Jedro

Tožnica, ki je tožencu vrnila posojilo skupaj z obrestmi po višji meri od dovoljene, zahteva vračilo zneska, ki presega glavnico posojila in obresti po najvišji dovoljeni obrestni meri. Vendar dogovor o obrestih po višji obrestni meri od dovoljene ni ničen, zato mora stranka (tožnica) dokazati, da je šlo za oderuško pogodbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba, s katero sta stranki dogovorili sporno višino obrestne mere, ni posledica neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice, zato ni oderuška in posledično ne nična. Če pogodba ni nična, pa stranka ne more zahtevati tistega, kar je dala oziroma tistega, kar je dala preveč.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali tožnica vedela, da tožencu plačuje nekaj, česar ni dolžna, in zaključilo, da je bila tožnici znana najvišja dovoljena obrestna mera, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2.Tožnica po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 29.09.2004, opr. št. P 379/2001-56, sklenilo, da se umik zahtevka po predlogu za izvršbo vzame na znanje in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 01.10.2001, opr. št. In 2001/00072, razveljavi tudi v 1. in v 3. točki izreka, zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati

953.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.07.2001 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške, pa se obravnava ločeno pod opr. št. 242/2004 in se o tem zahtevku izda posebna odločba. Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožnica po nasprotni tožbi od toženca po nasprotni tožbi zahtevala plačilo 997.935,75 SIT s pripadki in povrnitev pravdnih stroškov, zavrne. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica), ki navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si je od toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca) izposodila 10.000,00 DEM, da mu je 18.11.1998 vrnila 19.700,00 DEM, da mu je bila na podlagi zakona dolžna vrniti 10.125,36 DEM, nepravilno pa, da ji toženec ni dolžan vrniti preplačila v višini

9.574,64 DEM oziroma tolarske protivrednosti v višini 997.935,75 SIT, kar je zahtevala s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Navaja, da je sodišče svojo obrazložitev oprlo na 211. in 339. člen ZOR, pri tem pa zmotno ugotovilo dejansko stanje, da se tožnica ne more uspešno sklicevati, da ji višina obrestne mere ni bila znana, stranka, ki plača, ne da bi bila v zmoti in tudi ni prisiljena, pa je v prikrajšanje privolila. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu nejasna in nerazumljiva ter brez ustrezne obrazložitve. Sodišče nima podlage za zaključek, da je tožnici zakon znan, če velja. Če bi tožnici poznan 1. odstavek 339. člena ZOR in bi ji bilo znano dejstvo, da je dolg vrnila, potem od tega dne do novembra 2000 tožencu ne bi več plačevala zneskov posojila. Ni podlage, da so mesečni obroki, ki jih je tožnica plačevala od 30.11.1998 dalje, darilo. Sodišče prve stopnje bi moralo dejansko stanje o tem, ali je bila tožnica v zmoti ali ne, ugotavljati glede na njeno duhovno stanje, zato bi moralo oceniti njeno izpovedbo in jo presoditi glede na splošno znana dejstva. Le majhen odstotek ljudi pozna 339. člen ZOR in le malo jih je seznanjenih s sodbo Vrhovnega sodišča, ki omejuje obrestno mero. Tega nista poznala ne tožnica ne toženec, kar dokazuje predmetni postopek, in sta bila oba prepričana, da je tožnica dolžna plačevati visoke pogodbene obresti, tožnica pa jih je plačevala tudi prej in drugim upnikom. Toženec je neupravičeno obogaten na račun tožnice, saj si je kljub zakonski prepovedi izgovoril in dobil plačane nezakonite obresti. Toženec je bil zainteresiran za sklenitev kreditne pogodbe za nedoločen čas, zasledoval je ekonomski interes, v poslu s tožnico pa je videl donostnost. Navaja še, da gre v konkretnem primeru za oderuške obresti, saj so izgovorjene obresti več kot 50% višje od predpisane obrestne mere, podano pa je tudi očitno nesorazmerje s tistim, kar je toženec dal in bi bil upravičen prejeti, in tem, kar je dejansko prejel. Toženec je bil upravičen do zneska 125.36 DEM, dobil pa je

9.574,00 DEM, kar kaže na oderuški posel. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila ugotovljena naslednja, za tožnico (glede na pritožbene navedbe) nesporna dejstva: -tožnica si je od toženca izposodila 10.000,00 DEM; -tožnica je tožencu do 18.11.1998 vrnila 19.700,00 DEM; -tožnica je bila tožencu na podlagi kogentnih zakonskih določil dolžna vrniti 10.125,36 DEM.

Tožnica s tožbenim zahtevkom, postavljenim v nasprotni tožbi, zahteva vračilo preveč (tako zatrjuje) plačanega zneska iz naslova sklenjene posojilne pogodbe s tožencem, in sicer razliko v višini 9.574,64 DEM oziroma tolarsko protivrednosti v višini 997.935,75 SIT.

Za presojo utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka zoper toženca je treba na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR).

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je določba 399. člena ZOR kogentne narave in da pogodbeni stranke ne moreta dogovoriti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 339. člena ZOR). Vendar pa dogovor (pogodbeno določilo), ki presega obrestno mero, določeno v 1. odstavku 399. člena ZOR, ni ničen ex lege, saj ZOR v 4. odstavku določa, da velja v primeru, če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Povedano drugače: posojilodajalec, ki si je izgovoril obresti po višji obrestni meri od dovoljene, jih ne more iztožiti, ker sodišče takemu tožbenemu zahtevku ne daje pravnega varstva (glej tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 540/97). Dogovor o obrestih po višji obrestni meri od dovoljene torej ni ničen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ugotavljalo, ali je šlo med pogodbenima (sedaj pravdnima) strankama morebiti za oderuško pogodbo v smislu določbe 141. člena ZOR. Na podlagi prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica (dokazno breme je na njej) ni dokazala, svoje nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Tožnica tudi v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi kazalo na oderuštvo, sama višina preveč vrnjenega posojila pa ni zadosten razlog za ugotovitev, da je bila pogodba oderuška. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da pogodba, s katero sta stranki dogovorili sporno višino obrestne mere, ni posledica neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice, zato ni oderuška in posledično ne nična. Če pogodba ni nična, pa stranka ne more zahtevati tistega, kar je dala (oziroma tistega, kar je dala preveč).

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali tožnica vedela, da tožencu plačuje nekaj, česar ni dolžna, in oblikovalo dokazno oceno (tudi to pritožbeno sodišče sprejema brez pomislekov), na podlagi katere je zaključilo, da je bila tožnici znana najvišja dovoljena obrestna mera, zato je njen tožbeni zahtevek v skladu z določbo 211. člena ZOR (volenti non fit in iuria) zavrnilo.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njene pritožbe.