Jedro

Toženka zmotno meni, da odločbi iz 2006 in 2010 nista pravno pomembni, ker sta bili izdani po podelitvi rudarske pravice z rudarskim koncesijskim aktom in sklenitvi koncesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno gre namreč za pravnomočni odločbi, ki tožniku dajeta pravico izvajati dela pri izkoriščanju, kar pomeni izvrševati rudarsko pravico, na točno določenem pridobivalnem prostoru. Ker sta pravnomočni, ustvarjata učinke dokončno urejenega pravnega razmerja, kot izhaja iz izreka izdanih odločb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, št. 06142-76/2017-11 z dne 12. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal izvajanje rudarskih del izven pridobivalnega prostora kamnoloma A., kot je prikazan na karti prostora A. - grafično ugotovljeno (izpis karte prostora za kamnolom A. iz rudarske knjige na dan 11. 3. 2019) z rokom izvršitve takoj po vročitvi (I. točka izreka odločbe). Hkrati je tožniku naložil, naj a) odločbo vnese v knjigo rudarskega nadzora; b) z ustreznim aktom direktorja zadolži odgovorne osebe za izvršitev ukrepov iz 1. točke izreka te odločbe, pri čemer mora upoštevati, da je odgovorna oseba le tisti delavec, ki v celoti lahko izvrši ukrep v odrejenem roku; c) prvostopenjskemu organu najkasneje v osmih dneh po prejemu te odločbe dostavi akt o zadolžitvi odgovornih oseb; d) prvostopenjskemu organu najkasneje v roku osmih dni pisno poroča o izvršitvi ukrepa iz I. točke izreka (II. točka izreka odločbe). Odločil je tudi, da je grafična priloga A. - grafično ugotovljeno (izpis karte prostora za kamnolom A. iz rudarske knjige na dan 11. 3. 2019) sestavni del odločbe, da ni bilo posebnih stroškov postopka in da pritožba ne zadrži izvršitve (III., IV. in V. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je v okviru inšpekcijskega postopka z delno odločbo z dne 19. 5. 2017 tožniku naložil izdelavo situacijskega načrta za pridobivalni prostor kamnoloma A.. Opisuje nadaljnji postopek in med drugim ugotavlja, da je vris pridobivalnega prostora na „posnetku kamnoloma“, kot ga je predložil tožnik, drugačen od izpisa iz rudarske knjige za ta kamnolom z dne 18. 4. 2017 in da je dal tožniku možnost, da pojasni, zakaj je posredovani situacijski načrt drugačen od podatkov v rudarski knjigi. Na podlagi ponovnega vpogleda v rudarsko knjigo 11. 3. 2019 ugotavlja, da v tem času ni prišlo do popravkov. Ob ugotovitvi, da je pridobivalni prostor kamnoloma A. v rudarski knjigi grafično urejen oziroma ugotovljen, da je iz izpisa karte razvidna meja pridobivalnega prostora in da se je v preteklosti z rudarskimi deli posegalo izven odobrenega pridobivalnega prostora, je izrekel ukrep na podlagi drugega odstavka 131. člena Zakona o rudarstvu (ZRud-1). Glede nesuspenzivnosti pritožbe se sklicuje na 30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo prepovedal pridobivanje mineralnih surovin izven pridobivalnega prostora, navedenega v odločbi št. 311-4/79 z dne 10. 9. 1981 (v nadaljevanju odločba/1981), koncesijski pogodbi in posledično v rudarski knjigi. Trdi, da je odločba/1981 jasna in da je tožnik z njo pridobil dovoljenje za izkoriščanje le na treh parcelah, ki so dodatno omejene še z omejitvami iz lokacijske dokumentacije in rudarskega projekta. Meni, da je določitev velikosti pridobivalnega prostora upravna zadeva in da je zato bistveno dovoljenje za izkoriščanje, ne pa rudarski projekt. Meni tudi, da odločba z dne 17. 2. 2006 nima vpliva na obseg podeljene rudarske pravice. Navaja še, da je prvostopenjski organ s pozivom tožniku omogočil pravico do izjave, da je bil tožnik seznanjen s tem, da se velikost pridobivalnega prostora v rudarski knjigi ne sklada s stanjem v naravi ter da je podlaga za nesuspenzivnost pritožbe v 132. členu ZRud-1. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je bila z izpodbijano odločbo kršena njegova pravica do izjave, ker ga organ ni seznanil, da se bo oprl na podatke iz rudarske knjige in da bo izrekel prepovedni ukrep ter ker se ni opredelil do vseh njegovih navedb. Drugostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil pritožbenih navedb ali pa jih je napačno zavrnil. 5. Trdi, da podatki v rudarski knjigi niso relevantni, ker je njegova pravica nastala na podlagi odločbe/1981, in sicer je bil pridobivalni prostor v tej odločbi določen na podlagi rudarskega projekta za izkoriščanje z dne 6. 10. 1980. V tem času je imel lastninsko pravico le na treh parcelah, za kar je bilo z odločbo/1981 izdano dovoljenje za izvajanje del, z dopolnilnima odločbama iz 2006 in 2010 pa je upravna enota pravico do izvajanja del razširila še na druge parcele, za katere je izkazal lastništvo. To je do leta 2017 upošteval tudi rudarski inšpektor, ki mu je z odločbama iz 2004 in 2005 celo naložil pridobitev lastninske pravice na parcelah, ki se nahajajo na območju pridobivalnega prostora. Trdi, da se pridobivalni prostor določi na podlagi rudarskega projekta, ki je strokovna in dejanska podlaga za odločanje o pravici do izkoriščanja, zato bi organ, če bi želel pravico omejiti na tri parcele, moral zahtevati spremembo rudarskega projekta, česar pa ni storil. 6. Trdi še, da izpodbijana in drugostopenjska odločba nimata razlogov o roku za izvršitev odločbe, da je podano nasprotje med rokom za izvršitev ukrepa iz I. točke in ukrepi iz II. točke izreka odločbe ter da prvostopenjski organ ni obrazložil odločitve o nesuspenzivnosti pritožbe, obrazložitev drugostopenjskega organa pa je zmotna.

7. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se postopek inšpekcijskega nadzora ustavi, podrejeno pa naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

8. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe. Glede roka za izvršitev ukrepa dodaja, da se izreče takoj, ker bi sicer inšpekcijski organ dopustil nadaljevanje nezakonitega pridobivanja mineralne surovine. Trdi še, da rok iz II. točke izreka ni ovira pri vrstnem redu izvajanja ukrepov.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je odločbo/1981 v delu, ki se nanaša na pridobivanje kamna na treh naštetih parcelah, treba razumeti kot dovoljenje za izvajanje del iz prvega odstavka 34. člena ZRud/75, medtem ko je upravni organ pridobivalni prostor določil s sklicevanjem na lokacijsko dokumentacijo in rudarski projekt. V zvezi s trditvami o drugačnem ravnanju inšpekcijskega organa v preteklosti uveljavlja kršitev 2., 22. in 23. člena Ustave.

10. Toženka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je obseg pridobivalnega prostora neposredno povezan s priznanjem pravice izkoriščati mineralno surovino, zato je vezan na izdajo oblastvenega akta, v katerem se ugotovi ta obseg.

11. Obe stranki sta pri svojih navedbah vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

**Dokazni sklep**

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v upravnem spisu in sodnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet tega upravnega spora je inšpekcijski ukrep prepovedi izvajanja rudarskih del izven pridobivalnega prostora kamnoloma A., kot je prikazan na karti prostora A. v izpisu iz rudarske knjige na dan 11. 3. 2019. 15. V zadevi je sporen obseg pridobivalnega prostora, na katerem ima tožnik rudarsko pravico.

16. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v upravnem postopku, ker ga rudarski inšpektor ni seznanil, da se bo glede meje pridobivalnega prostora oprl na podatke v rudarski knjigi. Tožnik zmotno meni, da je rudarski inšpektor s pozivom z dne 12. 9. 2017, s katerim je tožnika pozval, naj se opredeli do razlike med posredovanim situacijskim načrtom in pridobivalnim prostorom, kot izhaja iz rudarske knjige, nakazal, da se ne bo oprl na rudarsko knjigo. Ravno nasprotno, ravnanje rudarskega inšpektorja ni mogoče razumeti drugače, kot da za relevanten šteje vpis v rudarsko knjigo, kar je očitno takrat razumel tudi tožnik, saj je v svojem odgovoru z dne 19. 9. 2017 navajal razloge, s katerimi je utemeljeval, da je vpis pridobivalnega prostora v rudarsko knjigo napačen.

17. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da se izpodbijani prvostopenjski akt glede obsega pridobivalnega prostora zmotno opira zgolj na rudarsko knjigo. Iz določb ZRud-1, ki je uvedel rudarsko knjigo, ne izhaja, da bi imeli vpisi v rudarsko knjigo oblikovalno (konstitutivno) naravo, to je, da bi z vpisom v to knjigo nastala ali prenehala rudarska pravica, v tem primeru njen obseg, saj je rudarska pravica za izkoriščanje vezana na določen pridobivalni prostor (gl. 3.2. točko 2. člena ZRud-1). Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZRud-1 se namreč vpisi in izbrisi v rudarski knjigi izvajajo na podlagi pravnomočnih odločb in drugih aktov, ki se v skladu s tem zakonom izdajajo za pridobitev, odvzem, ugasnitev in prenehanje rudarske pravice za raziskovanje oziroma izkoriščanje.1 Ker se po 3.2. točki 2. člena in prvem odstavku 34. člena ZRud-1 rudarska pravica pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru, je za opredelitev pridobivalnega prostora odločilno, kako je ta prostor opredeljen v rudarskem koncesijskem aktu.

18. Zaradi navedenega zmotnega materialnega stališča se prvostopenjski upravni organ ni opredeli do tožnikovih navedb o obsegu pridobivalnega prostora, je pa to procesno kršitev na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravil drugostopenjski organ, ki se je opredelil do vsebine rudarskega koncesijskega akta, vendar je pri tem, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi sam zmotno uporabil materialno pravo in kršil pravila postopka.

19. Med strankama ni sporno, da je na podlagi 105. člena prejšnjega Zakona o rudarstvu (ZRud/99) tožnik rudarsko pravico v kamnolomu A. pridobil z Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (v nadaljevanju Uredba). Ta Uredba se v 75. točki priloge, ki se nanaša na izkoriščanje mineralnih surovin, sklicuje na dovoljenje št. 311-4/79 z dne 10. 9. 1981 ki ga je izdala Skupščina Občine Grosuplje (torej odločbo/1981). Po drugem odstavku 3. člena Uredbe se s koncesijsko pogodbo opredelijo medsebojna razmerja med koncedentom in koncesionarjem v obsegu in pod pogoji, ki so določeni v dovoljenju. V 5. členu koncesijske pogodbe z dne 20. 12. 2001, ki jo je s koncedentom sklenil tožnik, je določeno, da se pridobivalni prostor (prostor, za katerega velja rudarska pravica) nahaja na zemljišču, ki je določen v odločbi/1981, ki je kot priloga sestavni del te pogodbe.

20. Za odločitev o spornem vprašanju, to je o obsegu pridobivalnega prostora, je torej bistveno, kako je pridobivalni prostor opredeljen v odločbi/1981. Tako je pravilno štel tudi drugostopenjski organ, ki se je pri odločanju o tožnikovi pritožbi glede obsega pridobivalnega prostora oprl na to odločbo.

21. Med strankama pa je sporna razlaga odločbe/1981. Toženka trdi, da pridobivalni prostor (in s tem rudarska pravica) zajema le v izreku odločbe/1981 izrecno navedena zemljišča s parc. št. 1048/311, 1048/366 in 1048/297, ki so dodatno omejena še z omejitvami iz lokacijske dokumentacije in rudarskega projekta. Tožnik pa nasprotno na podlagi besedila 1. točke izreka odločbe/1981 trdi, da je pridobivalni prostor določen z rudarskim projektom za izkoriščanje z dne 6. 10. 1980, za izrecno v izreku naštete parcele pa je izdano dovoljenje za izvajanje del po 34. členu Zrud/34. 22. Besedilo odločbe/1981 se glasi „Komunalnemu podjetju B. Komunalne gradnje se izdaja dovoljenje za pridobivanje kamna v kamnolomu A., na zemljišču parc. št. 1048/311, 1048/366 in 1048/297 k. o. ... pod pogoji: 1. Kamen pridobivati le na pridobivalnem prostoru, ki je določen z lokacijsko dokumentacijo, ki jo je izdelal C. pod št. 2905/G v oktobru 1980 in ki je določen z rudarskim projektom št. 14/20-1980, ki ga je izdelal D. dne 6/10-1980. (...)“

23. Iz odločbe/1981 izhaja, da je „dovoljenje za pridobivanje“ dovoljenje za izkoriščanje iz 26. člena Zrud/75. To pa je odločba, s katero se po drugem odstavku 24. člena istega zakona določi velikost pridobivalnega prostora. V izreku uporabljen izraz pridobivanje je po določbi 23. člena Zrud/75 neposredno povezan z izkoriščanjem, saj so po prvem odstavku tega člena izkoriščanje vsa dela pri pridobivanju rudnin iz ležišča in njihovi obogatitvi.

