Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 2,350.000 SIT (sedaj 9.806,37 EUR) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

2. Toženi D. E. je vložil pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženi D. E. vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo sodb sodišče druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali na razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja pri podanem ugovoru zastaranja. Sklepanje o tem, da je pooblaščenec tožeče stranke vloženo tožbo poslal priporočeno po pošti pristojnemu sodišču dne 30. 12. 1994, je preuranjeno in dvomljivo. Poizvednica, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, potrjuje, da je bila navedenega dne iz pisarne odvetnika ... na Temeljno sodišče v Mariboru, Enoto v Mariboru, poslana „tožba s prilogami“, kar je naslovnik prejel dne 3. 1. 1995. Vendar takšne tožbe sodišče ni imelo v evidenci niti v letu 1994, niti kasneje. Toženi stranki ni mogoče pripisati v breme, da sodišče nima urejene knjige o prejemu pošte. Tožeča stranka po mnenju revizije ni dokazala, da je predmetno odškodninsko tožbo vložila v okviru triletnega zastaralnega roka. Sicer pa revizija nasprotuje presoji o izključni toženčevi odgovornosti za nastalo škodo. Izpovedi tožnice in priče B. K. nista podkrepljeni z izvedenskim mnenjem. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je tožnica storila vse, da je lahko varno zavila v levo. Končno toženec meni, da tožnici glede na ugotovljene okoliščine ni prisojena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Dosojeni zneski niso ustrezno primerljivi podobnim odškodninam po sodni praksi. Ni upoštevano, da bi si tožnica lahko izboljšala izgled s plastično operacijo. Očitno je sodišče nekritično sledilo tožbenemu zahtevku in mu v celoti ugodilo, ne da bi pri tem upoštevalo načelo individualizacije in namen odškodnine.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ugotovitev o „izkazanosti“ o tem, da je bila iz odvetniške pisarne ... v Mariboru dne 30. 12. 1994 na Temeljno sodišče v Mariboru, Enoto v Mariboru, pod št. R 1264 poslana priporočena pošiljka „tožba s prilogami“, kar je sodišče prejelo dne 3. 1. 1995, temelji tudi na izpovedi tožničinega pooblaščenca, odvetnika ..., da je bila tožba oddana priporočeno na pošto dne 30. 12. 1994 kot edina priporočena pošiljka njegove odvetniške pisarne, na naslov sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih je povzelo sodišče druge stopnje, sklepanje o oddaji priporočene pošiljke dne 30. 12. 1994 ne temelji le na podatkih poizvednice, temveč tudi na originalu in fotokopiji oddajne knjige. Gre torej, kot je zapisalo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, za dovolj zanesljivo sklepanje, da je tožba bila vložena še pred nastopom zastaranja.

7. Revizija, ki se z opisanimi ugotovitvami ne strinja, s svojimi dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja posega na področje, ki ga na revizijski stopnji v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče obravnavati (revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

8. Ne glede na povedano pa je zastaralni rok materialnopravne in ne procesnopravne narave. Zato se revizijsko sodišče strinja tudi s pravno presojo, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, temelječo na določbi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Odškodninska terjatev namreč zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Ob tem pri odškodnini za nepremoženjsko škodo velja, da ni nujno, da začne teči triletni zastaralni rok že od dneva škodnega dogodka, ko škoda v celotnem obsegu še ni znana.

9. Reviziji tudi ni mogoče slediti v trditvi, da je bilo v dosedanjem postopku prekršeno pravilo o dokaznem bremenu iz določbe 215. člena ZPP. Res je, da je na tožeči stranki breme dokazovanja o pravočasno vloženi odškodninski tožbi, vendar pa je po dokazni oceni (8. člen ZPP) v sodbi sodišča prve stopnje, s katero se izpodbijana sodba v celoti strinja, zapisano, da je tožeča stranka ponudila ustrezne dokaze, na katerih podlagi je bila sprejeta dovolj zanesljiva ugotovitev o tem, da je tožba bila oddana priporočeno na pošto dne 30. 12. 1994. Ali je neko dejstvo verjetno izkazano, sodišče prosto presoja in tudi ni vezano na dokazna pravila.

10. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo z dokazno oceno, ki jo je glede izključne odgovornosti toženca za tožnici nastalo škodo sprejelo sodišče prve stopnje. Pri tem se je oprlo na določbi 154. in 158. člena ZOR, upoštevalo pa je dejanske ugotovitve o veliki prekoračitvi hitrosti toženčeve vožnje in njegovi alkoholiziranosti. Omenjeni kršitvi, posebej poslabšanje vozniških sposobnosti zaradi zaužitega alkohola, je povezalo z nastalo posledico. Verjelo je tožnici, da je pred zavijanjem v levo vključila levi smerni kazalec in s tem za seboj vozečemu tožencu nakazala spremembo smeri. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče govoriti o nikakršni soodgovornosti tožnice za nastalo škodo. Revizijske trditve v tej smeri so posplošene, napadajo pa dokazno oceno, kar je v nasprotju z že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

11. Revizijsko sodišče se strinja tudi s pravno presojo o obsegu tožnici prizadejane škode in določitvi odškodnine zanje (200. in 203. člen ZOR). Pri odmeri višine odškodnine je v zadostni meri prišlo do izraza vse, kar se nanaša na individualne okoliščine o obsegu škode in njeni višini, poleg tega pa je bilo upoštevano tudi načelo, po katerem mora sodišče za podobne primere škod oškodovancem prisojati – ob dolžni individualizaciji – enako odškodnino. Pri tem so bile upoštevane objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke in okoliščine, ki jih je navedla tožnica, zaslišana kot stranka.

12. Udarnino glave, vrezne rane na tretjem in četrtem prstu desne roke ter zlom nosnih kosti je izvedenec uvrstil v kategorijo težjih telesnih poškodb. Ugotovljeno trajanje telesnih bolečin – od težjih preko zmernih do lahkih – je z upoštevanjem neugodnosti med zdravljenjem utemeljilo prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 620.000 SIT (2.587,21 EUR). Zaradi strahu ob dogodku in strahu za izid zdravljenja ji je bila prisojena odškodnina v znesku 370.000 SIT (1.543,98 EUR). Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je bil strah takšne intenzivnosti in trajanja, da predstavlja veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložila višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (990.000 SIT – 4.131,19 EUR). Izvedenec je v tej smeri zmanjšano tožničino življenjsko aktivnost tudi ustrezno odstotkovno ocenil. Sicer pa je po izvedenskih ugotovitvah tožničin nos rahlo zavit v desno, na tretjem in četrtem prstu desne roke pa ima brazgotine po vreznini. Gre za poslabšan zunanji izgled do take mere, da je iz naslova skaženosti dosojena odškodnina v znesku 370.000 SIT (1.543,98 EUR) primerna. V reviziji zatrjevana možnost plastičnega kirurškega posega na opredelitev višine odškodnine iz tega naslova ne more imeti vpliva.

13. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.