Jedro

Tožena stranka se z javnim prikazovanjem divjih živali ukvarja v okviru poslovne dejavnosti, zato zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka. V okviru te skrbnosti mora toženec računati z možnostjo, da bo kateri od obiskovalcev varovalno ograjo prestopil in se približal živalim, kljub opozorilnim tablam s prepovedjo takega ravnanja. Predvidljivosti škodnega ravnanja obiskovalcev, predvsem pa otrok, ne izključuje niti dejstvo, da doslej do enakega škodnega dogodka ni prišlo. Škodni dogodek bi toženec kot profesionalec lahko predvidel in se mu tudi izognil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.422,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da v 60 letni zgodovini toženca ni prihajalo do nesreč, ki bi bile povezane z ugrizi živali, zato toženec objestnega ravnanja tožnika ni mogel pričakovati. Otroci ne morejo sami vstopati v živalski vrt, zato za njihovo obnašanje vedno poskrbi ustrezno poučena odrasla oseba. Razen tega je toženec storil vse, da bi možnost nesreče in škode preprečil. Predpisi, ki se nanašajo na živalske vrtove, tožencu nalagajo zgolj obveznost, da prepreči pobeg živali. Temu je služila notranja rešetka z železnimi drogovi, zunanja žična ograja pa je bila namenjena preprečevanju metanja hrane v kletko. Toženec je prost odgovornosti za škodo, saj je le-ta nastala izključno zaradi objestnega in protipravnega ravnanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ni bilo mogoče izogniti oziroma jih odstraniti. Luknja v ograji ni mogla vplivati na nastanek škode, ob dejstvu, da se je tožnik povsem približal kletki in tam s palico dražil šimpanze. Nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine. Tožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale prisojeno odškodnino za strah. Primarni strah je bil po tožnikovi izpovedi izredno kratkotrajen in ni pustil nobenih posledic, okoliščin v zvezi s sekundarnim strahom pa tožnik ob zaslišanju sploh ni navajal. Netočna je ugotovitev sodišča, da izvedenskemu mnenju glede telesnih bolečin in nevšečnosti ni nasprotovala nobena od strank. Toženec je pripombe na izvedeniško mnenje podal 8.9.2009 in izpodbijal ugotovitve izvedenca o zatrjevanih bolečinah oziroma nevšečnostih v zvezi z anestezijo, odstranjevanjem šivov in jemanjem protibolečinskih zdravil, kar ni bilo izkazano z nikakršno dokumentacijo. Izvedensko mnenje je tudi v nasprotju z navedbami tožnika. Izvedenec je trdil, da tožnik poškodovane roke ni mogel uporabljati 14 dni, medtem ko je tožnik povedal, da je roko uporabljal že po enem tednu.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik in sicer po pravilih o objektivni odgovornosti (158. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka se odgovornosti lahko razbremeni le v primeru, če izpodbije domnevo vzročne zveze in dokaže, da nevarna žival ni vzrok za nastalo škodo, pač pa je njen vzrok ravnanje tretjega oziroma oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se toženka ni v celoti razbremenila odškodninske odgovornosti. Tožena stranka se z javnim prikazovanjem divjih živali ukvarja v okviru poslovne dejavnosti, zato zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ). V okviru te skrbnosti mora toženec računati z možnostjo, da bo kateri od obiskovalcev varovalno ograjo prestopil in se približal živalim, kljub opozorilnim tablam s prepovedjo takega ravnanja. Predvidljivosti škodnega ravnanja obiskovalcev, predvsem pa otrok, ne izključuje niti dejstvo, da doslej do enakega škodnega dogodka ni prišlo. Škodni dogodek bi toženec kot profesionalec lahko predvidel in se mu tudi izognil. Luknjo v kletki bi moral pravočasno opaziti in jo zaščititi s tako mrežo, da je šimpanzi ne bi mogli razplesti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da se toženec s sklicevanjem na opustitev dolžnega ravnanja šole, svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti. Tudi v primeru, če bi bila tožnikova škoda posledica opustitev šole, bi oba odgovarjala solidarno, kar pomeni, da lahko oškodovanec plačilo odškodnine zahteva od vsake solidarno zavezane odgovorne osebe. S sklicevanjem na odgovornost šole se toženčev položaj v obravnavani pravdi ne more izboljšati.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine izhajalo iz določbe 179. člena OZ in je pravilno ter popolno upoštevalo vsa odločilna dejstva, ki jih narekuje uporaba te materialnopravne določbe. Ugotovitev sodišča, da nobena od pravdnih strank ni nasprotovala mnenju izvedenca, se očitno nanaša na posledice (trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti), ki jih je izvedenec ugotovil in za katere je sodišče tožniku dosodilo odškodnino. Toženec ni ugovarjal, da tožnik ni prejel lokalne anestezije in da ni bila potrebna odstranitev šivov, pač pa je v pripombah na mnenje navajal zgolj svoje stališče o tem, da je lokalna anestezija namenjena odstranitvi bolečin in da pri odstranjevanju šivov ni šlo za hujše bolečine. Te navedbe toženca, ugotovitev sodišča, ki temeljijo na mnenju izvedenca glede vrste nevšečnosti, ne izključujejo. Dejstvo, da je šlo za manjšo nevšečnost, pa je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da ni izkazano jemanje protibolečinskih zdravil, saj te nevšečnosti sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Prav tako je neutemeljen očitek, da je izvedensko mnenje glede časa neuporabe roke v nasprotju s trditvami tožnika. Te posledice izvedenec v svojem mnenju ni ugotovil, pač pa je le v izvidu povzel tožnikovo izjavo, ko je bil pri njem pregledan. Sodišče prve stopnje je odmerilo pravično denarno odškodnino tudi za utrpeli primarni strah. Tožnikov strah je bil, po ugotovitvi izvedenca in ob upoštevanju izpovedbe priče C. L., tako intenziven, da je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upravičen do odškodnine tudi iz te odškodninske postavke.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Ker ni našlo niti razlogov, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.