Jedro

Osebne razmere, na kakršne se sklicuje tožnik, je mogoče upoštevati pri dodelitvi izjemne brezplačne pravne pomoči zaradi zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožena stranka je tožnika izrecno pisno pozvala, da naj v dodatno določenem roku predloži dokaze o takih stroških, česar pa tožnik ni storil, niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka, zaradi česar je tožena stranka logično pravilno sklepala, da taki stroški niso izkazani in tožniku zato tudi ni odobrila izjemne BPP.

Od pristojnega organa v upravnem postopku ni mogoče zahtevati, da uradoma ugotavlja morebiten obstoj okoliščin, ki jih tožnik kot stranka upravnega postopka konkretno sploh ne navaja in jih konkretizirano niti ne zatrjuje oziroma jih navaja zgolj tako posplošeno, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče sklepati o tem, za kakšne okoliščine naj bi sploh šlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka), je bila zavrnjena prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila sodnih taks in stroškov izvedenca v pravdnem postopku, ki se vodi pod opravilno številko P ... pred Okrožnim sodiščem v Kopru zaradi plačila odškodnine.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka ugotavljala tožnikovo premoženjsko stanje na podlagi dohodkov, ki jih je v skupni vsoti 2.812,05 EUR prejel iz naslova pokojnin v času od aprila do junija 2020 oziroma 937,35 EUR mesečno, kar presega cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za odobritev redne brezplačne pravne pomoči v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka po določilih Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-1), ki je od 1. 8. 2019 dalje znašal 804,36 EUR. Ker je tožnik že s samo doseženo višino ugotovljenega mesečnega dohodka presegel limit za dodelitev BPP, se tožena stranka ni še posebej spuščala v dodatno presojo drugega morebitnega premoženja, niti v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sklicujoč se na določila 140., 141. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tožnika pisno seznanila, da ni v ničemer zatrjeval niti izkazal obstoja okoliščin iz 22. člena ZBPP, kar bi šele omogočalo presojo razlogov za dodelitev izjemne BPP iz 22. člena ZBPP. Hkrati ga je obvestila, da mu s tem daje tudi možnost izjaviti se o morebitnih okoliščinah iz 3. odstavka 14. člena ZBPP v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča št. X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019. Obenem ga je izrecno pozvala, da naj se v danem roku s pisno izjavo natančno in konkretno opredeli do navedenih ugotovitev ter predloži morebitna dokazila, saj bo v nasprotnem primeru, če v danem roku ne bo predložil pisne izjave z dokazili, zaključila postopek odločanja o njegovi prošnji brez njegove pisne izjave. Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik, ki mu je bil navedeni poziv vročen 25. 8. 2020, v pisnem odgovoru podal zgolj navedbe o dolgotrajni stiski zaradi zanj krivičnih sodb Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani ter da zato meni, da izpolnjuje pogoje za dodelitev ne le izjemne BPP, pač pa tudi redne BPP ob upoštevanju njegovih mesečnih prihodkov v višini skoraj 1.000,00 EUR.

3. Ker je bil s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani ST ... z dne 24. 2. 2020, končan postopek osebnega stečaja nad tožnikom, s katerim so mu bile kot stečajnemu dolžniku odpuščene vse obveznosti in je bila zato tudi ustavljena izterjava stalnih prejemkov na zaseg denarnega dobroimetja, tako po ugotovitvi tožene stranke že vse od 30. 7. 2019 dalje tožnik razpolaga s celotno prejeto pokojnino. Le-ta je v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP znašala 937,35 EUR mesečno, kar izključuje pravico tožnika do dodelitve redne BPP. Razen tega pa tudi niso podani razlogi za dodelitev izjemne BPP tožniku, saj ni konkretno niti navedel in tudi ne kakorkoli izkazal okoliščin iz 22. člena ZBPP, saj za to ni predložil nikakršnih dokazov. Ob odsotnosti konkretnih navedb glede razlogov za izjemno BPP v njegovi prošnji in tudi v njegovem odgovoru na pisni poziv tožene stranke, v katerih je zgolj navajal, da je invalidsko upokojen ter da od leta 1994 dalje trpi ekonomsko nasilje, socialne in psihične stiske oziroma težave ter da mu je bila nezakonito odvzeta poslovna sposobnost, je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila tudi z vidika 2., 3. in 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP, ker tožnik ni v ničemer navedel, predlagal ali predložil dokazov o tem, da bi mu zaradi tam navedenih razlogov nastali kakršnikoli opravičeni stroški, ki bi bili povezani z njegovim zdravljenjem in jih ne bi krilo obvezno zdravstveno zavarovanje, a bi bili potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, še posebej, ker so mu bile od 3. 7. 2019 dalje v postopku osebnega stečaja pravnomočno odpuščene vse obveznosti, ki jih ni bil zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga je imel ob začetku postopka osebnega stečaja, tako da ga po pravnomočno zaključenem postopku osebnega stečaja niso več obremenjevale. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik tako ni izpolnil pogojev za dodelitev izjemne BPP niti redne BPP.

