Jedro

Kljub že pravnomočnemu prvemu napotitvenemu sklepu je nov napotitveni sklep z dne 26. 03. 2007 nadomestil prejšnji napotitveni sklep z dne 03. 07. 2006, saj v primeru pravnomočnosti dveh procesnih sklepov (kot v konkretnem primeru) izdaja poznejšega procesnega sklepa razveljavlja prejšnji procesni sklep.

Nova napotitev na pravdo v konkretnem primeru ni pomenila, da je tožnica dolžna vložiti novo tožbo, in tokrat zgolj zoper sedanjega toženca, pač pa zgolj, da je dolžna na nek način doseči željeni rezultat. V konkretnem primeru tako zadostuje aktiviranje oziroma nadaljevanje že začetega postopka, saj gre še vedno za isto pravdo med istima strankama glede ugotovitve (ne)obstoja iste terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad dolžnikom Z., L. – v stečaju v višini 4.100,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 12. 2002 do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo je toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložil pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da se zamudna sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), zato toženčevih pritožbenih navedb, ki se nanašajo izključno na dejansko stanje, ni moglo oziroma smelo upoštevati.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnica predmetno tožbo vložila na podlagi napotitvenega sklepa opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 03. 07. 2006, ki ga je tožbi tudi priložila (priloga A1) in je bil tožencu skupaj s tožbo tudi vročen. Ta sklep je bil izdan po naroku dne 15. 05. 2003 in dne 20. 09. 2004, na katerem je 6 tožencev prerekalo tako imenovano skupinsko terjatev št. 116, ki je med drugim obsegala tudi predmetno terjatev tožnice pod št. 368. Po izdaji tega napotitvenega sklepa je bil na podlagi sklepa Višjega sodišča opr. št. III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 (priloga C1), (ki napotitvenega sklepa opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 03. 07. 2006 sicer ni razveljavil), s strani stečajnega senata opravljen ponoven narok za preizkus t.i. skupinske terjatve (priloga C2), na katerem je bila (ponovno) preizkušena tudi terjatev tožnice pod št. 368. Ker je na tem novem naroku terjatev tožnice prerekal zgolj toženec, je stečajni senat izdal nov napotitveni sklep pod opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 26. 03. 2007, ki je tožnico napotil, da začne postopek za ugotovitev obstoja svoje terjatve zgolj zoper sedanjega toženca.

Ker se pritožbene navedbe, ki se tičejo vprašanja zakonitosti izvedbe trikratnega preizkusa tožničine terjatve, nanašajo na stečajni postopek, se pritožbeno sodišče v tem sporu do njih ni dolžno opredeliti. Vprašanje preizkusa terjatev ni stvar predmetne pravde, pač pa stečajnega postopka, v katerem pa se je do tega vprašanja že opredelilo višje sodišče s sklepom opr. št. III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006, ki mu je nato sledilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta bila tožnici zaradi napotka višjega sodišča po opravi ponovnega preizkusa t.i. skupinske terjatve, v kateri je bila vsebovana tudi predmetna terjatev tožnice, izdana dva napotitvena sklepa. Iz spisa ni razvidno, da bi bil tožnici izdan še tretji napotitveni sklep z dne 18. 07. 2005, o katerem govori pritožba. Po naroku dne 15. 05. 2003, na podlagi katerega naj bi po mnenju pritožnika moral biti izdan tretji napotitveni sklep, je bil namreč izdan prvi napotitveni sklep. Zato pritožnik ni prejel oziroma ni mogel prejeti tožbe na podlagi napotitvenega sklepa z dne 18. 07. 2005, saj le ta sploh ni bil izdan. Tožnica je tako vložila predmetno tožbo na podlagi napotitvega sklepa z dne 03. 07. 2006 in nanj sta zaradi pravnomočnosti vezana tako tožnica kot tudi sodišče. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da je kljub temu že pravnomočnemu prvemu napotitvenemu sklepu nov napotitveni sklep opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 26. 03. 2007 nadomestil prejšnji napotitveni sklep pod opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 03. 07. 2006, saj v primeru pravnomočnosti dveh procesnih sklepov (kot v konkretnem primeru) izdaja poznejšega procesnega sklepa razveljavlja prejšnji procesni sklep (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 149 in 150). To pomeni, da se zamudna sodba dejansko nanaša na drugi, poznejši napotitveni sklep, vendar v povezavi s prvim napotitvenim sklepom, na podlagi katerega je bila vložena ta tožba.

Po 1. odstavku 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67-2464/1993 s spremembami, prenehal veljati 14. 01. 2008, v nadaljevanju ZPPSL) stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Nova napotitev na pravdo v konkretnem primeru ni pomenila, da je tožnica dolžna vložiti novo tožbo, in tokrat zgolj zoper sedanjega toženca, pač pa zgolj, da je dolžna na nek način doseči željeni rezultat (podobno sodba III Ips 85/2004 z dne 14. 06. 2005 in VSL sklep III Cpg 4/2001 z dne 24. 01. 2001). V konkretnem primeru tako zadostuje aktiviranje oziroma nadaljevanje že začetega postopka, saj gre še vedno za isto pravdo med istima strankama glede ugotovitve (ne)obstoja iste terjatve. Da je sodišče prve stopnje glede ostalih petih upnikov – tožencev izdalo sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa (r. št. 12), ki je že postal pravnomočen, na prvega in sedaj edinega toženca ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je tožencu vročilo prvotno tožbo tožnice in nadaljevalo že začeti postopek na podlagi prvotnega napotitvenega sklepa v povezavi z novim napotitvenim sklepom in bistvena kršitev 8. točke 339. člena ZPP ni podana. Bistveno je namreč, da je bila tožba, na podlagi katere je bila izdana predmetna zamudna sodba, tožencu pravilno vročena in da je imel toženec možnost, da se opredeli do vseh tožbenih navedb, česar pa po svoji krivdi ni storil, zato mora nositi posledice, na katere je bil tudi opozorjen.

Kot je razvidno iz pritožbe, je tožnica vložila tožbo zoper toženca tudi na podlagi drugega, torej novega napotitvenega sklepa opr. št. St 202/2002-14-368 z dne 26. 03. 2007, zato je pritožbeno sodišče zaradi načela ne bis in idem preverilo, ali je sodišče prve stopnje s predmetno sodbo morda odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v drugi pravdi (opr. št. XI Pg 2374/2007). Po vpogledu v navedeni spis opr. št. XI Pg 2374/2007 se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje dne 21. 12. 2010 izdalo sklep o ustavitvi postopka in zavrženju tožbe opr. št. XI Pg 2374/2007-28, kar pomeni, da o vsebini zahtevka sodišče prve stopnje (zaradi litispendence) sploh ni odločalo, zato pritožbeno sodišče z izdano odločbo ne krši prepovedi ponovnega odločanja o glavni stvari in kršitev 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker kršitev ni zasledilo, sodišče prve stopnje pa je določbe materialnega prava uporabilo pravilno, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V konkretnem primeru so toženci enotni oziroma nujni sosporniki (tako sodna praksa npr. VSL sodba I Cpg 712/2002 z dne 26. 02. 2004), kar pomeni, da mora biti v skladu s 196. členom ZPP sodna odločba zanje enotna. Meritorna odločitev mora biti torej enaka za vse sospornike: vsebinsko enakemu tožbenemu zahtevku lahko sodišče namreč ugodi ali ga zavrne le glede vseh sospornikov. Drugače pa je z obstojem oziroma neobstojem procesnih predpostavk, ki se tičejo posamezne stranke (kot v konkretnem primeru pomanjkanje pravnega interesa), ki nasprotno vplivajo na dopustnost tožbe le zoper posameznega sospornika (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 262).

(2) Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, se po 453a členu ZPP, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek, nakar sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP. Ker pa toženec na to posledico ob vročitvi tožbe ni bil opozorjen, je sodišče prve stopnje kljub sicer izpolnjenim pogojem za izdajo sodbe na podlagi pripoznave pravilno izdalo zamudno sodbo.