Jedro

Ničnost, neveljavnost ali neobstoj nekega pravnega posla (tudi mandatnega, pooblastilnega razmerja) sicer je civilnopravno razmerje, o katerem se odloča v pravdnem postopku. Vendar mora tožnik za ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja izkazati pravni interes. Izdana sodba ne more biti sama sebi namen.

Sodišče je toženim strankam pravilno priznalo pravdne stroške, ustrezno povečane v skladu z 9. čl. OT, ne pa za vsakega toženca posebej, saj je skupni pooblaščenec toženih strank vsa procesna dejanja opravljal enotno in odstopanj v smeri opravljanja dejanj za posamezno stranko ni bilo.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo sodba, dopolnilna sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 20. aprila 2010 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo ugotovitveni zahtevek tožnika, o neobstoju sporazuma, za združitev in delitev ter ureditev meje med parcelami, med J. V. (pravna prednica tožnika in prvega toženca), J. B., A. B. (druga toženka), Občino Č. (tretja toženka) in A. V. (četrta toženka) z dne 04. 05. 2005 vsebovan v zapisniku mejne obravnave št. 27/2005 z dne 04. 05. 2005, s skico terenske meritve z dne 04. 05. 2005, geodetskega podjetja G. s.p. (peti toženec). Nadalje je zavrnilo tudi ugotovitev o neobstoju sporazuma, za ureditev meje, med J. V., J. B., A. B., O. Č. in A. V. z dne 13. 05. 2005, vsebovan v zapisniku mejne obravnave št. 27/2005 z dne 13. 05. 2005, s skico takratne terenske meritve geodetskega podjetja – G. s.p.. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek o neobstoju sporazuma o izravnavi meje, o združitvi in delitvi parcel, med J. V., J. B. in A. B., z dne 14. 09. 2005, vsebovan v zapisniku mejne obravnave št. 27/2005 z dne 14. 09. 2005, s skico terenske meritve geodetskega - G. s.p. (1. tč.). V posledici je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank v višini 2.937,13 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. (2. tč.).

2. Zoper to sodbo so prva, druga, četrta in peta tožena stranka vložile predlog za izdajo dopolnile sodbe in pritožbo. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe so predlagali, da sodišče odloči še o preostalih zahtevkih. Tožnik je poleg ugotovitve neobstoja sporazumov v upravnih postopkih z dne 04. 05., 13. 05. in 14. 09. 2005 uveljavljal tudi ugotovitev njihove neveljavnosti in tudi ugotovitev ničnosti izjav volje, ki jih je za J. V. kot njen pooblaščenec podal S. V. (prvi toženec) v sporazumih dne 04. 05., 13. 05. in 14. 09. 2005. Predlagali so tudi povrnitev stroškov v zvezi z dopolnilno sodbo. S pritožbo pa se tožene stranke pritožujejo zoper sklep o stroških in zahtevajo, da se jim priznajo stroški po posameznem tožencu in ne skupno, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje z uporabo 9. čl. Odvetniške tarife (OT). Poudarjajo, da je treba upoštevati, da so toženi vsak posamezno, da niso nujni in enotni sosporniki. Zato predlagajo, da se jim poleg prisojenih stroškov prizna še stroške za vsakega toženca posamezno, tako kot so jih priglasili in ne skupno z zvišanjem po 9. čl. OT.

3. Prav tako se zoper to sodbo pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da za omenjene ugotovitvene zahtevke nima pravnega interesa. Pojasnjuje, da je pravni naslednik J. V. in je stopil v vse njene pravne položaje, torej tudi v pravico do vložitve predloga za obnovo upravnega postopka. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je že potekel rok po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da je sodba v tem delu pomanjkljivo obrazložena. Pojasnjuje, da je ugotavljanje obstoja in veljavnosti pooblastilnega razmerja vprašanje civilnega prava, tudi takrat, kadar je pooblastilo izdano za potrebe upravnega postopka. Svoj pravni interes za to pravdo izkazuje na podlagi 4. tč. 260. čl. ZUP po kateri je mogoča obnova postopka, če se odločba upravnega organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je to predhodno vprašanje pristojni organ v bistvenih točkah drugače rešil. Meni, da je vprašanje pravne veljavnosti sporazumov za upravni organ predhodno vprašanje. Napačno je tudi stališče sodišča, da je bil zamujen rok za obnovo upravnega postopka. V 5. odst. 263. čl. ZUP je namreč za obnovo po 4. tč. 260. čl. ZUP določena izjema od splošnega zastaralnega roka. Pritožba navaja, da mu je sodišče s tem, ko je zavrnilo njegove ugotovitvene zahtevke zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo tudi 22., 25. in 33. čl. Ustave RS. Graja tudi, da pomanjkanja njegovega pravnega interesa sodišče ni ustrezno obrazložilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede delitvenih postopkov v zvezi z nepremičninami, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog protispisnosti, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da so ti že v teku, sodišče pa je ugotovilo, da gre za bodoče postopke. Nazadnje pa pritožba graja še, da ni jasno in ni možno preizkusiti, kaj je sodišče prve stopnje mislilo s tem, da tožnik ne sprejema dednega dogovora, kar ne more predstavljati tožnikovega pravnega interesa, da bi spremenil dokončno urejene mejne linije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče prve stopnje je 31. avgusta 2011 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da so vsi sporazumni neveljavni (1. tč.). Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti izjav volje, ki jih je za J. V. kot njen pooblaščenec podal v sporazumih dne 04. 05., 13. 05. in 14. 09. 2005 (2. tč.).

5. V zvezi s to dopolnilno sodbo so prva, druga, četrta in peta tožena stranka vložile predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče v dopolnilni sodbi ni odločilo o priglašenih stroških.

6. Zoper dopolnilno sodbo pa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. ZPP). Navaja, da so mu zaradi napačne uporabe 2. odst. 181. čl. ZPP kršene ustavne pravice in ponavlja navedbe in pritožbene razloge iz pritožbe zoper sodbo z 20. aprila 2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano dopolnilno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče prve stopnje je 8. decembra 2011 izdalo dopolnilni sklep, s katerim je določilo, da mora tožnik toženim strankam poleg stroškov po sodbi z dne 20. aprila 2010 plačati še stroške v znesku 916,64 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila (1. tč.).

8. Zoper dopolnilni sklep z 8. decembra 2011 se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. ZPP). Pritožba ponavlja navedbe in pritožbene razloge iz pritožb zoper sodbo z 20. aprila 2010 in dopolnilno sodbo z 31. avgusta 2011. 9. Odgovorov na pritožbe ni bilo.

10. Pritožbe niso utemeljene.

Glede sodbe z 20. aprila 2010

11. Sodba sodišča prve stopnje z 20. aprila 2010 ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je mogoče preizkusiti njeno pravilnost in zakonitost, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Tudi dejansko stanje je pravilno in glede na trditve v zadostnem obsegu ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Končno pa je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

12. Iz tožbenih navedb izhaja, da želi tožnik uveljaviti obnovitveni razlog po 10. tč. 260. čl. ZUP, češ da pri procesnih dejanjih - sporazumih z dne 04. 05., 13. 05. in 14. 09. 2005 (mejne obravnave) v upravnem postopku za ureditev meje in postopku parcelacije na podlagi enotnega elaborata po 2. odst. 46. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE) pri Geodetski upravi Republike Slovenije, pooblaščenec J. V. ni imel pooblastila.

13. Pravilno zastopanje v upravnem postopku je procesna predpostavka tega postopka, katere obstoj se ugotavlja v tem istem, matičnem, upravnem postopku. Ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi se lahko odločilo v pravdnem postopku. Velja načelo prirejenosti postopkov. V pravdnem postopku tožnik ne more doseči nekaj, česar ni uspel doseči v upravnem postopku. Ničnost, neveljavnost ali neobstoj nekega pravnega posla (tudi mandatnega, pooblastilnega razmerja) sicer je civilnopravno razmerje, o katerem se odloča v pravdnem postopku (1. čl. ZPP). Vendar mora tožnik za ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (181. čl. ZPP) izkazati pravni interes. Izdana sodba namreč ne more biti sama sebi namen.

