Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine.

Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.502,53 EUR, drugi toženki pa v višini 2.261,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 476.400,48 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženkama povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Predmet tega postopka ni ustreznost odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ampak nedopustno ravnanje prve toženke, ki je s kršitvijo navedenega zakona krivdno povzročila nastanek dejanskih ovir za vračilo premoženja v naravi. Prva toženka je v letu 1992 oziroma 1993 pričela z gradnjo teniških igrišč na sporni nepremičnini. Objekt je bil dokončan v letu 1994. Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju sicer zavzelo stališče, da ravnanje prve toženke ni v nasprotju z 88. členom ZDen, ker dejanska gradnja ne predstavlja razpolaganja v pravnem smislu, a je VS RS (enako kot v zadevah II Ips 447/2000 in II Ips 391/2001) zavzelo nasprotno stališče. Poleg tega je ravnanje nedopustno, ker je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.

Iz ugotovitev, da nepremičnina zaradi pozidanosti ni bila vrnjena v naravi in da jo je pozidala prva toženka, očitno izhaja vzročna zveza med ravnanjem prve toženke in tožnikovo škodo. Napačno je razumljen tudi element protipravnosti. Predvidljivost ni stvar protipravnosti, kot izhaja iz 26. in 48. točke obrazložitve, ampak kvečjemu obsega odškodnine. Poleg tega ni upoštevna pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Za presojo protipravnosti je pomembno le, ali je toženka še imela pravico, da na sporni parceli gradi teniška igrišča ali ne.

Napačna je ugotovitev, da je bila sporna nepremičnina oddana za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen. Ni ugotovljeno, s katerim dejanjem je bila parcela 96 oddana za gradnjo. Toženki nista predložili gradbenega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje iz leta 1981 gradnjo le dopušča. Izrecno je tudi navedeno, da mora investitor za potrebe gradnje teniških igrišč pridobiti novo lokacijsko dovoljenje. Poleg tega ni bila podana ovira za vračanje, če je bilo zemljišče oddano za gradnjo več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen in investitor do uveljavitve ZDen še ni pričel graditi.

Zmotno je stališče, da sporne parcele 96/13 ni mogoče obravnavati kot samostojne parcele, ker ob gradnji še ni obstajala in je bila sestavni del parcele 96. Ločen del parcele pred uveljavitvijo ZDen ni bil pozidan, niti ni bil oddan za gradnjo. Lokacijsko dovoljenje je bilo namreč izdano šele v letu 1992. Sporno stališče ni bilo predmet razpravljanj pred sodiščem in je bilo prvič zavzeto v izpodbijani sodbi in gre zato za nedopustno sodbo presenečenja. Ker se po ZDen vrnejo le nepremičnine, ki niso pozidane, je edino logično, da so se bili zavezanci za vračilo dolžni vzdržati vsakršne nadaljnje pozidave. To izhaja tudi iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode. Glede na to, da konkretna investicija še ni bila začeta, bi se morala prva toženka vzdržati ravnanj, ki bi dodatno vplivala na položaj denacionalizacijskega upravičenca. Vsak pošten zavezanec bi moral razumeti, da po uveljavitvi ZDen ne more začenjati novih gradbenih posegov na nepremičninah, ki bi bila lahko vrnjena v naravi. Ugotovitev, da prva toženka ni vedela, da bo kasneje prišlo do oddelitve parcele in je zato utemeljeno sklepala o dovoljenosti pozidave tudi ostalih delov parcele 96, je pomembno za presojo njene krivde. Trditveno in dokazno breme o tem je pri prvi toženki, ki pa trditev o tem ni ponudila. Z upoštevanjem te ugotovitve je kršeno načelo kontradiktornosti. Glede na načelo, da nepoznavanje prava škoduje, niti ni pomembno, kaj je toženka mislila o tem, kaj sme početi s sporno parcelo. Prepoved je pričela veljati z uveljavitvijo zakona, tako da ni pomembno, kdaj se je v sodni praksi oblikovalo stališče o možnosti vračanja dela parcel. Nepomembne so ugotovitve o obstoju vodovodne napeljave. Ne gre za oviro za vračanje. Poleg tega v letu 1975 ni mogla biti zgrajena za potrebe teniških igrišč, ker teh tedaj še ni bilo. Verodostojnost in dokazna moč predložene listine je vprašljiva.

3. Toženki v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo 476.400,48 EUR temeljil na trditvah, da je prva toženka z izgradnjo teniških igrišč na parceli 96 k. o. ... v letih 1992-1994 preprečila vrnitev te parcele v denacionalizacijskem postopku v naravi, da je s svojim ravnanjem kršila 88. člen ZDen1 in da je s tem tožniku povzročila škodo v višini tržne vrednosti te parcele, druga toženka pa subsidiarno odgovarja za obveznosti prve toženke na podlagi četrtega odstavka 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) in tretjega odstavka 58. člena njenega statuta.

