Jedro

Sodišče prve stopnje je v skladu s prosto dokazno oceno lahko upoštevalo in ocenilo katerekoli dokaze tožeče stranke.

Nepomembno je, katerim dokazom daje subjektivno vrednost tožena stranka, oz. katere ona šteje za relevantne, pač pa je pomembna njihova objektivna dokazna teža.

Izrek

I. Pritožba se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58072/2016 z dne 3.6.2016 razveljavi še za znesek 382,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2016 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (glede vzdržanja v veljavi citiranega sklepa o izvršbi za znesek 9.198,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2016 do plačila in stroškov postopka) potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 58072/2016 z dne 3. 6. 2016 za znesek 9.580,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 (II). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo za znesek 1.651,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (III). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.482,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (IV.).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (II. in IV. točka izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena, razen v delu zahtevka v višini 382,50 EUR.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo računa za storitve prevoza (kamnitega materiala), opravljenih v letu 2013 po naročilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je ocenilo, da je tožeča stranka dokazala opravljene prevozne storitve s podpisanimi prevoznicami (dobavnicami) in pripadajočimi izpisi iz GPS navigacije. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasna, argumentirana in prepričljiva, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično in neobrazloženo sledilo trditveni podlagi tožeče stranke in da je zanemarilo relevantne dejanske okoliščine oziroma dokaze, ki bi utemeljeno izpodbile temelj tožbenega zahtevka. Nerelevantne so po oceni pritožbenega sodišča kvečjemu okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka. Tako je nepomembno, da so bile vtoževane storitve opravljene že v letu 2013, sporni račun pa izstavljen šele v letu 2016, saj je tožeča stranka to sicer neobičajno časovnico pojasnila tako toženi stranki kot sodišču. Navedla je, da je direktor tožnika v pisarni bivše delavke našel založene prevoznice - dobavnice, o čemer je nemudoma obvestil zakonitega zastopnika tožene stranke ter mu najdene dobavnice tudi nemudoma posredoval v pregled in izjasnitev. Tožena stranka ni navedla prav nobenega razloga, zaradi česar bi sodišče moralo podvomiti v pojasnilo tožeče stranke glede nastalega časovnega zamika med opravljeno storitvijo in izstavitvijo računa. Nasprotno, med strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka po odkritju novih prevoznic - dobavnic določene storitve v letu 2013 opravljenega prevoza priznala in jih v začetku leta 2015 tudi delno plačala.

5. Nerelevantno je tudi, ali je med pravdnima strankama obstajala ustaljena praksa, da prevoznice - dobavnice podpisujeta oziroma potrjujeta s strani tožene stranke le vodja gradbišča P. in M. Odločilno dejstvo glede obstoja prevozov ni, kdo na strani tožene stranke je bil pooblaščen za sprejem dobav, pač pa le, ali so bili prevozi na zatrjevanih relacijah dejansko opravljeni in ali je tožena stranka dobavljeno blago prejela, (pa čeprav bi dobavnico podpisal nepooblaščeni podpisnik). To dejstvo je smela tožeča stranka dokazovati s katerimkoli dokazom. Sodišče prve stopnje pa je v skladu s prosto dokazno oceno lahko upoštevalo in ocenilo katerekoli dokaze tožeče stranke, kar je tudi storilo. Opravljenih prevozov ne dokazujejo zgolj podpisane dobavnice, pač pa je bilo za prepričanje sodišča prve stopnje o opravljenih prevozih pomembno tudi, da so dobavnice podprte tudi z GPS izpisi, ki z veliko mero zanesljivosti izpričujejo, da je tožeča stranka dejansko opravila prevoze iz raznih lokacij na gradbišče tožene stranke. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožena stranka verodostojnosti GPS izpisov ni z ničemer izpodbila, ni pojasnila, kaj bi tovornjaki tožene stranke (če naj ne bi opravljali prevozov za toženo stranko) sicer počeli na gradbišču tožene stranke. Tožena stranka tudi s trditvami o neujemanju podatkov iz posamezne prevoznice - dobavnice in izpisa prevozov iz GPS sistema ni uspela zasejati dvoma v njihovo verodostojnost, saj so vsa neujemanja, na katera se sklicuje, le obrobnega pomena, če je v zvezi s tem, da na dobavnici ni navedena letnica opravljene storitve ali da na GPS izpisih ni podatkov o kipanju, sploh mogoče govoriti o „neujemanju“.

6. Še posebej pa je nepomembno, katerim dokazom daje subjektivno vrednost tožena stranka, oz. katere ona šteje za relevantne, pač pa je pomembna njihova objektivna dokazna teža. 7. Pritožba tudi ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je imel račun, ki ga je konec leta 2015 tožeča stranka izstavila za v letu 2013 opravljene prevozne storitve, naravo končnega obračuna. V prvi vrsti je dejstvo, da ne gre za končni račun, kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, razvidno že iz samega naziva računa (ki je račun in ne končni račun). Prav tako tudi iz njegove vsebine ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali o celoviti in dokončni ureditvi medsebojnega razmerja, kot želi prikazati tožena stranka. Ne nazadnje pa tudi dokaz z zaslišanjem udeležencev domnevnega dogovora o končnem računu obstoja tega dogovora ni potrdil. Potrdil bi ga le v primeru, če bi se o tem strinjala oba zaslišana udeleženca, v primeru, ko se ne strinjata, pa le na podlagi dokazne ocene sodišča, ki izpovedbe priče tožene stranke ni ocenilo kot dovolj prepričljive. Tej oceni sodišče pritrjuje, saj ne drži, da je „brez vrzeli, ki bi odstopale od siceršnjega zbranega procesnega gradiva“. Nasprotno, v bistvenem odstopa od neposredno po domnevnem sklenjenem dogovoru izdanega računa, ki nima ne po naslovu ne po vsebini narave končnega obračuna.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se dobavnica št. 02897, katere dobava je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastarala, nanaša na znesek 1.308,90 EUR in ne zgolj 926,40 EUR. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da so v stroških te dobave vključene tudi ure za opravljenih 6 prevozov v skupnem znesku 382,50 EUR, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 3.7.2017. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za zahtevanih 382,50 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem, ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Sprememba sodbe ni vplivala na odločitev o stroških postopka. Tudi uspeh tožene stranke s pritožbo je po oceni pritožbenega sodišča neznaten, zaradi tega nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 625 točk po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % odvetniških izdatkov in 22 % DDV.