Jedro

Tožbeno gradivo, prirejeno naravi postopka za izdajo plačilnega naloga, je sicer skopo, vendar v nasprotju s prepričanjem tožene stranke popolno, saj vsebuje navedbo vseh pravotvornih dejstev, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica. S tem, ko je tožeča stranka v mandatni tožbi zapisala, da "je pri toženi stranki izvedla naročena elektro dela po specifikaciji", je obstoj poslovnega - podjemnega razmerja med pravdnima strankama, kar je pravni pojem, razčlenila na njegove posamezne sestavine, ki so dejanske narave (izvršitev določenega posla za naročnika in zahteva po plačilu).

Sodišče prve stopnje je v razveljavljeni sodbi ugotovilo, da je bil kot predmet izpolnitve v okviru podjemne pogodbe s strani prevzemnika posla dogovorjena samo adaptacija kopalnice, nasprotno pa iz vsebine dogovora ni razvidno, da bi bila v posel vključena tudi elektroinstalaterska dela. Ti zaključki so dejanske narave, saj predstavljajo ugotavljanje vsebine pravnega posla, torej ugotavljanje prave poslovne volje pogodbenih strank. V tej točki je mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju. Tožeča stranka pa nima prav v nadaljevanju, saj pozablja, da je pogodba neoblasten posamičen normativni pravni akt, katere uporaba pri sodnem odločanju sodi v gornjo premiso sodniškega logizma. V delih, kjer sodišče svojo odločitev opre na pogodbo, uporabi materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izdaji plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne X, opr.

št. I Pl v celoti v veljavi, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti 65.520,00 SIT prvdnih stroškov.

Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v sporni zadevi za spor majhne vredosti, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo 450. do 453. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz 1. odst. 450. člena ZPP izhaja, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, po 451. in 452. členu ZPP pa mora stranka vsa dejstva navajati in vse dokaze predlagati v tožbi in eni pripravljalni vlogi. Kasneje navajana dejstva in predlagani dokazi se ne smejo upoštevati. Tožnik je v postopku vložil eno pisno vlogo, in sicer tožbo. V njej je navedel le, da je izvedel naročena dela pri toženi stranki in priložil račun. Očitno je, da poslovnega razmerja med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjeval, pač pa je to storil šele v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje tega dejstva zato ne bi smelo upoštevati. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je toženka sklenila s tožnikom pogodbo o izvedbi del električne napeljave. Tožnik tega dejstva sploh ni navajal. V spornem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavitev preiskovalnega načela. Ugotovitev, da je "tožnik ves čas postopka zatrjeval, da se je s toženo stranko ustno dogovoril, da mu bo neposredno plačala za opravljeno delo", pa je v nasprotju s podatki spisa. Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko vprašanje, zato je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne opr. št. II Cp napačno presodilo, da je vsebina pogodbe o delu med toženo stranko in J. A. pravno vprašanje. Ker je ugotavljanje poslovnega razmerja med pravdnima strankama oziroma obstoj pogodbe o delu dejansko vprašanje, je bila sodba dejansko razveljavljena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je neutemeljena.

V načelu je točno, da je v sporih majhne vrednosti zaradi omejitve pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov na fazo priprav na glavno obravnavo načelo pisnosti bolj izraženo, saj sme sodišče vzeti za podlago odločbe le tisto procesno gradivo, ki sta ga stranki predložili sodišču pisno do točno določenega trenutka, to je v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi vsake stranke (451. in 452. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji, v katerih tožena stranka uveljavlja kršitev pravkar citiranih določil ZPP in razpravnega načela (7. člen ZPP), ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dosledno spoštovalo razpravno načelo, pa tudi določila o prekluziji pri navajanju novih dejstev v sporih majhne vrednosti niso bila kršena.

Tožbeno gradivo, prirejeno naravi postopka za izdajo plačilnega naloga, je sicer skopo, vendar v nasprotju s prepričanjem tožene stranke popolno, saj vsebuje navedbo vseh pravotvornih dejstev, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica. S tem, ko je tožeča stranka v mandatni tožbi zapisala, da "je pri toženi stranki izvedla naročena elektro dela po specifikaciji", je obstoj poslovnega - podjemnega razmerja med pravdnima strankama, kar je pravni pojem, razčlenila na njegove posamezne sestavine, ki so dejanske narave (izvršitev določenega posla za naročnika in zahteva po plačilu).

Obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama je torej zatrjevala že v tožbi, ne pa šele v pritožbi z dne 10.3.2001, s čimer je v celoti zadostila svoji dolžnosti, da v zadevi (pravočasno) priskrbi ustrezno trditveno podlago. Predpisano razmerje med razpravnim in preiskovalnim načelom ni bilo porušeno niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izvedbi del električne napeljave, saj se prav takšen posel ("elektro dela") omenja že v sami mandatni tožbi. Res je v zvezi s tem zagrešilo manjšo nedoslednost, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je "tožnik ves čas postopka zatrjeval, da se je s toženo stranko ustno dogovoril, da mu bo neposredno plačala za opravljena dela". Česa takega tožeča stranka namreč nikoli ni navedla, ampak izhaja le iz izpovedi tožeče stranke (list. št. 13). Čeprav dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku (konkretno ob izpovedi tožeče stranke), ne morejo nadomestiti ustrezne trditvene podlage zahtevka, to še ne predsatvlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, pa takšno ravnanje sodišča prve stopnje, spričo dejstva, da je tožeča stranka vsa pravotvorna dejstva navedla že v tožbi, tudi ne pomeni, da je sodišče neupravičeno upoštevalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je v razveljavljeni sodbi z dne opr. št. VII P ugotovilo, da je bil kot predmet izpolnitve v okviru podjemne pogodbe s strani prevzemnika posla J. A. dogovorjena samo adaptacija kopalnice, WC in kuhinje, nasprotno pa iz vsebine dogovora ni razvidno, da bi bila v posel vključena tudi elektroinstalaterska dela. Ti zaključki so dejanske narave, saj predstavljajo ugotavljanje vsebine pravnega posla, torej ugotavljanje prave poslovne volje pogodbenih strank. V tej točki je mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju. Tožeča stranka pa nima prav v nadaljevanju, saj pozablja, da je pogodba neoblasten posamičen normativni pravni akt, katere uporaba pri sodnem odločanju sodi v gornjo premiso sodniškega logizma. V delih, kjer sodišče svojo odločitev opre na pogodbo, uporabi materialno pravo. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa je pogodbo med toženo stranko in J. A. napačno razlagalo, saj je spregledalo, da izpolnitveni pomočniki lahko opravljajo posel v smislu 610. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) le v okviru dogovorjenega izpolnitvenega ravnanja prevzemnika posla, zato je napačno štelo, da je bil tožnik izpolnitveni pomočnik J. A.. Posledica zmotne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je pogojevalo razveljavitev sodbe na podlagi 2. odst. 458. člena ZPP in dopolnitev dejanskega stanja. V ponovljenem postopku je moralo sodišče prve stopnje zato raziskati, ali je bila sklenjena zatrjevana podjemna pogodba za izvedbo elektroinstalaterskih del med pravdnima strankama (dejansko vprašanje), nato pa izreči pravno posledico, ki se navezuje na obstoj dejstev, kot so se ugotovila v postopku (pravno vprašanje).

Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni ne očitane ne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).