Jedro

O premestitvi tožnika v prostore s strožjim režimom je odločal pristojen organ. Direktor Zavoda je namreč pooblastil C.C. za odločanje o spremembah in dopolnitvah načrta obsojencev ob namestitvah (po 6. členu PIKZ) in D.D. za podpisovanje takih sprememb osebnih načrtov, oba pooblaščenca pa sta izpodbijani akt tudi podpisala.

V primeru tožnika, ki je s svojim vedenjem huje motil soobsojence, je podlaga za premestitev v oddelek istega zavoda s strožjim režimom podana v 2. odstavku 80. člena ZIKS-1. Takšna odločitev se zapiše v osebni načrt obsojenca, njen vpis pa tudi nadomesti izdajo odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je bilo z vpisom v osebni načrt odločeno, da bo obsojeni A.A., ker je s svojim vedenjem huje motil druge obsojence, do nadaljnjega po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora nameščen v prostore s strožjim režimom in sicer v posebej varovani I. oddelek obsojencev. Iz zapisa spremembe osebnega načrta izhaja, da je neustrezno vedenje obsojenca opisano v uradnem zaznamku operativnega vodje II. oddelka obsojencev z dne 10.3.2011. Tožnik, ki je bil dne 11.3.2011 seznanjen z odločitvijo, je bil poučen tudi o pravici do pritožbe. Ker se tožnik z odločitvijo ni strinjal, spremembe osebnega načrta, ki so ga podpisali B.B., C.C. in D.D., sam ni podpisal. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo pooblaščene osebe Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, številka 720-141/2011/12 z dne 18.5.2011 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnik vlaga tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe o premestitvi oz. o vpisu v osebni načrt z dne 11.3.2011. Zahteva pa tudi ugotovitev kršitve človekovih pravic (do pravnega sredstva, enakega varstva pravic ter človekovih pravic svobode gibanja), storjenih z izpodbijano odločitvijo z dne 11.3.2011 in z odločbo pritožbenega organa z dne 18.5.2011. Zatrjuje, da je izpodbijani akt nezakonit, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da so bile v postopku njegove izdaje bistveno kršene določbe upravnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Z navajanjem okoliščin zaradi katerih je bil iz II. oddelka v zaprtem delu zavoda, premeščen v posebej varovani I. oddelek in s citiranjem ter z razlago posameznih določb Zakona o državni upravi, Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in Zakona o splošnem upravnem postopku, zaključuje, da za izpodbijano odločitev ni bilo podlage v določbah zakona in da izpodbijane odločitve in niti odločitve o njegovi pritožbi ni sprejel v zakonu določen organ. Zato je prepričan, da so mu bile z izpodbijano odločitvijo kršene tudi ustavne pravice določene v 25. (pravica do pravnega sredstva), 22. člena (pravica do enakega varstva pravic in 32. člena (pravica do svobode gibanja) Ustave Republike Slovenije. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani akt za vpis v njegov osebni načrt odpravi in ugotovi, da so mu bile z obema aktoma kršene že navedene ustavne pravice.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da so tožbene navedbe neutemeljene in se pri tem sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi odločbe štev. 720-141/2011/21 z dne 18.5.2011. Vztraja pri ugotovitvi, da je bil tožnik z izpodbijano odločitvijo nameščen v posebej varovan I. oddelek, le zato, ker se posebni prostori s strožjim režimom prestajanja kazni v zavodu na Dobu nahajajo v posebej varovanem oddelku in da je za takšno premestitev podana podlaga v 2. odstavku 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in v 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Navaja tudi, da je bil tožnik v prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni zapora le do dne 9.5.2011, ko je bil vrnjen v matični II. oddelek. S tem, se ni strinjal zato je bil dne 9.5.2011 nameščen v poseben prostor z videonadzorom, dne 10.5.2011 pa je bil seznanjen z namestitvijo v III. oddelku zavoda. Ker se tudi s takšno odločitvijo ni strinjal, grozil pa je s samopoškodbo je bil na podlagi ocene zavodskega psihiatra nameščen v bolniško sobo. V nadaljevanju tožena stranka navaja pooblastila, ki so bila dana osebam navedenim v izpodbijanem aktu in v odločbi o tožnikovi pritožbi.

