Jedro

1. Terjatev iz naslova najemnine za glasbeni instrument, ki jo je dolžan delodajalec plačati delavcu, je terjatev iz delovnega razmerja (strošek, ki ga ima v zvezi z delom) saj tožnica dela brez instrumentov ne more opravljati. Terjatev iz tega naslova zastara v petih letih.

2. Dodatek za nočno delo pripada delavcu, ki v nočnem času delo dejansko opravlja. Čas čakanja na koncert in vožnje na službenem potovanju, za katerega KP RTVS določa, da se šteje v polni delovni čas, se ne šteje kot polni delovni čas.

3. Delo v deljenem delovnem času pomeni, da delavec dnevno (npr. 8-urno) obveznost opravi v dveh delih z nekajurno prekinitvijo in opravljenih ur ne kompenzira. Če opravljene ure kompenzira, delovni čas ni deljen, ampak prerazporejen.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki 1. odstavka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati: - 56.641,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila,

- 57.812,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila,

v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka spremeni tako, da se glasi: "Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.734,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 21.654,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo najemnine za glasbeni instrument v višini 57.812,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila in 56.641,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila ter za plačilo dodatka za deljen delovni čas in dodatka za nočno delo v višini

199.765,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz 2. točke 1. odstavka izreka. S sklepom je postopek glede umaknjenega dela tožbe ustavilo in tožnici naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 135.645,24 SIT.

Zoper sodbo in sklep o stroških postopka se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da najemnina za instrument predstavlja strošek, ki je v tesni povezavi z delom. Brez lastnega instrumenta tožnica dela sploh ne bi mogla opravljati.

Plačilo najemnine je terjatev, ki izvira iz delovnega razmerja, za te pa velja po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) petletni zastaralni rok.

Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 116. člen podjetniške kolektivne pogodbe (KP RTVS) in druge določbe, ki se nanašajo na delovni čas. Za nočno delo se praviloma šteje delovni čas, ki traja med 23.00 in 7.00 uro (oz. 22.00 in 6.00 uro).

Glede na 48. člen KP RTVS pa se pritožba zavzema za to, da se tudi čas, ki ga tožnica prebije na poti na koncert oz. s koncerta šteje za (nočni) delovni čas. Dnevnica, ki jo tožnica prejme, ne more nadomestiti dodatka za nočno delo, saj je namenjena stroškom prehrane med službenim potovanjem. V zvezi z dodatkom na deljen delovni čas pa pritožba navaja, da noben predpis ne pozna pojma "termin", ampak le pojem delovni čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v določenih dneh tožnica svoje delo opravila delno dopoldne, delno pa zvečer (npr. na koncertu). Po mnenju pritožbe gre za deljen delovni čas, ne pa za prerazporeditev delovnega časa. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa in stroškovno ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo in sklep je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o naravi terjatve iz naslova najemnine za glasbeni instrument. Sodišče prve stopnje je sicer natančno obrazložilo svoje stališče, da je navedena terjatev zakupnina, ki se presoja po določbah XI. poglavja ZOR in zato za zastaranje te terjatve pride v poštev 375. člen ZOR. Vendar pa pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša. Sporna terjatev je terjatev iz delovnega razmerja, saj je z njim v tesni povezavi: brez delovnega razmerja terjatve sploh ne bi bilo. Glasbeni instrument je pogoj za opravljanje tožničinega dela, ki dela brez instrumenta ne more opravljati. Ker uporablja pri delu lastni instrument, je to njen strošek, ki ga ima v zvezi z delom (podobno, kot uporaba lastnega avtomobila v službene namene). Zato terjatev iz tega naslova ni zastarana, saj za terjatve iz delovnega razmerja - kot pravilno opozarja pritožba - velja splošni, t.j. petletni zastaralni rok.