14. Tožniku gre vendarle pojasniti, da je rok za vložitev obnove po 10. tč. 260. čl. ZUP en mesec od dneva, ko je bila odločba izdana (6. tč. 1. odst. 263. čl. ZUP). Upravni odločbi sta bili izdani 07. 07. 2005 in 21. 11. 2005. Enomesečni rok je v času vložitve te tožbe (06. 07. 2007) že potekel. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik zato tudi pravnega interesa, kot ga sam zatrjuje, nima.

15. Predvsem pa je treba poudariti, da je tudi sklep o dedovanju, ki vsebuje dedni dogovor tožnika in prvega toženca, pravnomočen in tožnik drugačne delitve zapuščine v nobenem primeru ne more več doseči. Ocena sodišča prve stopnje, da tožnik za vložene ugotovitvene tožbe tako nima nobenega pravnega interesa, ta pa mora biti pri ugotovitvenih tožbah posebej izkazan, je torej pravilna.

16. Pritožbene navedbe o kršitvi 22., 25. in 33. čl. Ustave RS so pavšalne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Kot že pojasnjeno, pa ni podan pritožbeni razlog niti iz 14. niti iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v delu izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje podaja svojo obrobno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v kritiziranem delu izrazilo zgolj svoj pogled na razumevanje celotne zadeve in niti ne gre za odločilna dejstva, pa tudi sicer je razlaga sodišča v tem delu prepričljiva in razumljiva.

17. Tožene stranke se v pritožbi zoper stroškovni del sodbe sklicujejo na stališče pritožbenega sodišča, izraženega v tej zadevi, (1) vendar tako sklicevanje ni utemeljeno in je iztrgano iz konteksta obrazložitve te odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se toženim strankam priznajo pravdni stroški, ustrezno povečani v skladu z 9. čl. OT, ne pa za vsakega toženca posebej. Res je pritožbeno sodišče v tej zadevi, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednost spora po posameznih zahtevkih, izrazilo mnenje, da gre v zadevi za kumulacijo več nedenarnih zahtevkov zoper več tožencev, ki upoštevaje okoliščino, da gre za uveljavljanje več zahtevkov zoper različne tožence, ki temeljijo na različnih dejanskih podlagah in da je podana samo delna istovrstnost dejanske in pravne podlage uveljavljenih zahtevkov. Vendar iz vseh procesnih dejanj izhaja, da je skupni pooblaščenec toženih strank vsa dejanja opravljal enotno. Odstopanj v smeri opravljanja dejanj za posamezno stranko ni bilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi glede pravdnih stroškov zato pravilna.

18. Pritožbeno sodišče je zato tako pritožbo tožnika kot tudi pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. čl. ZPP), ker tudi sicer ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Glede dopolnilne sodbe

19. Tudi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih in ni obremenjena s procesnimi kršitvam. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo.

20. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še preostale zahtevke tožnika, in sicer iz enakih razlogov, kot s sodbo. Ker tožnik s pritožbo ponavlja svoje pritožbene navedbe in razloge iz pritožbe zoper sodbo 20. aprila 2010, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na zgoraj podane razloge.

21. Pritožbeno sodišče je zato tudi to pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano dopolnilno sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede dopolnilnega sklepa z 8. decembra 2011:

22. Ker tudi v tej pritožbi tožnik ponavlja svoje pritožbene navedbe in razloge iz pritožbe zoper sodbo z 20. aprila 2010 in dopolnilno sodbo z 31. avgusta 2011, ti pa niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ta izpodbijani sklep preizkusilo le v mejah določbe 2. odst. 350. čl. ZPP. Sklep se tako pokaže v celoti pravilen in zakonit, zato je bilo treba tudi to pritožbo tožnika zavrniti in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

23. Tožene stranke svoji pritožbenih stroškov niso priglasile. Tožnik s svojimi pritožbami ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Sklep II Cp 4760/2007 z 24. oktobra 2007.