4. V tožbi tožnik navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da je invalid brez premoženja, zato si želi s pomočjo odvetnika zagotoviti enakopravno obravnavanje. Nadalje še navaja, da uveljavlja „vse tožbene razloge“ in sodišču predlaga, da naj vpogleda v vse toženkine spise BPP, v katerih je bil od leta 2002 udeležen tožnik ter tudi v sodne spise, v katerih je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani udeležen tožnik kot procesno in pravdno nesposoben od leta 1997, in naj nato na glavni obravnavi zasliši vse sodnike, ki so v vseh navedenih zadevah odločali ter po potrebi zasliši tudi tožnika in njegovo skrbnico. V tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in tožnikovi prošnji ugodi, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki očita glede postopkov št. II P ... in II P ..., da bi naj bila seznanjena o zlorabi procesne in pravdne nesposobnosti ter kratenju tožnikovih ustavnih pravic. Tožnik zato smatra ugotovitve tožene stranke v zvezi s 6. in 7. alinejo 2. odstavka 22. člena ZBPP kot nepravilne, celo žaljive, češ da on sam ne more biti odgovoren za nemoralne, lažne in brez verodostojnih dokazov sprožene sodne postopke zoper njega s strani izvorne družine, v katerih naj bi mu bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Tožnik še navaja, da s svojo pokojnino v višini 937,00 EUR ne more plačati stroškov v višini 1.000,00 EUR za plačilo izvedenca v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru št. P .... Zato meni, da je zavrnitev njegove prošnje nedopustna in protizakonita ter da mu krati pravico do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

5. Po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožena stranka v danem roku predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka najprej ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izpolnitev redne BPP (13. člen ZBPP) in ugotovila, da tožnikovi povprečni mesečni dohodki presegajo znesek, ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo pogoj za dodelitev BPP. Tožnik se s sprejeto odločitvijo sicer ne strinja, vendar pri tem ne navaja, da bi pri ugotavljanju višine njegovih rednih mesečnih prejemkov - pokojnine v višini 937,00 EUR, ki jo v tožbi tudi sam izrecno navaja, kakorkoli kršila zakon, temveč meni, da pri tej ugotovitvi ni upoštevala njegovih osebnih razmer, zaradi česar naj bi mu posegla v temeljne človekove pravice, zagotovljene z Ustavo.

8. Osebne razmere, na kakršne se sklicuje tožnik, je mogoče upoštevati pri dodelitvi izjemne brezplačne pravne pomoči (22. člen ZBPP), kot je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila tožena stranka, in sicer (med drugim) zaradi zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (druga alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da je tožena stranka tožnika izrecno pisno pozvala, da naj v dodatno določenem roku predloži dokaze o takih stroških, česar pa tožnik ni storil, niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka, zaradi česar je tožena stranka logično pravilno sklepala, da taki stroški niso izkazani in tožniku zato tudi ni odobrila izjemne BPP.

