13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 92/2000 z dne 16. 4. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 809/97 z dne 27. 10. 1999, z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. 415-205/96 z dne 20. 1. 1997 in odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave Kranj, št. 41500-0045/95-007/R25 z dne 2. 11. 1995 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik uvodoma navaja, da je davčni organ po opravljenem davčnem nadzoru o ugotovljenih nepravilnostih sestavil zapisnik brez številke in datuma. Čeprav je na zapisnik podal pripombe, nanje ni bilo odgovorjeno, temveč je bila izdana odločba brez obrazložitve. Glede na to poudarja, da je v vseh pravnih sredstvih zatrjeval kršitvi 22. in 25. člena Ustave, vendar neuspešno, saj so pristojni organi arbitrarno potrjevali izpodbijane odločitve. Zato tudi v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (oziroma kršitev 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ker prvostopenjska davčna odločba ni obrazložena, temveč se sklicuje na zapisnik o davčnem nadzoru. Posledično mu je to onemogočilo vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Pomanjkljivost obrazložitve je drugostopenjski davčni organ sicer odpravil, vendar brez sodelovanja stranke v postopku, s čimer mu je bila neupravičeno odvzeta ena instanca. Glede odločbe prve stopnje pritožnik še navaja, da jo ni podpisala ista oseba, ki je podpisala zapisnik; očita ji tudi pomanjkljiv izrek. V zvezi s postopkom pred Upravnim sodiščem pa zatrjuje kršitev pravice do javnega sojenja iz 24. člena Ustave, saj ni bilo glavne obravnave. Zato o zadevi ni odločal senat, temveč strokovna sodelavka, s čimer naj bi bila kršena pravica do izbranega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Ker naj bi takšno odločanje omogočal četrti odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS), zatrjuje še njegovo neskladje s 6. členom EKČP ter s členi 14, 22, 23, 24 in 25 Ustave.

B.

2.Pritožnik utemeljuje zatrjevani kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (v katerem je zajeta vsebina 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah oziroma 13. člena EKČP) z očitkom pomanjkljive obrazložitve. Obveznost pristojnega organa, da obrazloži svojo odločitev, namreč ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v postopku poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Stranka lahko šele po tem, ko izve, na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je bila izdana odločba, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe.

3.Kljub temu, da se odločba prvostopenjskega davčnega organa sklicuje na zapisnika, izdana v davčnem postopku, ki sta priloga odločbe oziroma njen sestavni del, v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Pomanjkljivost obrazložitve je bila namreč na drugi stopnji upravnega postopka odpravljena, saj je davčni organ druge stopnje v obrazložitvi jasno navedel tudi tiste razloge za pritožnikovo davčno obveznost, ki so temeljili na ugotovitvah zapisnika. Zato je pritožnikov ugovor v tem delu zavrnilo že Upravno sodišče. Vrhovno sodišče je temu stališču pritrdilo in k temu še dodalo, da je kljub pomanjkljivosti obrazložitve pritožnik lahko ugovarjal dejstvom in pravni podlagi, navedeni v zapisniku; to možnost je izkoristil že, ko je podal pripombe na zapisnik. Zato je neutemeljeno njegovo zatrjevanje, da je bil zaradi pomanjkljive obrazložitve prikrajšan za eno instanco postopka.

4.V obrazložitvah sodnih odločb so vsebovani tudi odgovori na pritožnikova nasprotovanja naloženi davčni obveznosti, ki temeljijo predvsem na njegovi razlagi pravne podlage. Zakaj tej razlagi ni mogoče slediti, sta sodišči v upravnem sporu pritožniku pojasnili. Prav tako sta mu odgovorili tudi na njegove očitke v zvezi z napačno navedbo številke odločbe in v zvezi s podpisnikom odločbe oziroma zapisnika. Navedeno pomeni, da sta se sodišči seznanili s pritožnikovimi navedbami, proučili njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih v obrazložitvi svojih odločb tudi opredelili. Ker je bilo pritožniku obrazloženo, na katerih dejstvih ter na katerih pravnih normah temelji odločba davčnega organa prve stopnje o njegovi davčni obveznosti, njegova pravica do obrazložene odločitve ni bila kršena, prav tako pa je lahko učinkovito uresničil svojo pravico do pritožbe.

5.Glede na to, da po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pomeni, da morajo biti pravna sredstva izčrpana tako po vsebini (materialna izčrpanost) kot formalno (z vložitvijo pravnega sredstva) ustavne pritožbe v preostalem delu ni bilo mogoče obravnavati. Pritožnik je namreč kršitev pravice do naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi po njegovih trditvah na nejavni seji odločala strokovna sodelavka, ter kršitev 24. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni razpisalo glavne obravnave, in pomanjkljivost izreka davčne odločbe prve stopnje prvič uveljavljal šele v ustavni pritožbi.

6.Ustavno sodišče tudi ni posebej preizkušalo pritožnikovega povsem pavšalnega zatrjevanja o neustavnosti četrtega odstavka 72. člena ZUS, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podredno predlagal presojo ustavnosti zakona. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, odločilo o njegovi ustavnosti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan