31. 1. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba KL, družba za kreditiranje, d. o. o., Celje, ki jo zastopa odvetniška družba Grošelj, o. p., d. o. o., Trbovlje, na seji 31. januarja 2022

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 320/2018 z dne 3. 9. 2019 in zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 176/2016 z dne 15. 11. 2018 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Tržni inšpektorat je pritožnici zaradi možnosti oškodovanja potrošnikov pri opravljanju dejavnosti potrošniškega kreditiranja prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse, po kateri je pritožnica potrošnikom v primeru neizpolnjevanja obveznosti plačila kredita zaračunavala stroške upravljanja kredita. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je pritožbo zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo pritožničino tožbo. Pritrdilo je ugotovitvi Tržnega inšpektorata, da je strošek upravljanja zapadlega neplačanega dolga, ki ga je pritožnica zaračunavala potrošnikom, bistveno višji od zneska zamudnih obresti, kar tudi po presoji sodišča pomeni poskus obida 27.a člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15 in 31/18 – ZVPot). Poleg tega pritožničino ravnanje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Glede pritožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič in predloga za izvedbo glavne obravnave je Upravno sodišče pojasnilo, da pritožnica s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi, tudi podatki o cenikih posameznih bank, ki jih je v postopku dokazno ocenil že upravni organ, ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Zato je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) o zadevi odločilo na seji. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 25. in 74. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnica navaja, da je zaradi razjasnitve okoliščin sklepanja kreditnih pogodb, njene pojasnilne dolžnosti in pogojev poslovanja substancirano predlagala zaslišanje njenega direktorja Tomaža Zajca, uslužbenke Nataše Kuzman ter 11 poimensko navedenih strank, ki so pri pritožnici sklenile kreditne pogodbe. Upravno sodišče kljub pritožničinemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, na kateri naj bi zaslišalo navedene priče, te ni izvedlo in prič ni zaslišalo, pri čemer pa ni obrazloženo pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni izvedlo. S tem naj bi Upravno sodišče pritožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Opustitev izvedbe glavne obravnave naj bi kršila tudi zahteve Evropskega sodišča za človekove pravice iz sodbe v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji z dne 13. 3. 2018. Pritožnica še navaja, da se Upravno sodišče ni obrazloženo opredelilo do tožbenih navedb, da so bili kreditojemalci pred sklenitvijo pogodbe seznanjeni s Splošnimi pogoji poslovanja. Zgolj pavšalno naj bi navedlo (ne da bi pritožnici na glavni obravnavi omogočilo, da dokazuje nasprotno), da so pogodbe sklepali posamezniki s slabšim finančnim položajem in v takšnih življenjskih okoliščinah, ki bistveno vplivajo na njihovo razsodnost, zato se v času sklenitve pogodbe dejansko niso zavedali posledic podpisa pogodbe v delu, ki se nanaša na strošek upravljanja kredita in strošek odškodnine zaradi neizpolnjevanja pogodbe.

3.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).

4.Izpolnjenost pogoja, da ima kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za pritožnika hujše posledice, mora izkazati pritožnik.[1] Pritožnica tega, da ima zadeva zanjo hujše posledice, niti ne zatrjuje. Zato senat Ustavnega sodišča že iz tega razloga (tudi če bi bile z izpodbijanima odločitvama kršene človekove pravice) ne more šteti, da gre za tako zadevo. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS torej ni izpolnjen.

5.Od odločitve v obravnavanem primeru tudi ni pričakovati rešitve pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožničini očitki, da so upravna organa in Upravno sodišče zmotno opredelili njeno poslovno prakso kot agresivno, ter njena pojasnila, zakaj je bilo zaračunavanje spornih stroškov upravičeno, so ustavnopravno neupoštevni, saj Ustavno sodišče ni pristojno za presojo pravilnosti razlage in uporabe navadnega (zakonskega) prava. Pomembnega ustavnopravnega vprašanja širšega pomena pa ne odpirajo niti pritožničini očitki kršitev ustavnih jamstev poštenega postopka iz 22. člena Ustave (pravice do glavne obravnave pred sodnikom, do dokaza in do obrazloženosti sodne odločbe). O teh ustavnopravnih vprašanjih je namreč Ustavno sodišče že odločilo.[2] Ponovna odločitev Ustavnega sodišča o enakih vprašanjih z vidika standardov varstva človekovih pravic zato ne bi bila več precedenčna. To pa pomeni, da tudi pogoj za sprejem ustavne pritožbe iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.

6.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in Marko Šorli. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

Predsednica senata

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).

[2]Glede obveznosti izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu glej zlasti odločbo Ustavnega sodišča št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 (Uradni list RS, št. 13/21, in OdlUS XXV, 38), 10. –17. točka obrazložitve. Glede ustavnih procesnih jamstev v dokaznem postopku glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 33/04, in OdlUS XIII, 45), 9. točka obrazložitve. Glede pravice do obrazložene sodne odločbe glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-609/12 z dne 23. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 51/13), 7. točka obrazložitve.