V vlogi z dne 4.7.2011 tožnik zatrjuje, da v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni kontinuirano prihaja do protipravnih omejitev svobode gibanja več obsojencem. V zvezi s tem se sklicuje na letno poročilo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij za leto 2010, po katerem je do takšne omejitve prišlo v 103 primerih. Iz njega izhaja, da prihaja, do nadomeščanja disciplinskih postopkov z omejevanjem bonitet in odrejanjem strožjega režima, zaradi napačne uporabe 6. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora v zvezi z 80. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter da se s takim ravnanjem zavodi izogibajo tudi uporabi 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem obsojenec lahko uveljavlja svoje pravice ali se zagovarja pred obtožbami. Toženi stranki očita, da se je s tretmansko obravnavo, brez disciplinskega postopka in brez ugotavljanja dejanskega stanja, tudi v njegovem primeru izognila ugotavljanju disciplinske kršitve po 1. in 3. alinei 92. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (disciplinska kršitev je ugotovljena v dokumentu z dne 17.3.2011) in da je sprejela izpodbijano odločitev čeprav za to ni imela zakonske podlage. V nadaljevanju navaja, da se dokument, na katerem temelji odločitev, ne da preizkusiti, saj ne temelji na neposrednih dokazih, izjavah soobsojencev pač pa na uradnem zaznamku pravosodnega policista. Meni, da navedbe tožene stranke, v zvezi s posebnimi prostori s strožjim režimom v posebej varovanem oddelku, v katerih pa gre za identično omejevanje svobode gibanja, kažejo le na lažjo izbiro poti, ki pa jo zakonodaja ne dovoljuje. Vztraja pri trditvi, da pooblastilo osebi, ki je odločala o njegovi pritožbi zoper izpodbijani akt, ne temelji na zakonu in zato ne predstavlja zakonske podlage za odločanje. V zvezi s trditvami v tožbi se tožnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-39/99 (Uradni list RS, št. 19/2011) in na ugotovitve upravnega inšpektorja (zapisnika z dne 24.8.2010).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil osebni načrt za tožnika, dne 11.3.2011 spremenjen z vpisom o namestitvi tožnika v prostore posebej varovanega I. oddelka obsojencev.

Premeščanje obsojencev je urejeno v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. preč. bes., 70/06, 76/08 in 40/09 – ZIKS-1). Po 2. odstavku 80. člena ZIKS-1 se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda (2. odstavek 81. člena ZIKS-1). Odločitev o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda na podlagi 2. odstavka 80. člena ZIKS-1 pa se zapiše v obsojenčev osebni načrt (3. odstavek 81. člena ZIKS-1).

Po 1. odstavku 8. člena ZIKS-1, se tudi odločbe izdane po določilih 79., 80., 81. in 82. člena ZIKS-1 izdajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. O zadevah, o katerih na prvi stopnji odloča direktor zavoda, odloča na drugi stopnji generalni direktor (2. odstavek 8. člena). Organi, pristojni za odločanje o zadevah iz 1. odstavka 8. člena, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (3. odstavek 8. člena). Vpis odločitve v osebni načrt na podlagi tega zakona nadomesti izdajo odločbe. Zoper odločitev, sprejeto v osebnem načrtu ima obsojenec pravico vložiti pritožbo na generalnega direktorja uprave v roku 8 dni od seznanitve z odločitvijo (4. odstavek 8. člena ZIKS-1).

V Pravilniku o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/00, 127/06, 112/07, 62/08, 76/08, 19/09 in 86/09 – PIKZ), s katerim je podrobneje urejeno izvrševanje kazni zapora, je v 6. členu določeno, da se v zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namesti med drugimi tudi obsojence, ki s svojim vedenjem ali obnašanjem huje motijo druge obsojence (1. odstavek). Odločitev o taki namestitvi se po 3. odstavku istega člena zapiše v obsojenčev osebnem načrtu, v katerem se določijo tudi morebitne druge omejitve gibanja v tem režimu. Zapis v osebni načrt mora vsebovati pravni pouk o pravici do pritožbe zoper odločitev namestitve obsojenca v strožji režim prestajanja kazni zapora, s katerim mora biti obsojenec pred namestitvijo v strožji režim seznanjen. Zavod je dolžan enkrat na mesec preveriti, če so še podani razlogi za bivanje obsojenca v strožjem režimu. Ugotovitve o tem pa je treba zapisati v osebni načrt. Ko prenehajo razlogi za namestitev v strožji režim, se obsojenca namesti v režim prestajanja kazni zapora, v katerem je bival pred razporeditvijo. Po 4. odstavku 6. člena PIKZ so prostori iz 1. odstavka tega člena praviloma ločeni od prostorov, v katerih bivajo ostali obsojenci in od prostorov posebej varovanega oddelka.