6. V prvem sojenju je bila zoper prvo toženko izdana delna zamudna sodba. S sodbo VSL I Cp 355/2017 z dne 17. 5. 2017 je bilo prvotoženkini pritožbi ugodeno in tožbeni zahtevek zavrnjen. VS RS je s sklepom II Ips 24/2018 z dne 11. 4. 2019 ugodilo tožnikovi reviziji, sodbo zoper prvo toženko razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 758/2019 z dne 21. 8. 2019 razveljavilo zamudno sodbo zoper prvo toženko in zadevo vrnilo v novo sojenje. S sklepom I Cp 2247/2018 z dne 29. 5. 2019 je bila razveljavljena tudi sodba o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženko, izdana v vmesnem času, in tudi v tem delu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvah, - da je bila parcela 96 k. o. ... v izmeri 4.208 m2 v letu 1959 podržavljena pravnemu predniku tožnika, - da je bila zahteva tožnika in njegove matere za vračilo navedene parcele v denacionalizacijskem postopku za pozidani del parcele v izmeri 4.152 m2 z novo parcelno številko 96/13 zavrnjena, del parcele v velikosti 56 m2 z novo parcelno število 96/6 pa je bil vrnjen v naravi, - da se je parcela 96 prvič delila v letu 1994, naslednjič pa v letu 2013, - da so tožnik in njegova mati ter druga toženka v postopku razlastitve jeseni 1981 sklenili sodno poravnavo, s katero so se dogovorili za odškodnino za parcelo 96, ki jo plača prva toženka in ki sta jo tudi prejela, - da sta po sklenitvi navedene poravnave toženki v novembru 1981 sklenili pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo za gradnjo športnega igrišča prvi toženki, - da je bila parcela 96 vseskozi stavbno zemljišče, da so bili do leta 1983 na severnem delu parcele zgrajeni določeni objekti, namenjeni rekreaciji (večnamenska ploščad, štiristezno balinišče, skakališče, servisni objekt), in komunalna oprema, in da je bila vodovodna napeljava zgrajena v letu 1975, - da je prva toženka v januarju 1990 sklenila pogodbo o avtorskem delu za programsko idejno zasnovo spornega dela v tej pravdi relevantnega ureditvenega območja, da so od oktobra 1990 do marca 1992 tekli postopki za pridobitev lokacijske dokumentacije v zvezi z izgradnjo teniških igrišč, in da so bila v letih 1993 in 1994 v južnem delu tedaj enotne parcele v letih 1993 in 1994 zgrajena teniška igrišča, dostopna pot do igrišč in pripadajoča komunalna oprema, - da je tožnik 5. 5. 1992, tj. po uveljavitvi ZDen, podal izjavo, s katero je dovolil gradnjo teniškega igrišča in pešpoti po lokacijski informaciji št. 189/90,2 in da ni dokazal, da bi bila izjava dana pod pogojem zagotovitve nadomestnega zemljišča, niti da sta z materjo nasprotovala gradnji, - da sta tožnik in njegova mati dobila odškodnino za parcelo 96, da sta vedela, da se bo na tej nepremičnini gradilo športne objekte in da tej gradnji nista nasprotovala.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zavzelo stališče, da bi bilo vračilo dela parcele 96, ki je bilo po uveljavitvi ZDen pozidano s teniškimi igrišči, v naravi možno, vendar ravnanje prve toženke ni bilo nedopustno, ker zatrjevana škoda glede na to, da sta tožnik in njegova mati za odvzem sporne parcele dobila odškodnino, da so bila njena ravnanja vrsto let usmerjena v gradnjo in da tožnik gradnji ni nasprotoval, čeprav je zanjo vedel, zanjo ni bila predvidljiva.

9. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bila sporna parcela pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno oporo zanjo v pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo za gradnjo športnega igrišča, ki sta jo dne 19. 11. 1981 sklenili pravni prednici toženk. Utemeljeno je pritožbeno stališče o nepomembnosti ugotovitve, kdaj je bila na parceli 96 zgrajena vodovodna napeljava. Odgovor na pritožbeni dvom o pravilnosti te ugotovitve zato ni potreben. Nepomembne za odločitev so nadaljnje pritožnikove navedbe v zvezi z oddajo za gradnjo. Z njimi ne izpodbija – v tej pravdi odločilnih – ugotovitev, da je prva toženka v kratkem času po sklenitvi pogodbe pozidala del tedanje parcele 96, da je s prizadevanji za nadaljnjo ureditev športnih površin nadaljevala v začetku leta 1990 in da so bila teniška igrišča in dostopne poti na spornem delu tedanje parcele 96 zgrajena v letih 1993 in 1994. Nenazadnje je sodišče na podlagi teh ugotovitev zavzelo stališče, da v primeru nepozidave s teniškimi igrišči ne bi bila podana ovira za vračanje spornega dela parcele 96 v naravi, kar je skladno s tožnikovim stališčem v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo napotke iz odločbe VS RS, izdane v obravnavani zadevi. Tako kot odločba VS RS je izhajalo s stališča, da pravno podlago zahtevku predstavljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Zaključilo je, da zatrjevana škoda zaradi nevračila v naravi zanjo ni bila predvidljiva in zato prvi toženki očitano ravnanje ni bilo nedopustno.

11. Očitek o sodbi presenečenja in kršitvi pravice do izjave ni utemeljen. Prepoved sodbe presenečenja ne varuje stranke pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, sploh pa ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem. Njen smisel je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.3

12. Na podlagi odločitev, sprejetih v revizijskem in pritožbenem postopku v tej zadevi, in materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje je tožniku moglo biti znano, po katerih kriterijih bo sodišče presojalo nedopustnost prvi toženki očitanega ravnanja. Tožniku je bilo tudi znano, da je bila ob uveljavitvi ZDen parcela 96, ki mu je bila odvzeta iz uporabe in zato potencialno predmet vračanja, enovita parcela in da je bila kasneje razdeljena na več parcel. S pravnim ovrednotenjem teh dejstev z vidika uveljavljenih predpostavk odškodninske odgovornosti mu zato ni mogla biti kršena pravica do izjave.

13. Ni več sporno, da pravno podlago zahtevka predstavlja prvi odstavek 130. člena OZ, po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine.4

15. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da ob pozidavi dela parcele 96 s teniškimi igrišči ravnanje prve toženke ni bilo v nasprotju s splošno sprejetimi pravili dolžnega ravnanja. ZDen je v 32. členu predvidel, da se (na podlagi določenih predpisov odvzeto) nezazidano stavbno zemljišče vrne v naravi, (1) če ob uveljavitvi ZDen še ni bilo oddano za gradnjo, ali (2) če je bilo izročeno občini več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen in še ni bilo oddano za gradnjo ali (3) če je bilo oddano za gradnjo družbeni pravni osebi več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen in investitor do uveljavitve ZDen še ni začel z gradnjo.5 Sledeč ugotovitvam v izpodbijani sodbi je bila celotna parcela prvi toženki oddana za gradnjo v začetku 80. let. Za pridobitev parcele je tožniku in njegovi materi kot imetnikoma pravice uporabe plačala odškodnino. Del parcele je pozidala neposredno po pridobitvi. S postopki za pridobitev potrebnih dovoljenj za pozidavo ostalega dela parcele je pričela približno leto dni pred uveljavitvijo ZDen. Po uveljavitvi ZDen in pred pričetkom gradnje je pridobila tožnikovo izjavo, da dovoljuje gradnjo. Izvedba gradnje v teh okoliščinah ni v nasprotju s prepovedjo povzročanja škode (10. člen OZ).

16. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

17. Podlage za drugačno sklepanje ne nudi niti 88. člen ZDen. Po tej določbi z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Četudi razpolaganje iz navedene določbe vključuje gradnjo, tožnik toženki ne more očitati nepoštenosti. Smela se je namreč zanesti na njegovo izjavo, pridobljeno pred izvedbo gradnje, da se z njo strinja.

18. Ker ni dokazana nedopustnost ravnanja prve toženke, zahtevek za povrnitev škode ni utemeljen. Morebitna zmotnost stališča v izpodbijani sodbi, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem prve toženke in zatrjevano škodo, ne more privesti do uveljavljene posledice. Odgovor na te pritožbene navedbe zato ni potreben.

19. Po presoji, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prva toženka je upravičena do povrnitve 2.502,53 EUR. Gre za strošek sestave odgovora na pritožbo (3.375 točk), pavšalni znesek materialnih stroškov (43,75 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Druga toženka je upravičena do povrnitve 2.261,88 EUR. Gre za strošek sestave odgovora na pritožbo v priglašeni višini 3.000 točk, pavšalni znesek materialnih stroškov (40 točk) in končno poročilo stranki (50 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu OZ.

1 Določba se v relevantnem delu glasi: (1) Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. (2) Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični. 2 Besedilo izjave se glasi: "Podpisani … izjavljam zase in v imenu mame …, da sedanji imetnik pravice uporabe zemljišča parc. št. 96 k. o. ... Krajevna skupnost A. lahko na njem gradi odprto teniško igrišče in pešpot po lokacijski dokumentaciji št. …, vendar pa bom kot prejšnji lastnik nacionaliziranega zemljišča in vzetega iz uporabe vložil zahtevek za vračilo ali partnerstvo, vse po naknadnih dogovorih." 3 Glej sodbo VS RS II Ips 32/2023 z dne 21. 6. 2023, točka 17 obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso. 4 Tako npr. sodbi VS RS II Ips 116/2016 z dne 11. 5. 2017, 17. točka obrazložitve, in III Ips 52/2017 z dne 22. 1. 2019, 18. točka obrazložitve. 5 Določba se glasi: (1) Podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, se ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. (2) Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. (3) Določba prvega odstavka tega člena se ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. (4) Za stavbno zemljišče, ki je bilo razlaščeno po predpisih o razlastitvi do uveljavitve zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57), pripada odškodnina, če upravičenec zanj ni dobil kot odškodnino druge nadomestne nepremičnine in če zemljišča po določbah prejšnjih odstavkov ni mogoče vrniti.