Jedro

Na tožniku je bilo dokazno breme glede dogovorjenih in opravljenih del. Ker ni dokazal večjega obsega opravljenih del od dogovorjenega, sta nižji sodišči v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno sledili toženki, da je opravljena dela v celoti poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 2.192,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo 100.984,20 EUR za dela, ki jih je s svojim zetom opravil za toženko po pogodbi z dne 20. 12. 2010 za gradbeno obrtniška dela za 35.000,00 EUR in po pogodbi z dne 20. 12. 2010 za 25.000,00 EUR. Pogodbi naj bi se nanašali le na obnovo šestih kopalnic in izvedbo dveh balkonov za okvirno ceno 60.000,00 EUR po sistemu dejanskih količin in enotnih cenah (1. člen pogodbe). Zahteval je tudi plačilo dodatno naročenih del v višini približno 40.000,00 EUR, ki naj bi jih toženka naročila. Toženka je ugovarjala, da je dolgovala le 60.000,00 EUR, kar naj bi preplačala. Vztrajala je, da je pogodbena cena obsegala vsa dela po projektu arhitektke, dodatna dela pa niso bila dogovorjena. Sporen je bil predmet pogodbe (obseg del, ki jih je tožnik prevzel) ter obstoj dodatno naročenih del. Prav tako je bilo sporno, ali je toženka dela plačala.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 100.984,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev 4.415,55 EUR pravdnih stroškov toženki. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Nižji sodišči sta ugotovili, da sta se pravdni stranki dogovorili za celovito obnovo toženkine hiše in zunanjih površin za ceno 60.000,00 EUR, ki je obsegala v projektu predvidena dela. Na podlagi opravljenega dokaznega postopka nista mogli ugotoviti koliko in katera dela je tožnik (z zetom) dejansko izvedel. Ker pa je toženka opravljena dela poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR, sta tožbeni zahtevek zavrnili.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji ponuja opis dejanskega stanja, ki je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč. Pritožbenemu sodišču očita kršitev načela enakosti pred zakonom, poštenega sojenja in materialne resnice. Vztraja, da je bila v pogodbeni ceni 60.000,00 EUR zajeta le izdelava šestih kopalnic, znesek pa je bil le okviren, saj je bila dogovorjena cena po sistemu dejanskih količin in enotnih cenah. Meni, da je protispisna dejanska ugotovitev, da je pogodbi pripravil tožnik, saj je A. A. povedala, da ju je sestavila sama. Pojasnjuje, da predračun (na katerega se sklicuje pogodba) predstavlja specifikacija na popisu del, ki je bil zgolj informativen. Toženka je namreč povedala, da se bodo sproti dogovarjali in ne bodo delali po projektu. Vztraja, da je toženka naročala dodatna dela in spremembe del. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do dokazov, ki naj bi potrjevali njegove trditve o sprotnih dogovorih (tj. do priznanja toženke, da gre na skici za njeno pisavo in do izpovedbe arhitektke, da se dela niso izvedla po projektu). Nasprotuje presoji nižjih sodišč, da na podlagi gradbenega dnevnika ni mogoče ugotoviti obsega opravljenih del. Meni, da je opravljena dela dokazal z računi, popisom gradbeno obrtniških del, rekapitulacijo del, popisom dodatno naročenih del, seznamom toženke o naročilu za dela ter z izvedenskim mnenjem. Izvedenka je namreč ugotovila, da je bila večina postavk v obračunih opravljena in dela ovrednotila na 96.412,19 EUR, torej več od pogodbene vrednosti. Poudarja, da sodišče ni uporabilo enakih standardov pri dokazni oceni opravljenih gotovinskih plačil in vrednosti izvedenih del. Opozarja, da toženka ni imela listinskih dokazil o opravljenih plačilih tožniku. Pritožbenemu sodišču očita, da ni obrazloženo odgovorilo na navedbe, da se dvigi gotovine časovno ne ujemajo s plačili in ni pojasnilo, kateri dvig izkazuje plačilo tožniku. Strožji dokazni standard je sodišče uporabilo pri ugotavljanju vrednosti opravljenih del. V zvezi s tem nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja in postavitev novega izvedenca. Pojasnjuje, da bi zaradi načela materialne resnice sodišče moralo dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja in vpogled v projektno dokumentacijo (posnetek stanja pred obnovo). Prvostopenjskemu sodišču očita, da izvedenki ni pravočasno vročilo pripomb tožnika. Ker se s pisnimi pripombami tožnika izvedenka ni pravočasno seznanila in jih ob zaslišanju ni mogla preučiti, je podana kršitev načela kontradiktornosti. Prav tako je sodišče prejudiciralo, da novi izvedenec brez popolne projektne dokumentacije dela ne bi mogel opraviti. Pojasnjuje, da lahko izvedenci uporabijo različne pristope in lahko izdelajo mnenje tudi brez načrta predhodnega stanja na podlagi neposrednih ugotovitev, izmer in pojasnil strank.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila, se obrazloženo opredelila do revizijskih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovitve nižjih sodišč, da: − sta se pravdni stranki dogovorili za celovito obnovo toženkine hiše in zunanjih površin za ceno 60.000,00 EUR, ki je obsegala vsa dela, ki jih je arhitektka predvidela v projektu. Specifikacija tožnika na popisu del ni predstavljala temelja dogovora. Sestavni del obeh pogodb je bil namreč predračun št. 1, ki ga je tožnik sestavil na podlagi projekta arhitektke; − sprotnih dogovorov o dodatnih delih ni bilo; − je toženka opravljena dela poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR; − obsega dogovorjenih in dejansko izvršenih del ni mogoče ugotoviti, ker pravdni stranki nista predložili projekta obnove, niti predračuna št. 1, niti ne obstaja verodostojen gradbeni dnevnik. Gradbenega dnevnika na gradbišču ni bilo, temveč je bil sestavljen šele naknadno, zato ga toženka ni podpisala. Prav tako je bil izpolnjen pomanjkljivo - pri posameznih delih se sklicuje na predračune, ki niso predloženi in na dela, ki jih toženka ni potrdila (naročila); − tožnik ni vodil knjige obračunskih izmer, ki je podlaga za obračun opravljenih del na podlagi enotne cene.

7. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sta nižji sodišči pravilno zaključili, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Na tožniku je bilo namreč dokazno breme glede dogovorjenih in opravljenih del. Ker ni dokazal večjega obsega opravljenih del od dogovorjenega, sta nižji sodišči v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno sledili toženki, da je opravljena dela v celoti poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR. Revident se neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje, v katerem naj bi izvedenka opravljena dela ovrednotila na 96.412,19 EUR. Izvedenka je namreč zaključke oprla na dela, ki so bila predvidena v tožnikovem popisu del, ki pa ni temeljil na dokazanih podatkih o opravljenih delih, niti na dogovoru strank. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bila podlaga pogodbe projekt arhitektke (in ne tožnikova specifikacija na popisu del), ugotovitve izvedenke za odločitev nižjih sodišč niso bile uporabne.

8. Tožnik v reviziji neutemeljeno vztraja, da je bila v pogodbeni ceni zajeta le izdelava šestih kopalnic, medtem ko naj bi toženka sproti naročala dodatna dela. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje so namreč neupoštevne. Enako velja za revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejanski zaključek, da je toženka izvedena dela poravnala s plačili preko 70.000,00 EUR. Tudi s trditvijo, da je bila cena določena zgolj okvirno, revident ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik toženki posredoval vnaprej sestavljeno pogodbo, zaradi česar je nejasno določilo o pogodbeni ceni razlagalo v korist toženke (83. člen Obligacijskega zakonika) in upoštevalo, da se od tožnika kot gradbenika pričakuje večja skrbnost. Ker tožnik ni vodil ustrezne evidence porabljenih količin (ni pravilno vodil gradbenega dnevnika, niti ni vodil knjige obračunskih izmer), ne bi bilo mogoče ugotoviti (drugačne) končne cene, četudi bi bila cena določena po enoti.

9. Očitka, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo procesno kršitev (287. člena ZPP), ker ni sledilo tožnikovemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja in za postavitev novega izvedenca tožnik v pritožbi ni uveljavljal. Zato omenjene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more prvič uveljavljati šele v reviziji. Gre namreč za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker je predmet revizijskega preizkusa lahko le sodba sodišča druge stopnje, se zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev iz 286.b člena ZPP na v pritožbi negrajano postopkovno kršitev sodišča prve stopnje tožnik ne more sklicevati šele v reviziji1. Tudi kršitev načela kontradiktornosti zaradi prepozne vročitve tožnikovih pripomb izvedenki se lahko nanaša le na ravnanje sodišča prve stopnje, česar tožnik ni uveljavljal že v pritožbi.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik stroške odgovora na revizijo povrniti toženki. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Vrhovno sodišče je toženki priznalo nagrado za odgovor na revizijo v priglašeni višini 1.777,50 EUR (tar. št. 3300) in 20,00 EUR izdatkov (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV (395,45 EUR) znaša 2.192,95 EUR, Tožnik je tako dolžan toženki povrniti 2.192,95 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2016 z dne 13. 7. 2017 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016.