Jedro

Tožnica je bila s pravnomočno sodbo spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ-1 in ji je bila izrečena kazen zapora enega leta. Na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe zaradi prestajanja zaporne kazni je morala biti več kot 6 mesecev odsotna z dela, kar je predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2013 nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ji za obdobje od 8. 7. 2013 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in odvesti od bruto plač pripadajoče davke in prispevke ter nato izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici plačati celotni regres za redni letni dopust za leto 2013 v višini 370,00 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2013 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da so očitna kršitve podane s tem, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, predvsem v točkah 8, 9 in 10, prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani navaja, da je za oceno pravočasnosti podane izredne odpovedi pomemben trenutek, ko se je z razlogi seznanil A.A., in sicer naj bi se to zgodilo konec junija 2013, ko je tožena stranka prejela dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013. V 9. točki obrazložitve pa je sodišče v celoti poklonilo vero v izpoved A.A. glede tega, da ga tožeča stranka pred prejemom obvestila Okrajnega sodišča ni seznanila s tem, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena oziroma, da ga s tem dejstvom ni seznanil tudi nihče drug. Pritožba temu nasprotuje, saj je tožeča stranka sama in B.B. izpovedala, da je bil seznanjen s pravnomočnostjo kazenske sodbe s strani tožnice tudi A.A. že v maju 2013, navedeno pa tudi izhaja iz sklepa z dne 14. 5. 2013, ki ga je podpisal. Po mnenju pritožbe je očitno stališče sodišča prve stopnje, da razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nastopi šele, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora, v takšnem primeru pa je pravilen zaključek ta, da razlog za izredno odpoved v konkretnem primeru ob začetku postopka podaje izredne odpovedi, vročitve pisne seznanitve in vabila na zagovor, sploh še ni bil podan. V konkretnem primeru pa tudi dejanske odsotnosti z dela tožeče stranke do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh še ni prišlo. Preden je izredna odpoved pričela učinkovati pa je bilo toženi stranki tudi znano, da tožeča stranka sploh ne bo odsotna z dela, saj ji je direktorica zavoda za prestajanje kazni odobrila opravljanje dela in prestajanje kazni le z zvečer in ob vikendih. Zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo razlog po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je med dejansko dikcijo določbe in dikcijo, ki jo uporablja sodišče velika razlika. Pravilna dikcija navedene določbe je, če mora biti odsoten z dela več kot 6 mesecev, kar pomeni, da razlog lahko nastane šele z dnem, ko je delavec dejansko že nastopil kazen in se je pogoj odsotnosti z dela že uresničil, torej šele z nemožnostjo opravljanja dela zaradi izvršitve odločbe pristojnega organa o izreku enega izmed ukrepov iz 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako sodišče ne more enkrat šteti kot trenutek nastanka razloga trenutek seznanitve s pravnomočno kazensko sodbo in drugič trenutek, ko je tožena stranka izvedela za datum prestajanja kazni. V primeru, da se je tožena stranka z razlogom seznanila z dnem, ko se je seznanila s pravnomočno kazensko sodbo, je izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker je bila podana prepozno, saj se je tožena stranka s tem, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena na zaporno kazen daljšo od 6 mesecev, seznanila najkasneje 14. 5. 2013, izredna odpoved pa je bila podana dne 10. 7. 2013. Če pa se šteje kot trenutek seznanitve z razlogom trenutek, ko delodajalec izve, kdaj bo dejansko nastopila odsotnost delavca, pa je odpoved nezakonita iz razloga, ker odsotnost delavca v konkretnem primeru sploh ne bi nastopila, saj je iz elektronskega sporočila z dne 18. 7. 2013 razvidno, da je tožeča stranka obvestila tako ministra kot tudi A.A. in C.C. o tem, da se direktorica Zavoda za prestajanje kazni D. strinja, da tožeča stranka nemoteno hodi v službo, prav tako je tudi iz zapisa z dne 7. 8. 2013 razvidno, da zavod za prestajanje kazni podpira tožečo stranko, da v času prestajanja zaporne kazni obdrži redno delovno razmerje in naproša toženo stranko, da se o tem izjasni. Zatrjuje, da je odločilnega pomena seznanjenost z dejansko odsotnostjo delavca z dela in ne zgolj seznanjenost z izdajo pravnomočne sodbe. Meni, da se je tožena stranka želela tožeče stranke znebiti zaradi političnih razlogov in je to tudi storila, saj razloga za podajo izredne odpovedi sploh ni imela. Tožeča stranka dejansko ni bila odsotna z dela zaradi prestajanja zaporne kazni in tudi nikoli ne bi bila odsotna. Sodišče pa je tudi napačno in v nasprotju s predpisi ugotovilo, da je v konkretnem primeru podan razlog iz 109. člena ZDR-1. Tožeča stranka je od nesreče do podaje izredne odpovedi nemoteno in vseskozi opravljala svoje delo, nikoli ni bila niti suspendirana ali bi bil zoper njo uveden disciplinski postopek, vseskozi je bila ocenjena z najboljšimi ocenami za delo, še celo tožena stranka je sodišče, potem, ko je izvedela za pravnomočno obsodilno sodbo, prosila, da odloži prestajanje kazni zapora. Navedeno kaže, da bi se delovno razmerje lahko nadaljevalo, saj med strankama ni bilo porušeno zaupanje v zvezi z opravljanjem dela tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je med drugim navedlo, da je tožnica s povzročitvijo nesreče škodovala ugledu tožene stranke, s čemer se pritožba ne strinja, saj se je nesreča zgodila leta 2008 in če bi bil zaradi nesreče okrnjen ugled tožene stranke, bi bilo logično, da bi ji ta podala odpoved že v letu 2008 oziroma vsaj ob uvedbi kazenskega postopka, ne pa šele leta 2013. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo, ki ga pritožba izpodbija, je, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za protispisnost, ki jo tožena stranka očita sodišču, predvsem v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapiski oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zaslišanja prič in pri tem napravilo dokazno oceno, s katero se pa tožeča stranka očitno ne strinja, vendar iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič, predvsem B.B., ki naj bi bil seznanjen s pravnomočnostjo kazenske sodbe s strani tožnice in da je bil tudi A.A. o tem seznanjen. Nasprotuje tudi oceni sodišča prve stopnje o verodostojnosti priče A.A.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na prepričljivo izpoved A.A., takratnega generalnega sekretarja toženke, da je bil kot pooblaščenca oseba uradno seznanjen, da je tožnica pravnomočno obsojena na kazen zapora, šele po prejemu dopisa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013 (B17). V svoji izpovedi je pojasnil, da mu tožnica pred tem ob njunih razgovorih nikoli ni predočila obsodilne sodbe ali poziva na prestajanje zaporne kazni, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi C.C. (vodja pravne službe). Navedeno pa je razvidno tudi iz zaprosila z dne 26. 6. 2013 (B18). Šele na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica povedala, da bo začela prestajati zaporno kazen dne 22. 7. 2013. Res je, da iz sklepa za vmesno varnostno preverjanje z dne 14. 5. 2013 izhaja, da je tožena stranka predlagala postopek vmesnega preverjanja tožnice zaradi njene pravnomočne obsodbe na zaporno kazen enega leta, vendar kot je izpovedala priča A.A. vmesno preverjanje opravi, če je podan sum obstoja varnostnega zadržka in pri toženi stranki je obstajal sum, da je tožnica obsojena na kazen zapora, čeprav s sodbo sodišča še niso razpolagali. Pritožbeno sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

9. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 5. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1). Po citiranem določilu lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot 6 mesecev ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot 6 mesecev odsoten z dela.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, nazadnje na delovnem mestu veleposlanik v Sektorju E.; - da je bila tožnica s pravnomočno sodbo spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika in ji je bila izrečena kazen zapora enega leta (B8 in B11); - da se je tožena stranka (takratni generalni sekretar A.A.) seznanila s tem, da je bila tožnica pravnomočno obsojena na kazen eno leto zapora zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti z dopisom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013 (B17); - da je tožena stranka tožnici pisno seznanitev in vabilo na zagovor vročila dne 28. 6. 2013, v kateri ji je očitala, da mora na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe zaradi prestajanja zaporne kazni biti več kot 6 mesecev odsotna z dela, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, ZDR-1); - da je bil zagovor s tožnico opravljen dne 4. 7. 2013, tožena stranka pa je tožnici dne 8. 7. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1; - da je tožnica zoper naveden sklep vložila pritožbo, ki jo je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila kot neutemeljeno; - da je naveden sklep tožnica prejela dne 21. 8. 2013 in je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo tega dne; - da je tožnica začela prestajati zaporno kazen dne 22. 7. 2013 in je s prestajanjem kazni prenehala 30. 4. 2014. 11. Na podlagi navedeni dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno in iz utemeljenega razloga ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je tožena stranka podala izredno odpoved prepozno. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je bila izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot 6 mesecev odsoten z dela, temveč je bistveno le, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni zapora več kot 6 mesecev odsoten. Po ustaljeni sodni praksi je za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela. V konkretnem primeru je za presojo pravočasnosti odpovedi bistveno, kdaj je za odpovedni razlog izvedel delodajalec (A.A. kot takratni generalni direktor sekretar toženke). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je konec junija 2013 tožena stranka prejela dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013, s katerim je bila uradno seznanjena, da je bila tožnica pravnomočno obsojena na kazen eno leto zapora. Po prejemu tega obvestila je tožena stranka pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Z dejanskim nastopom prestajanja zaporne kazni in posledično odsotnostjo tožnice z dela več kot 6 mesecev pa se je tožena stranka seznanila šele na zagovoru z dne 4. 7. 2013, ko je tožnica povedala, da bo nastopila s prestajanjem zaporne kazni dne 22. 7. 2013. Ker se je tožena stranka z dejstvom prestajanja zaporne kazni in zaradi tega več kot 6 mesečne odsotnosti seznanila 27. 6. 2013, ko je prejela dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dejanskim začetkom prestajanja kazni pa šele 4. 7. 2013, izredno odpoved pa je podala 8. 7. 2013, je izredna odpoved podana pravočasno v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navedenega razloga tudi ne vpliva dejstvo, ki ga uveljavlja pritožba, da se je direktorica zavoda za prestajanje kazni strinjala, da tožeča stranka hodi nemoteno v službo in v času prestajanja zaporne kazni obdrži redno delovno razmerje. Tudi če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot 6 mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu ali morebitna izredna omilitev kazni ali pogojni odpust, ne vplivajo na zakonitost izredne odpovedi po navedeni določbi1. 14. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da ugotovljeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera glede na naravo, težo in posledice le-teh takšen, da je bilo potrebno takojšnjo prenehanje tožničinega delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka z nastopom prestajanja kazni zapora in posledično odsotnostjo tožnice z dela več kot 6 mesecev, prvič seznanjena šele z dnem zagovora dne 4. 7. 2013. Tožnica je začela s prestajanjem zaporne kazni dne 22. 7. 2013, ki je trajala do 30. 4. 2014. Tožničinega delovnega razmerja tako ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj bi ta dejansko potekel šele potem, ko je tožnica že začela prestajati kazen zapora eno leto. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo v najvišjem diplomatskem nazivu veleposlanice in je bila v času prometne nesreče veleposlanica Republike Slovenije v drugi državi, javna uslužbenka, ki je predstavljala in zastopala interese Republike Slovenije v drugi državi in s takšnim ravnanjem nedvomno škodovala ugledu tožene stranke, da je bilo ravnanje tožnice storjeno, ko je bila pod vplivom alkohola in povzročila prometno nesrečo iz malomarnosti, v kateri je bila druga oseba hudo poškodovana, da je tožnica ves čas po prometni nesreči in med kazenskim postopkom zatrjevala, da prometne nesreče ni povzročila pod vplivom alkohola ter da ni prevozila rdeče luči. Tožena stranka se je šele ob vpogledu v pravnomočno kazensko sodbo ugotovila, da so bile njene navedbe neresnične in zavajujoče, zato je bilo zaupanje porušeno. Prav tako tožena stranka z njene strani nikoli ni prejela dokumentov, da je pravnomočno obsojena oziroma da so bili uspešni njeni postopki s pravnimi sredstvi zoper odločitev sodišča, kar je toženki ves čas zatrjevala.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na politični odločitvi. Te pritožbene navedbe so nekonkretizirane in pavšalne, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje takšnih razlogov ni našlo, saj je ugotovilo, da je razlog za izredno odpoved utemeljen in sicer, da je morala biti tožnica odsotna z dela več kot 6 mesecev zaradi prestajanja zaporne kazni. Glede na vse navedeno tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela dokazati, da v postopku odločanja o izredni odpovedi ni kršila prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. 16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov za podajo odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 90/2006 z dne 27. 2. 2007 in VIII Ips 345/2007 z dne 9. 3. 2009.