9. Tožnik pa niti v tožbi sploh ne navaja, za kakšne stroške naj bi šlo, niti ne opredeli višine tovrstnih stroškov, temveč le pavšalno zatrjuje, da "s pokojnino v višini 937 EUR in brez premoženja, v sodnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P ..., ne more plačati 1.000,00 EUR" (za predujem za plačilo izvedenca), zavrnitev njegove prošnje pa zgolj posplošeno označuje kot nedopustno oziroma protizakonito. Sodišče sicer sprejema tožnikove navedbe o njegovi invalidnosti, vendar pa te navedbe same po sebi ne morejo služiti kot podlaga za presojo o tožnikovi upravičenosti do izjemne BPP, ne da bi jih tožnik kakorkoli konkretiziral. Kot izhaja iz normativne vsebine določbe 22. člena ZBPP namreč tudi izjemne BPP ni mogoče dodeliti upoštevaje načelo zakonitosti upravnega odločanja, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, oziroma, da bi lahko tožena stranka presodila izpolnjenost teh pogojev v konkretnem primeru, za kar pa bi moral primarno sam tožnik izpolniti svojo trditveno in dokazno dolžnost po določilih 140., 141, in 146. člena ZUP in vsaj zatrditi oziroma določno opisati obstoj konkretnih okoliščin, na katerih utemeljuje svoj zahtevek ter za to tudi vsaj ponuditi oziroma predložiti ustrezne dokaze, kot na primer navedbe o oblikah pomoči, ki bi jih moral tožnik plačevati sam in s tem povezane višine stroškov oziroma obseg te pomoči. 10. Tožena stranka je tožniku namreč po presoji sodišča s svojim pisnim pozivom na ustrezen način omogočila, da bi v danem roku podal take navedbe v upravnem postopku, za kar ni potrebno nikakršno pravno znanje. Poleg tega tožnik v upravnem postopku ni niti obvestil tožene stranke, da ne bi mogel podati takih navedb oziroma zakaj takih izjav ne bi mogel podati, saj iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik na ta pisni poziv tožene stranke odzval kakorkoli drugače kot s tem, da je vložil pisno vlogo s posplošenimi navedbami o svoji invalidnosti oziroma o svojem videnju razlogov za nastanek svoje invalidnosti, iz česar pa ni mogoče sklepati ne o vrsti in tudi ne o višini stroškov, ki bi mu zaradi te invalidnosti nastajali, niti o tem, da bi jih ne krilo obvezno zdravstveno zavarovanje.

11. Na vprašanje, do kakšne mere je bila tožena stranka dolžna nadomestiti tožnikovo pasivnost upoštevajoč temeljno načelo varstva koristi strank iz 7. člena ZUP, je po mnenju sodišča glede na izpostavljena določila 140. člena ZUP mogoč enoznačen odgovor, da namreč od pristojnega organa v upravnem postopku ni mogoče zahtevati, da uradoma ugotavlja morebiten obstoj okoliščin, ki jih tožnik kot stranka upravnega postopka konkretno sploh ne navaja in jih konkretizirano niti ne zatrjuje oziroma jih navaja zgolj tako posplošeno, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče sklepati o tem, za kakšne okoliščine naj bi sploh šlo. To namreč izhaja iz jasnih določb 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP, po katerih mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po pravici in določno (prvi odstavek), za svoje navedbe pa mora predlagati tudi dokaze in jih, če je le mogoče, tudi predložiti (drugi odstavek).

12. Ker sam tožnik tega ni storil niti v dodatno določenem roku po posebnem pisnem pozivu tožene stranke, pa tudi po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage za to, da bi mu dodelila izjemno BPP, oziroma, da bi v zvezi s tem izvajala nadaljnji ugotovitveni postopek. Sodišče lahko v zvezi s tem le ponovi, da tožnik niti v tožbi ni navedel prav nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin glede tozadevnih stroškov, ki bi šele lahko sploh bila predmet ugotovitvenega postopka (139. člen ZUP), s prej navedenim pozivom pa mu je tožena stranka tudi na ustrezen način omogočila, da se opredeli do dejstev in okoliščin, na katerih temelji odločitev. Zato po presoji sodišča do kršitev postopka v konkretnem primeru ni prišlo, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. V dosedanji upravno sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, kot med drugim izhaja iz sodbe št. I U 62872019 z dne 16. 5. 2019, da je pravica do dodelitve BPP izraz pravice do sodnega varstva, ki spada med temeljne človekove pravice. Vendar gre za pravico, katere uresničevanje zaradi njene narave ureja zakon (2. odstavek 15. člena Ustave in 1. člen ZBPP), to pa načeloma pomeni, da je ustavnost odločitve o tej pravici zagotovljena, če je organ ravnal v skladu z zakonom, oziroma, če tožnik ne navede konkretnih razlogov, zaradi katerih meni, da je zakonska ureditev ali pa odločitev, sprejeta na njeni podlagi, v neskladju z Ustavo. Tožnik tega v konkretnem primeru ni storil, temveč očitno utemeljuje svoje stališče o protiustavnosti in neskladnosti izpodbijane odločbe le na svojem prepričanju, da mu pravica do BPP pripada v vsakem primeru, ne glede na izpolnjevanje predpisanih zakonskih kriterijev, vendar iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka, to ne drži, zato v določilih ZBPP tudi ni imela podlage, da bi tožniku dodelila BPP.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje glede za sprejeto odločitev ključne višine tožnikovih rednih mesečnih dohodkov (pokojnine), v tožbi pa tožnik tudi ni navedel nobenih novih dejstev in novih dokazov, ki jih ne bi mogel navajati že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (52. člen ZUS-1) je sodišče zato v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji.