dopis je reagirala le tožeča stranka, ki je sodišču prve stopnje sporočila, da tudi sama šteje, da razpis naroka ni potreben, zato razpisa naroka ne zahteva.

11. Pravdni stranki sta bili tako nedvomno obveščeni, da sodišče glede na stanje spisa (zaenkrat) ugotavlja, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Tožena stranka na vlogo tožeče stranke, ki v bistvu predstavlja tožbo v obravnavani zadevi z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi, ni odgovorila, kar pa pomeni, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni bilo sporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob tem je tožena stranka, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla le, da je zahtevek po temelju in po višini neutemeljen ter tožena stranka tožeči ničesar ne dolguje iz medsebojnega poslovanja in so bili upniku računi zavrnjeni. Prav tako je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena pravdna stranka ni zahtevala razpisa naroka.

12. S tem pa se izkaže, da tožena stranka v ničemer ni bila zavedena, da bo sodišče na vsak način opravilo narok za glavno obravnavo. Celo več, izrecno je bila opozorjena na to, da naroka ne bo opravilo, če ga nobena od pravdnih strank ne bo zahtevala, obe pa sta bili obveščeni o tem, da se dejansko stanje šteje za nesporno in kako je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka. V zadevi gre za gospodarski spor (1. točka prvega odstavka 481. člena ZPP), v gospodarskih sporih pa sodišče, ko ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez naroka izda odločbo o sporu, razen če katera od strank zahteva razpis naroka (488. člen ZPP). Razpisa naroka ni zahtevala nobena stranka, tožena stranka pa po prejemu vloge tožeče stranke v ničemer ni nasprotovala navedbam tožeče stranke in predlaganim dokazom. Odločitev za uporabo 488. člena ZPP je bila tako pravilna, zato ni prišlo do kršitve 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere pride takrat, ko sodišče odloči brez glavne obravnave, pa bi to moralo opraviti.

13. Toženi stranki je bila (večkrat) dana možnost, da se izjavi o vlogi tožeče stranke ter o njenih trditvah in predloženih dokazih, zato ni mogoče ugotoviti niti, da toženi stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ki bi predstavljala kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje ni opravilo nobenega naroka, zato tudi ni bil sestavljen noben zapisnik, zaradi nespornega dejanskega stanja tudi ni presojalo listin, ki jih je tudi sicer predložila le tožeča stranka. Do te kršitve zato ni moglo priti. Pravilno pa je tudi upoštevalo svoj dopis z dne 10. 5. 2021, ki je zgoraj povzet. 15. Izpodbijana sodba ima tudi vse potrebne razloge za odločitev in ti niso sami s seboj v nasprotju, izrek sodbe pa je v celoti razumljiv. Zato ni podana niti kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je pravdni stranki tudi izrecno opozorilo, da bo odločilo brez naroka, ne oziraje se na to, da je sočasno s tem dopisom strankama poslalo vabilo na pripravljalni in prvi narok.

16. Do izrecno uveljavljenih kršitev tako ni prišlo. Drugih kršitev tožena stranka ni substancirano navedla, pri preizkusu po uradni dolžnosti pa višje sodišče ugotavlja, da tudi do drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni prišlo (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Očitek o kršitvi ustavnih pravic tožene stranke je v pritožbi zgolj navržen, zato na njega tudi ni mogoče podrobneje odgovoriti.

17. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške, na podlagi istih zakonskih določil pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo.