Jedro

Tožnik ne živi v RS, zato niso izpolnjeni pogoji za sprejem v državljanstvo RS po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zahtevek je bil zavrnjen, ker je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne živi v Republiki Sloveniji tako, da ni izpolnjen eden od dveh bistvenih pogojev 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, poleg tega pa je še ocenila, da obstaja v primeru sprejema tožeče stranke v državljanstvo Republike Slovenije nevarnost za javni red tako, da niso podani niti pogoji iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu.

V tožbi tožnik navaja, da ni točna ugotovitev tožene stranke, da dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Res je sicer, da je njegova žena, ki je bila tudi njegova pooblaščenka takrat, ko je bila zaslišana pri toženi stranki, izjavila, da je že nekaj časa odsoten od doma, vendar je bila ta njena izjava napačna oziroma najmanj preuranjena. Odsotnost je trajala samo nekaj dni, drugače pa stalno živi v Republiki Sloveniji. Meni tudi, da ne bi obstajala nikakršna nevarnost za javni red Republike Slovenije, če bi dobil državljanstvo Republike Slovenije. res je sicer, da je bil obravnavan pred sodnikom za prekrške zaradi prekrškov zoper javni red in mir in bil obsojen zaradi kaznivih dejanj, je pa kazni prestal, sedaj pa ni v nobenem postopku. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Zahtevana sta torej dva pogoja, in sicer stalno prebivališče, kot prvi pogoj in pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. Dejansko prebivanje pa pomeni fizično prisotnost in ne samo stalen naslov. Ker je že sam tožnik v pooblastilu z dne 13.12.1992, s katerim je pooblastil za ureditev zadev v zvezi z državljanstvom svojo ženo, navedel, da trenutno dela izven Ljubljane, njegova žena pa je zaslišana pri toženi stranki samo še pojasnila, da tako stanje traja že 6 mesecev, in da se tožnik nahaja v Avstriji, je logičen in pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Zato tudi ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu.

Pri tem sodišče seveda ne more sprejeti tožbene navedbe, da gre pri tožniku le za kratkotrajno odsotnost. Odsotnost, ki traja 6 mesecev in je še vezana na delo, pa čeprav se to opravlja na črno v tujini, zanesljivo ne more pomeniti začasne službene odsotnosti za kratek čas. Neprepričljivo in v nasprotju s podatki v spisu pa je tudi zatrjevanje, da je napačna, oziroma preuranjena izjava tožnikove pooblaščenke o daljši tožnikovi odsotnosti od doma, saj tožnik za takšno svojo trditev ne ponuja nobenih dokazov. Zato je edini možen zaključek tisti, ki ga je pravilno napravila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji.

Čeprav je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer uporabila tudi 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu, ki določa, da se ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka člena, vloga lahko zavrne tudi osebi, pri kateri so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ni posebej obravnavalo. Določbe 3. odstavka 40. člena pridejo namreč v poštev samo v primeru izpolnjenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena, kar pomeni, da razlogi iz 8. točke 10. člena - da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države - predstavljajo samo še dodaten pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Če pa niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 40. člena, ki predstavljajo osnovo tudi za ugotavljanje pogojev po 3. odstavku 40. člena, pa je dodatno ugotavljanje pogojev povsem nepotrebno. Vendar pa nepotrebna uporaba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu v ničemer ne vpliva na samo pravilnost izpodbijane odločbe, zato sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi zaradi te sicer nepravilne uporabe zakona izpodbijano odločbo odpravilo.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).