24. K zahtevi za izdajo navedenega dovoljenja je bilo treba na podlagi 27. člena ZRud/75 med drugim priložiti rudarski projekt za izkoriščanje, situacijski načrt (z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora v takem merilu, da je mogoče na njegovi podlagi v naravi določiti meje pridobivalnega prostora, z javnimi prometnimi in drugimi objekti, ki so na tem prostoru, z opisom meje pridobivalnega prostora in z navedbo občine, na katere območju je ta prostor) ter lokacijsko dovoljenje. Iz predpisane vsebine situacijskega načrta v 2. točki 27. člena Zrud/75 po presoji sodišča izhaja, da je bila to listina, s katero je bil opredeljen pridobivalni prostor, rudarski projekt pa je bil po prvem odstavku 39. člena ZRud/75 tehnična dokumentacija, na podlagi katere lahko organizacija izvaja dela pri izkoriščanju.2

25. Rudarski projekt, na katerega se sklicuje odločba/1981, v 1.7. poglavju vsebuje tudi opredelitev pridobivalnega prostora, in sicer tako, da našteva parcelne številke zemljišč. Po presoji sodišča tožnik razlage odločbe/1981, za katero se zavzema, ne more uspešno utemeljiti z navedbo, da upravni organ pridobivalnega prostora ni mogel določiti drugače, kot je določen v rudarskem projektu, saj zakonitost odločbe/1981 ni predmet presoje v tej zadevi.

26. Tožbene trditve, da je pridobivalni prostor tak, kot je določen z rudarskim projektom, tožnik tudi ne more uspešno utemeljiti z navedbo, da ima odločba/1981 v delu, v katerem dovoljenje omejuje na pridobivanje kamna na treh naštetih parcelah, naravo dovoljenja za izvajanje del iz prvega odstavka 34. člena tedaj veljavnega ZRud/75, ker je imel v tem času lastninsko pravico le na treh parcelah. Izdaja dovoljenja za izvajanje del iz prvega odstavka 34. člena ZRud/75 namreč ni vezana na pridobitev lastninske pravice na zemljiščih, temveč (kot izhaja iz 35. člena ZRud/75) na predložitev revidiranega rudarskega projekta za izvajanje del ter potrebnih soglasij, ki jih zahtevajo posebni predpisi. Nasprotno, organizacija je morala pravico do razpolaganja z zemljiščem izkazati že v postopku za izdajo dovoljenja za izkoriščanje iz 26. člena ZRud/75, saj je bilo treba na podlagi 4. točke 27. člena ZRud/75 zahtevi za izdajo tega dovoljenja priložiti lokacijsko dovoljenje, tega pa je bilo na podlagi 22. člena tedaj veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju mogoče izdati le na podlagi zahteve, ki ji je bilo predloženo dokazilo, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem. Na lokacijsko dokumentacijo, ki je po navedenem zakonu podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, pa se kot na pridobivalni prostor sklicuje tudi 1. točka izreka odločbe/1981, na katero se sicer opira tožnik, pri čemer se lokacijsko dovoljenje, ki se nahaja v upravnem in sodnem spisu, nanaša le na tri izrecno naštete parcele v odločbi/1981. 27. Utemeljeno pa se tožnik sklicuje na odločbi iz 2006 in 2010. Gre za dovoljenji za izvajanje del, ki ju je na podlagi 50. člena ZRud/99 v zvezi z drugim odstavkom 48. člena ZRud/99 izdala upravna enota.

28. Z navedenima odločbama, za kateri med strankama ni sporno, da sta pravnomočni, je bilo tožniku dovoljeno izvajanje del pri izkoriščanju na delu pridobivalnega prostora, ki je določen z zemljiškimi parcelami, ki so naštete v izreku navedenih odločb in ki presegajo pridobivalni prostor, kot ga je pri izdaji izpodbijane odločbe upošteval upravni organ. Iz izreka obeh odločb izhaja, da se z njima dovoljuje izvajanje del na pridobivalnem prostoru pri izkoriščanju. Izrek odločbe iz 2006 določa, da se dovoli izvajanje del pri izkoriščanju na tam naštetih parcelah pridobivalnega prostora. Izrek odločbe iz 2010 sicer določa, da se izvajanje del na tam naštetih parcelah pridobivalnega prostora nanaša na odkopavanje zalog in primarno predelavo, kar pa je po 9. točki 2. člena ZRud/993 nedvomno izkoriščanje. Ker je po drugem odstavku 12. člena ZRud/99 izkoriščanje mogoče le v pridobivalnem prostoru, je v izreku navedenih odločb upoštevan pridobivalni prostor.