Iz izpodbijanega akta izhaja, da je o premestitvi obsojenca v obravnavani zadevi odločal pristojen organ. Iz podatkov v predloženih spisih namreč izhaja, da je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, s pooblastilom številka 014-3/2008/17 z dne 15.2.2011 pooblastil C.C. za odločanje o spremembah in dopolnitvah načrta obsojencev ob namestitvah (po 6. členu PIKZ) in D.D. za podpisovanje takih sprememb osebnih načrtov. Izpodbijani akt pa sta oba pooblaščenca direktorja tudi podpisala. Ker niti iz določb ZIKS-1 in niti določb drugih predpisov ne izhaja, da direktor zavoda pooblastil, ki mu jih daje zakon ne sme prenesti na drugo strokovno usposobljeno osebo so tožbeni očitki v tem delu brez dejanske in pravne podlage.

Izpodbijani akt ima po presoji sodišča vse sestavine odločbe. Ker je v zapisu spremembe osebnega načrta navedena dejanska podlaga (ugotovitev operativnega vodje II. oddelka obsojencev, da tožnik s svojim vedenjem huje moti druge obsojence, čeprav je bil na neustrezno vedenje že večkrat opozorjen) in tudi pravna podlaga (6. člen PIKZ) za namestitev v posebej varovanem I. oddelku obsojencev, odločitev pa je podpisal tudi pooblaščenec direktorja, je po oceni sodišča zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona, podani z navedbami v tožbi.

V primeru tožnika, ki je s svojim vedenjem huje motil soobsojence je podlaga za premestitev v oddelek istega zavoda s strožjim režimom podana v 2. odstavku 80. člena ZIKS-1. Po določbah 3. odstavka istega člena in 4. odstavka 8. člena ZIKS-1, se takšna odločitev zapiše v osebni načrt obsojenca, njen vpis pa tudi nadomesti izdajo odločbe. Ker za odločanje v zadevah kot je obravnavana po določbi 3. odstavka 8. člena ZIKS-1 v skrajšanem postopku zaslišanje stranke ni potrebno, tožnik pa v pritožbi in niti v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi vsaj verjetno izkazal, da s svojim vedenjem soobsojencev ni huje motil, je tudi tožbena trditev, da za izdajo izpodbijanega akta tožena stranka ni imela dejanske podlage, neutemeljena. Da navedeno pravno pomembno dejstvo, ne more biti podlaga za premestitev obsojenca pa ne izhaja niti iz ugotovitev upravnega inšpektorja, na katere se tožnik sklicuje, niti iz drugih v tožbi navedenih listin in niti iz odločbe Ustavnega sodišča. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je predmet izpodbijanega akta premestitev obsojenca in ne disciplinski postopek. Iz določb ZIKS-1 ne izhaja, da je pogoj za premestitev obsojenca po 2. odstavku 80. člena uvedba disciplinskega postopka ali že ugotovljena disciplinska kršitev. Disciplinske kršitve in postopki v zvezi z njihovim ugotavljanjem so v ZIKS-1 in PIKZ urejeni drugače kot je urejeno premeščanje obsojencev. To pa pomeni, da na presojo zakonitosti izpodbijanega akta ne morejo vplivati niti dejstva in okoliščine, ki jih tožnik navaja v zvezi z disciplinskimi kršitvami.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi dejstva, da je tožnik s svojim vedenjem huje motil soobsojence, pravilno uporabila že navedene določbo ZIKS-1 in PIKZ in v skladu z njimi in s pravili splošnega upravnega postopka tudi pravilno odločila.

Neutemeljena pa je tudi trditev tožnika, da je o njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločitev odločala oseba, ki za to v določbah ZIKS-1 ni imela pooblastila. Že iz odločbe pritožbenega organa namreč izhaja, da je sekretar, ki je odločbo podpisal odločal po pooblastilu generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Pooblastilo je bilo sekretarju v Generalnem uradu dano za nadomeščanje v času odsotnosti generalnega direktorja dne 27.7.2010. Ker tožnik ne zatrjuje, da v času odločanja o njegovi pritožbi generalni direktor ni bil odsoten in niti, da je bilo takrat navedeno pooblastilo preklicano, sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage za ugotovitev, da o tožnikovi pritožbi ni odločal stvarno pristojen organ.

Ob že navedeni ugotovitvi, da sta izpodbijani akt in odločba o pritožbi pravilna in zakonita, pa so neutemeljene tudi tožbene trditve, da so bile tožniku z navedenima aktoma kršene ustavne pravice.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 63. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).