Jedro

Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014 nezakonita in neveljavna ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 5. 2014 in še traja, zato jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati za tožečo stranko mesečno bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 2.656,58 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, torej od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse pritožbene stroške tožnice, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede pritožbenih stroškov postopka pa odloči, da so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje svojo sodbo temelji na neutemeljenih zaključkih. Na več mestih je mogoče zaslediti vrednostne sodbe o tožnici, o njeni vzvišenosti do nadrejenih in sodelavcev, kar ne bi smelo biti predmet postopka. V skladu z 8. členom ZPP bi bilo sodišče dolžno presojati vse dokazne predloge in ne zgolj iz konteksta iztrgane dogodke. Pritožba prvenstveno graja napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Sodišče v tem delu stori bistveno kršitev določb postopka, kar je vodilo v zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožena stranka izredne odpovedi ni podala pravočasno, je ta nezakonita. Glede utemeljenosti odpovednih razlogov tožnica opozarja, da je bila v času obravnavanih dogodkov upravičeno odsotna z dela. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni bila dolžna opravljati delovnih nalog in jih posledično ni mogla kršiti. Opozarja, da resnost razlogov za odpoved ni izkazana. Enako velja tudi glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presodilo, da je tožnica ignorirala sklep dekanje glede izvedbe izpita, napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni presojalo njenih trditev v zvezi z nezakonitostjo in neizvedljivostjo navodil za izvedbo izpita in ni obravnavalo ključnih vprašanj. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih trditev glede nezakonitega omejevanja dela tožnice, kar je ključno za razumevanje samega ravnanja tožnice. Tožena stranka je zlorabila notranjo organizacijo fakultete A. Univerze v B., da bi opravičila zamudo rokov za izredno odpoved. Rektor tožene stranke se je z razlogi za odpoved seznanil že pred formalnim obvestilom dekanje fakultete A. z dne 28. 4. 2014. To obvestilo je bilo izdelano izključno zaradi utemeljitve pravočasnosti izredne odpovedi. Tožnica je v spis vložila tudi mnenje sindikata C. z dne 21. 5. 2014, do katerega se sodišče ni opredelilo in ga ni obravnavalo, ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza skupaj pa bi moralo ugotoviti, da je dekanja z obvestitvijo rektorja o domnevnih kršitvah zavlačevala in se ob tem zanašala na ustaljeno sodno prakso. Rektor je izpovedal, da se je zadeva vlekla že dlje časa, še pred tem pa je tožnici bila podana tudi redna odpoved. Izpovedal je, da je prejel pritožbe študentk že nekaj mesecev pred tem. Sestanka z dekanjo sicer ni časovno točno opredelil, je pa pojasnil, da je bilo to enkrat v aprilu 2014. Zato so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da se je seznanil z razlogi 28. 4. 2014. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se v zvezi s tem tožnica neutemeljeno sklicuje na dopis svojega pooblaščenca rektorju z dne 25. 2. 2014. Podala je opis dogodkov, ki so ji kot odpovedni razlog očitani v zvezi z izpitom z dne 14. 2. 2014. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj meni, da je sklicevanje na predmetni dopis neutemeljeno in da se rektor na njegovi podlagi ni mogel seznaniti z očitanimi kršitvami. Tožena stranka v odpovedi ni konkretizirala kršitev pri obveščanju študentov, prav tako ni opredelila nastale škode. Sodišče prve stopnje stopnje ni točneje navedlo, kakšna dodatna ustna izpraševanja naj bi izvajala tožnica, kakšno bi naj bilo neprimerno žaljivo obnašanje tožnice do študentov. Odpovedni razlog mora biti substanciran in konkretiziran že v sami odpovedi. Dopolnitev oziroma kasnejše pojasnilo o odpovednih razlogih ni skladno z ZDR-1. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj naj bi bili podani razlogi za odpoved pogodbe dovolj „hudi“ za podajo izredne odpovedi. Zgolj pavšalno je sledilo argumentaciji tožene stranke, da je tožnica ravnala naklepno, oziroma da je storila očitane kršitve vsaj iz hude malomarnosti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 278/2007, iz katerega izhaja, da ni dovolj, da sodišče v postopku ugotovi, ali je delavcu kršitev dokazana, temveč mora tudi ugotoviti, ali je ta kršitev hujša, ali je dokazana zatrjevana stopnja delavčeve krivde in ali res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb o omejevanju njenega dela ter je preprosto in neutemeljeno zaključilo, da si je tožnica določila Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja (Pravilnik) razlagala po svoje. V zvezi s prvo očitano kršitvijo pritožba navaja, da je imela predhodno odobren dopust, druga odsotnost pa je izkazana s potrdili v bolniškem staležu. Glede izpita z dne 14. 2. 2014 navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo tožničinih trditev v zvezi z nezakonitostjo in neizvedljivostjo navodil za komisijski izpit. Dekanja ni imela pravne podlage za skupno ocenjevanje, kot ga je določila v navodilih z dne 12. 2. 2014, zato ni mogoče tožnici očitati, da je kršila delovne obveznosti, ker so bila navodila dekanje nepopolna, kontradiktorna in neizvedljiva glede na takrat veljavni Pravilnik. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti, da je tožnica že ob 7.50 uri pričela z izpitom, saj se ji to ni očitalo v odpovedi. Izpita ni pričela opravljati predčasno, zato je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedjo prič D.D. in E.E. zaključi, da je bil prizadet ugled predsednice komisije. Sodišče se ne opredeli do tega, ali je tožnica delovno obveznost ocenjevanja izpitov izpolnila pravočasno, kot se ji očita, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nejasno je tudi, kako je sodišče zaključilo, da je tožnica izvedla dodatno preverjanje znanja pri petih študentkah, saj to ni bilo potrjeno ali ugotovljeno v dokaznem postopku. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je bila tožnica od 7. 3. 2014 do 6. 4. 2014 v bolniškem staležu in oproščena vseh delovnih obveznosti. Dejstvo, da je navkljub bolniškemu staležu poskrbela za izvedbo pisnega roka, je zgolj znak in znamenje njene dobre volje in prizadevanja za ohranjanje visoke ravni strokovnosti. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo rok za posredovanje ocene, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnica bi izpitne pole lahko najprej prevzela šele 8. 4. 2014, ko se je vrnila iz staleža. Sedemdnevni rok za podajo ocen ni mogel poteči pred 17. 4. 2014. Tudi, če bi jih dobila 8. 4. 2014, dejansko jih je prejela šele 14. 4. 2014, bi rok začel teči šele naslednji dan, 9. 4. 2014. Iztekel bi se 17. 4. 2014 in ne 15. 4. 2014. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na razloge, da obstajajo okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbo iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno na podlagi selektivne ocene posameznih dokazov, iztrganih iz konteksta. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka in skrbne ocene vseh izvedenih dokazov. O tožnici ni sprejelo vrednostnih sodb, temveč je svoje ugotovitve omejilo zgolj na presojo tožnici očitanih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nezakonitosti in neizvedljivosti navodil dekanje glede izvedbe komisijskega izpita, teže očitanih kršitev, ki niso take narave, da bi utemeljevale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede obstoja okoliščin, ki naj bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Glede vseh navedenih okoliščin izpodbijana sodba vsebuje razloge glede odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo tako pravne razloge kot dejanske ugotovitve, na katere je oprlo svojo odločitev. Kot bo navedeno v nadaljevanju, tožnica le glede (tretje) kršitve, ki se nanaša na obveščanje študentov dijakov, utemeljeno navaja, da so kršitve presplošne, nekonkretizirane, vendar pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane izredne odpovedi, saj sta prvi dve kršitvi, torej nepravilnosti v zvezi z opravljanjem izpitov dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 v celoti dokazane ter predstavljata podlago za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S temi navedbami tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do njenih navedb, da jo je tožena stranka v preteklosti neupravičeno izključevala iz delovnega procesa. To za samo presojo kršitev ni odločilno, zato se sodišču prve stopnje do teh navedb ni bilo treba opredeliti.

8. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksa z dne 9. 5. 2011. Tožena stranka ji je 7. 3. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s štirimesečnim odpovednim rokom. Med tekom odpovednega postopka je tožena stranka dne 29. 4. 2014 tožnico pisno seznanila s kršitvami in vabilom na zagovor pred nameravano izredno odpovedjo ter tožnici 27. 5. 2014 podala še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je na podlagi predhodnega sklepa senata fakultete A. dekanja s sklepom z dne 10. 2. 2014 odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita iz vsebin „...“ v študijskem letu 2013 - 2014 in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. Na izrecna vprašanja tožnice z dne 11. 2. 2014 je dekanja dne 12. 2. 2014 tožnici odgovorila z natančnimi navodili glede celotnega poteka komisijskega izpita (priprava vprašanj, izvedba izpita, kopiranje rešenih izpitnih pol, oddaja ocene v referat, izračun in vnos izpitne ocene) skladno s 27. členom Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja Univerze v B. fakultete A. (v nadaljevanju; Pravilnik). Tožnica je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 kot tudi na drugem roku 11. 3. 2014. Na izpitu 14. 2. 2014 ji je tožena stranka v izredni odpovedi očitala, da je v nasprotju z navodili začela izvajati izpit predčasno, ko še nista bili prisotni predsednica komisije E.E. in članica komisije dr. D.D. Tožnica se je med pisanjem testa nesramno obnašala do predsednice komisije, saj je od nje vpričo prisotnih študentov na grob način neutemeljeno zahtevala, naj pospravi telefon, čeprav ji je bilo znano, da prepoved uporabe telefona med izpitom velja za študente. S tem je za krajši čas zmotila študente pri pisanju testa, za kar se ji lahko očita vsaj huda malomarnost. Po koncu pisanja testov je javno protestirala, da bi predsednica komisije pobrala teste, s čimer je pred študenti naklepoma prizadela ugled in avtoriteto predsednice komisije. Po opravljenem fotokopiranju izpitnih pol teh ni želela prevzeti, ker bi jih morala pregledati in ocene sporočiti v referat najkasneje v sedmih delovnih dneh po izpitu. Ni se odzvala na pozive, poslane po službeni elektronski pošti, naj prevzame teste. Ob poskusu osebne vročitve testov 24. 2. 2014 je najprej na recepciji fakultete in zatem svoji pisarni izrecno odklonila prevzem testov in podpis vročilnice. O obeh odklonitvah je bil sestavljen zaznamek, prisotne so bile tudi priče. Po tem dogodku je tožnica obrekovala F.F., tajnico fakultete, da laže, in ji brez vsake podlage prepovedala, da še kdaj vstopi v njeno pisarno. Rok za oddajo ocen se je iztekel 25. 2. 2014, tožnica pa je nekatere ocene posredovala šele po govorilnih urah, ki jih je imela 27. 2. 2014. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo dekanji.

9. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da je v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanja posredovala mag. G.G., ki ni bil član komisije, namesto da bi jih posredovala predsednici ali članici komisije. O tem je obvestila referat pet minut pred pričetkom izpita. V bolniškem staležu je bila do 6. 4. 2014. Ves čas je vedela, da jo čakajo izpitne pole, ki jih bo morala oceniti in ocene posredovati v referat. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol in se je vztrajno izmikala vsem poskusom vročitve. Zato je morala fakulteta najeti zasebnega vročevalca - detektiva, ki jih je 11. 4. 2014 uspel vročiti pooblaščencu tožnice. Ob upoštevanju bolniškega staleža je tožena stranka ugotovila, da se je rok za posredovanje ocen iztekel 15. 4. 2014, ko je poteklo sedem delovnih dni od vrnitve tožnice na delo. Kljub izrecnemu opozorilu dekanje pa je to storila z zamudo, saj je ocene sporočila šele zvečer 16. 4. 2014. Nadalje izredna odpoved navaja, da je bilo s sklepom senata UB. FA. z dne 3. 6. 2014 tožnici naloženo, da mora vsako obveščanje med njo kot sonosilko predmeta in študenti potekati izključno preko referata fakultete A. (FA.). Kljub večkratnim opozorilom vodstva FA. tožnica tega ni spoštovala, kar predstavlja namerno kršitev. Dekanja je prejela več pritožb študentov.

10. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da obstajajo okoliščine, ki narekujejo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Nove kršitve so po mnenju tožene stranke še hujše od tistih, ki so bile razlog za redno odpoved, z njim je tožnica močno ovirala delovne procese na fakulteti in resno oteževala izvajanje študijskega procesa (izpite). Glede na vztrajanje tožnice pri kršitvah in njen vzvišen odnos do nadrejenih in sodelavcev je tožena stranka ocenila, da ni nobene možnosti, da bi tožnica vsaj do konca odpovednega roka pravilno in pravočasno izpolnjevala svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je očitala, da ne izpolnjuje več niti svojih temeljnih obveznosti, s svojim vedenjem pa je zmeraj bolj škodovala študentom, zaposlenim in fakulteti. To pa so okoliščine, ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

11. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 110. členu ureja razloge za izredno odpoved delodajalca in med drugim določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 110. člena). ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

12. Tožnica je v sodnem postopku navajala, da je odpoved nezakonita, ker naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Po njenem stališču naj bi se rektor s kršitvami seznanil pred 28. 4. 2014, zato je odpoved podana prepozno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pravočasnost podane odpovedi v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1 obravnavati izključno z vidika, kdaj se je s kršitvijo seznanil rektor univerze. Ni podlage za to, da bi se štelo, da je ta datum tisti, ko se je s kršitvami seznanila dekanja fakultete A., ki je o kršitvah seznanila rektorja. Na podlagi 9. točke prvega odstavka 36. člena Statuta Univerze v B. (Ur. l. RS, št. 8/2005 in nasl. - Statut) je rektor tisti, ki na podlagi predloga dekana članice odloča o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja pedagoških delavcev. Rok začne teči šele, ko se rektor seznani z razlogi za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 221/2013, da seznanjenost z ravnanjem tožnika ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved. Zato je utemeljeno štelo, da sklicevanje tožnice na dopis njenega odvetnika z dne 25. 2. 2004, v katerem omenja protipraven sklep dekanje za izpit z dne 14. 2. 2014 ne pomeni, da bi rektor s tem ugotovil razlog za izredno odpoved. Tega tudi ne dokazuje dopis - mnenje sindikata C. z dne 21. 5. 2014, saj na podlagi tega mnenja ni mogoče šteti, da je rektor ugotovil razlog za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je tudi sicer v zvezi s tem, na podlagi prepričljive izpovedi rektorja, pravilno ugotovilo, da je tožničin dopis prejela pravna služba in je bil obravnavan kot pritožba tožnice v zvezi z mobbingom, ki naj bi se izvajal nad njo. Rektor je tudi pojasnil, da je na podlagi pritožb študentk zahteval podrobnejša poročila od vodstva FA. in je od njih prejel odgovor s pojasnili o teh pritožbah, skupaj z navedbami o drugih tožničinih kršitvah. Zatem je imel v aprilu 2014 sestanek z dekanjo, ko je bil podan predlog za odpoved, nato pa je dekanja 28. 4. 2014 rektorju poslala predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da rektor pred tem datumom ni ugotovil razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka izkoristila oziroma zlorabila organizacijsko strukturo FA. ter mnenje posredovala rektorju šele 28. 4. 2014. 13. Glede prve kršitve, torej nepravilnosti pri ravnanju v zvezi s komisijskim izpitom dne 14. 2. 2014, je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka tožnici ni očitala, da je prezgodaj začela z izpitom. Gre za protispisno navedbo, ki je v nasprotju z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je posledično pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pričela z izpitom že ob 7.50 uri, oziroma, da je takrat prišla v učilnico ter pričela preverjati prisotnost študentov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je predsednik komisije tisti, ki preveri prisotnost študentov, da navodila za pisanje testa in razdeli teste. S svojim ravnanjem je tožnica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prevzela pristojnost predsednice komisije, odklonila pa je tudi prevzem izpitnih pol. Tožnice kasneje tega dne zaposleni na FA. niso več našli v prostorih FA. in ji takrat niso mogli izročiti pol, čeprav je vedela, da je predsednica komisije odnesla pole, da bi naredila kopije. Prav tako se je prevzemu izpitnih pol izogibala tudi 24. 2. 2014, za to pa ni navedla utemeljenih razlogov. Opravila je tudi dodatno preverjanje znanja pri petih študentkah, pri čemer je takšno ravnanje očitno v nasprotju z izvedbo komisijskega izpita. Ker pa v odpovedi ni navedeno, za katere študente gre, tega očitka ni mogoče upoštevati. Bistveno je torej, da je tožnici dokazano, da je izpit pričela prezgodaj, da ni dopustila, da bi izpit vodila predsednica izpitne komisije ter da ni hotela prevzeti izpitnih pol. Glede prevzema pol pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za „vročanje“ v smislu določb ZPP, torej za neko formalno uradno dejanje, temveč le za del delovnega procesa, torej za izročitev izpitnih pol predavatelju, ki jih mora ustrezno oceniti. Zato ni bilo podlage, da bi tožnica odklanjala njihov prevzem, potem ko so bile izpitne pole fotokopirane. V tem delu je torej tožnica naklepno kršila navodila, najprej s tem, da je takoj po izpitu zapustila prostore FA. in ji pol niso mogli izročiti po fotokopiranju, kasneje, ko se je vrnila z dopusta, pa s tem, da jih ni hotela prevzeti na delovnem mestu.