29. Toženka zmotno meni, da odločbi iz 2006 in 2010 nista pravno pomembni, ker sta bili izdani po podelitvi rudarske pravice z rudarskim koncesijskim aktom in sklenitvi koncesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno gre namreč za pravnomočni odločbi, ki tožniku dajeta pravico izvajati dela pri izkoriščanju, kar pomeni izvrševati rudarsko pravico, na točno določenem pridobivalnem prostoru. Ker sta pravnomočni, ustvarjata učinke dokončno urejenega pravnega razmerja, kot izhaja iz izreka izdanih odločb. Materialno pravnomočna odločba ima pravni učinek ne glede na to, da gre lahko tudi za nezakonito in nepravilno odločbo (_res iudicata pro veritate habetur_). Pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (148. člen Ustave RS, četrti odstavek 225. člena ZUP).4 Toženka je bila zato dolžna navedeni odločbi upoštevati, ne da bi se spuščala v presojo njune zakonitosti. To bi namreč po povedanem lahko storila le v postopku odločanja o katerem izmed pravnih sredstev zoper navedeni odločbi, za kar pa v tej zadevi ne gre.

30. Toženka pa ne more utemeljiti zakonitosti svoje odločitve z navedbo, da z odločbama ni bila seznanjena. Gre namreč za njeni odločbi. Subjekt, ki podeljuje rudarsko pravico in ki je tožena stranka v tem upravnem sporu, je Republika Slovenija. Republika Slovenija pa je tudi tista, ki je po upravni enoti izdala navedeni odločbi. Po 14. in 43. členu Zakona o državni upravi (ZDU-1) so namreč upravne enote teritorialni organi državne uprave, vlada (ki podeljuje rudarsko pravico) in ministrstvo, pristojno za rudarstvo, ki kot drugostopenjski organ v tem upravnem sporu zastopa toženko, pa sta prav tako njena organa (gl. 1. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije - ZVRS in 14. člen ZDU-1). Poleg tega ministrstvo, pristojno za rudarstvo, po 49. členu ZDU-1 nadzoruje izvrševanje nalog na tem delovnem področju v upravni enoti, po 52. členu ZDU-1 pa je tudi tisti organ, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper odločbe, ki jih na tem resornem področju izda upravna enota.

31. Ker toženka pri presoji pridobivalnega prostora ni upoštevala pravnomočnih odločb iz 2006 in 2010, je zmotno uporabila materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovila dejansko stanje, kršila pa je tudi pravila upravnega postopka. Ker je bilo treba tožbi že iz tega razloga ugoditi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpraviti, se sodišče ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb.

32. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in ustavi inšpekcijski postopek. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) namreč lahko samo odloči o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ter v primeru, če pristojni organ izda, potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. V obravnavani zadevi po presoji sodišča niso izpolnjeni razlogi iz 65. člena ZUS-1, saj podatki spisa za takšno odločitev ne dajejo zanesljive podlage, tega pa glede na naravo spora sodišče ni moglo nadomestiti niti na opravljeni glavni obravnavi. Izpodbijana inšpekcija odločba namreč temelji na presoji, da je tožnik izkoriščanje opravljal preko pridobivalnega prostora, podatki spisa pa ne dajejo podlage za presojo, da izkoriščanje preko pridobivalnega prostora, kot ga je ugotovil inšpektor, ne presega tudi pridobivalnega prostora, kot bi ga po pojasnjenem stališču sodišča moral upoštevati.

33. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. ter 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče poudarja, da je po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V ponovnem postopku je zato upravni organ pri obsegu pridobivalnega prostora dolžan upoštevati pravnomočni odločbi iz 2006 in 2010. **K II. točki izreka:**

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 evrov. Stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 O tem, da se z vpisi v rudarsko knjigo ne odloča o materialnopravnih pravicah koncesionarjev, se je v sklepu I Up 11/2019 izreko tudi že Vrhovno sodišče RS. 2 Enaka funkcionalna razmejitev med dokumentom, ki prikazuje meje pridobivalnega prostora, in rudarskim projektom je ostala tudi v kasnejši zakonski ureditvi. To izhaja tako iz določb 16. točke 2. člena ter 15., 19., 49., 63. in 75. člena ZRud/99 kakor tudi iz 3.2.2., 5., 5.1. in 5.1.2. točke 2. člena ter petega in šestega odstavka 35. člena sedaj veljavnega ZRud-1. 3 Točka 9. člena 2 ZRud/99: Izkoriščanje vključuje vsa potrebna dela, da se mineralne surovine pridobi, obogati in uskladišči. 4 Prim. Kerševan, Erik, Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, str. 349 in 350.