Podlago za izplačilo najemnine določa 127. člen KP RTVS. Zato je tožena stranka, za katero svoj instrument uporablja, dolžna tožnici povrniti stroške uporabe, katerih višina je določena v Pravilniku o najemnini in o nadomestilih materialnih stroškov za instrumente. Sama višina med strankama ni bila sporna, zato je pritožbeno sodišče v 1. točki 1. odstavka izreka izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice v tem delu ugodilo. Tožnica je upravičena do najemnine za instrument za leto 1997 v višini 56.641,62 SIT in za leto 1998 v višini 57.812,64 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ni pa utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na dodatek za nočno delo in dodatek za deljen delovni čas. Po KP RTVS se za nočni čas šteje delovni čas med 23.00 in 7.00 uro. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je orkester, v katerem dela tožnica, v večernih urah imel koncerte oz. turneje, vendar nikoli po 23.00 uri zvečer. Res pa je - tudi to so priče potrdile - da se je pot s turneje ali koncerta zavlekla tudi v čas po 23.00 uri.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dodatek za nočno delo pripada delavcu, ki v času, ki se šteje za nočni čas, delo dejansko opravlja. Tožnica na poti s koncerta ali turneje dela dejansko ni opravljala. Pritožba 48. členu KP RTVS napačno daje pomen, ki ga ta določba nima. Po tej določbi se čas čakanja in vožnje na službenem potovanju šteje v polni delovni čas - kar pa ne pomeni, da se šteje kot polni delovni čas. Določba pomeni le to (in tako se je tudi izvajala), da se v primeru, ko koncert ne traja štiri ure, šteje, kot da je bil opravljen poln delovni čas štirih ur, čeprav je v ta čas sovpadel tudi čas čakanja ali vožnje.

Tudi v primeru, ko je orkester ves dan prebil na vožnji, se je dnevna obveznost (8 ur) štela za opravljeno, torej se je v polni delovni čas osmih ur vštel čas, prebit na vožnji. Ni pa se celoten čas vožnje (npr. 12 ur na dan) štel kot poln delovni čas. Tožnica celotnega časa, prebitega na vožnji ni imela plačanega, kot da bi v tem času delala. Plačanih je imela osem ur dnevno, četudi je del tega časa prebila na vožnji ali čakanju na koncert, kar je določeno - in le tako je tudi mogoče razumeti določbo - v 48. členu KP RTVS. Ostali čas, prebit na vožnji, se je prištel k tem uram in služil za osnovo obračuna dnevnic. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno se pritožba tudi zavzema za stališče, da je tožnica delala v deljenem delovnem času in sicer v primerih, ko je del delovnega časa (4 ure) opravila dopoldne, del (4 ure) pa zvečer na koncertu. Poln delovni čas tožnice je po i) točki 46. člena KP RTVS trajal 20 efektivnih ur na teden in 20 ur priprave. Kot so izpovedale priče, se je delo opravilo tako, da so se štiri (efektivne) ure opravile v orkestru praviloma med 9.00 in 13.00 uro vsak dan, štiri ure priprave na delo pa so se izvedle doma.

Tožničina osemurna dnevna obveznost je bila torej sestavljena iz dveh po vsebini različnih delov. V primeru koncerta je čas priprave odpadel, štiri ure so se opravile v dopoldanskem času (generalka), druge štiri ure pa zvečer na koncertu. V tem primeru se je na račun dveh "terminov" efektivnega dela opustil en tak "termin" na kak drug dan. Po končnem poračunu je fond ur znašal mesečno 174 ur, kar izhaja tudi iz plačilnih list. Prerazporejen delovni čas se je po izpovedi priče M. V. skompenziral v obdobju treh mesecev. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je tak način razporeditve delovnega časa tipična prerazporeditev, ne pa deljen delovni čas. Primerjava z delom v bankah ali trgovinah, je zato neustrezna. Primerjani delavci namreč dela, opravljenega v dveh delih, ne kompenzirajo, ampak dnevno (npr. 8-urno) obveznost opravijo v dveh delih. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek tudi iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče del izpodbijane sodbe spremenilo, je utemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških postopka. Zaradi spremenjenega deleža uspeha tožnice v sporu je bilo potrebno spremeniti izrek o stroških; stroške postopka obeh strank je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in nazorno obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče k obrazložitvi odmere ne dodaja ničesar. Priznani stroški tožnice znašajo 231.832,50 SIT, tožene stranke pa 205.641,00 SIT. Tožnica je vtoževala 374.131,41 SIT, uspela pa s 174.366,26 SIT, kar pomeni 46,61%. Zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov, to je do 108.057,13 SIT.

Tožena stranka je uspela v deležu 53,39%, zato je upravičena do povrnitve 109.791,73 SIT. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžna tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

1.734,60 SIT.

Tožnica je s pritožbo uspela v deležu 36%, zato je upravičena do sorazmernega dela potrebnih stroškov. Od priglašenih je upravičena do stroškov za pritožbo v višini 250 točk, materialnih stroškov v višini 2% in DDV v višini 20% ter stroškov sodne takse za pritožbo v višini 26.600,00 SIT, kar znese skupaj

60.150,00 SIT. Sorazmeren del glede na uspeh s pritožbo znaša

21.654,00 SIT.