Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ta določa, da državljanstvo RS lahko pridobi tisti tujec, ki med drugim dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, da ima urejen status tujca, pri čemer pa se po določbi drugega odstavka 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba) za prekinitev dejanskega življenja ne šteje, če je osebo poslala na delo ali na študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija ali če je zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Revident pa izpolnjevanja tega pogoja ni izkazal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 3. 2004 (pravilno: 17. 3. 2006). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi revidentovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje revidenta oprostilo plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi najprej ugodilo revidentovi tožbi v zadevi U 1000/99 z dne 24. 5. 2000 iz procesnega razloga, ker tožena stranka ni odločala o revidentovi vlogi za podaljšanje roka za predložitev dokazov za nedoločen čas. Drugič je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo dne 6. 11. 2002 (U 798/2001), ko je revidentovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker tožena stranka določenih listin, s katerimi je revident izkazoval izpolnjevanje pogojev po 3., 4., 5., 6., in 9. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS, ni upoštevala. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v njeni odločbi, tožbene ugovore pa zavrne kot neutemeljene, ker revident ni izkazal neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje.

3. Z revizijo (prej pritožbo) revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo. Ponavlja svoje navedbe v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. Meni, da navedena dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, saj je bil poslan v tujino zaradi strokovnega izpopolnjevanja s strani delodajalca na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 12. 7. 1990. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati in izvesti glavno obravnavo. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pa tudi dejansko stanje je zaradi tega zmotno ugotovljeno. Poudarja tudi, da gre za opravičeno odsotnost iz Republike Slovenije ter da se šteje, kot da je ves čas prebival v Republiki Sloveniji. Ob vložitvi prošnje za sprejem v državljanstvo pa je prebival v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ta določa, da državljanstvo RS lahko pridobi tisti tujec, ki med drugim dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, da ima urejen status tujca, pri čemer pa se po določbi drugega odstavka 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba) za prekinitev dejanskega življenja ne šteje, če je osebo poslala na delo ali na študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija ali če je zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Revident pa izpolnjevanja tega pogoja ni izkazal. 9. Po trditvah revidenta je bil na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju napoten na delo oziroma izobraževanje (kot je navajal v upravnem postopku) oziroma na strokovno izpopolnjevanje (kot pravi v tožbi in sedaj v reviziji) v tujino, pogodbo pa je sklenil s tedanjim obrtnikom A.A. dne 12. 7. 1990. Vendar Uredba kot dokazno podlago za to, da je oseba v tujini iz razloga, ki se ne šteje za prekinitev dejanskega življenja, ne navaja pogodbe o delu ali o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere naj bi bila oseba poslana v tujino, ampak kot dokazno podlago zahteva dejstvo, da je bila oseba poslana na delo. Tožena stranka je med upravnim postopkom, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v obdobju od 17. 3. 2003 do izdaje izpodbijane odločbe (17. 3. 2006) na prošnjo revidentove pooblaščenke dvakrat podaljšala rok za predložitev listin in je sedemkrat pozvala revidentovo pooblaščenko, da pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 12. 7. 1990 priloži dokaz, da je bil revident tudi dejansko napoten na delo v tujino (kjer je prebival po lastni trditvi od 6. junija 1990), kje je bil zaposlen in koliko časa je bil zaposlen v tujini, ker iz same pogodbe to ne izhaja. Tovrstna zahteva za dopolnitev dokaznega materiala je skladna z vsebino drugega odstavka 2. člena Uredbe. Revident tovrstnega dokazila ni predložil, niti v tožbi in sedaj tudi v reviziji ne pravi, da njegovo napotitev na delo v tujino v relevantnem obdobju izkazuje kakšna druga listina, ki je bila predložena v upravnem postopku, oziroma ne trdi, da mu je tožena stranka naložila predložitev dokaza, ki ga dejansko ni mogoče pridobiti. Zaradi tega tudi Vrhovno sodišče lahko sledi obrazložitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in jo šteje za utemeljeno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ko ni sledilo revidentovemu predlogu za opravo glavne obravnave. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje revidenta, da ta predlog ni z ničemer utemeljen do te mere, da bi izkazoval verjetnost, da bi njegova izvedba lahko pripeljala do drugačne odločitve. Pa tudi revident v tožbi in sedaj v reviziji ni navedel novih dejstev oziroma dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v predhodnem upravnem postopku, njegove prejšnje navedbe pa je presodila že tožena stranka. Sodišče prve stopnje v tem primeru z opravo glavne obravnave ne bi sledilo njenim osnovnim ciljem, to sta kontradiktornost postopka in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Ker opustitev glavne obravnave v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe, očitana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 75. člena ter 59. členom ZUS-1).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.