14. V zvezi s kršitvami na pisnem izpitu dne 11. 3. 2014 je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica, glede na to, da je šlo za komisijski izpit, teh pol pred izpitom ni smela samovoljno izročiti mag. G.G., ki ni bil član izpitne komisije. Prav tako je ugotovljeno, da po vrnitvi iz bolniškega staleža kljub več pozivom ni hotela prevzeti izpitnih pol in se je prevzemu izmikala. Bistveno je, da je bila tožnica do 6. 4. 2014 v bolniškem staležu, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da ji tožena stranka očita neprevzem pol 31. 3. 2014, ko je bila sicer prisotna v prostih FA. Odločilno je, da tožnica po po vrnitvi z bolniškega staleža ni hotela sprejeti pol in se je temu izogibala. Tožena stranka je morala angažirati detektiva, da je potem izpitne pole 11. 4. 2014 predal tožničinemu pooblaščencu, ki jih je nato predal tožnici. Glede te kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta dne 8. 4. 2014, po koncu tožničinega bolniškega staleža, delavki FA. F.F. in H.H. poskušali tožnici izročiti izpitne pole v njeni pisarni, vendar brezuspešno, o čemer je H.H. zapisala tudi uradni zaznamek (B13). Dekanja je 9. 4. 2014 tožnici poslala pismo in med drugim od nje zahtevala, naj v treh dneh po prejemu izpitnih nalog posreduje oceno. Ker tožnica tudi takrat ni prevzela testov, so ji bili vročeni preko njenega odvetnika 11. 4. 2014. Tožnica je tudi s tem huje kršila delovni proces, saj ne bi smela odkloniti prevzema pol, ki jih je bila dolžna oceniti. Tistega dne, ko je tožnica neutemeljeno odklonila prevzem pol, je tudi pričel teči rok za oddajo oziroma vpis ocen, ki jih je tožnica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje posredovala prepozno. Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s posredovanjem ocen pojasnjuje, da za samo kršitev zadošča že to, da jih tožnica neupravičeno ni hotela prevzeti. Ena izmed nalog po pogodbi o zaposlitvi je namreč tudi ocenjevanje nalog in tožnica kot sonosilka predmeta je dolžna izvesti ocenjevanje teh nalog, ne pa odklanjati njihov prevzem. S tem, ko je tožnica posredovala izpitne pole mag. G.G., je kršila navodila dekanje z dne 10. 2. 2014. 15. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica „vzvišen odnos do nadrejenih in sodelavcev“, o njej ni sprejelo vrednostne sodbe, kar mu očita pritožba, saj je bilo to tožničino vedenje v izredni odpovedi opredeljeno kot en izmed razlogov (poleg oviranja procesov na fakulteti), zaradi katerih s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Odklanjanje prevzema pol je torej nesprejemljivo ravnanje tožnice, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno sta izpolnjena oba pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

16. V zvezi z obveščanjem študentov je že bilo pojasnjeno, da ta očitek ni konkretiziran, čeprav tožnica ni zanikala očitka, da je s študenti komunicirala neposredno preko njihovih elektronskih naslovov. Le če bi bilo navedeno, za katere študente je šlo, bi ji bilo mogoče očitati, da je s tem kršila navodila tožene stranke oziroma ni upoštevala Priporočila št. ..., ki ga je Komisija ... dne 23. 5. 2013 posredovala dekanu FA. oziroma senatu FA., z namenom, da se zagotovi, da vsako obveščanje med tožnico in študenti poteka izključno preko referata FA. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila prvi odstavek 33. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovno mesto oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu, prvi odstavek 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter 37. člen ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Vse te obveznosti so bile navedene tudi v 16. členu tožničine pogodbe o zaposlitvi (A1) ter opredeljene kot hujše kršitve v 1. in 12. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost visokega izobraževanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavljajo odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR.

17. Pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).