Jedro

Da začetek stečaja ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti (v smislu, da bi te prenehale teči), izhaja že iz določbe 256. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ker terjatev iz naslova naknadno (po začetku stečaja nad glavnim dolžnikom) nateklih zamudnih obresti, v trenutku prijave terjatev še ni obstajala, zaradi neprijave tudi ni mogla prenehati (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60987/2015 z dne 25. 5. 2015, v celoti v veljavi (točka I izreka). Hkrati je toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) v znesku 2.515,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da terjatev tožnice do glavnega dolžnika, družbe K. d.o.o. v stečaju, v višini, kot jo vtožuje tožnica, nikoli ni obstajala, zato poroštvena obveznost toženke prav tako ne more obstajati v tej višini. V stečaju glavnega dolžnika je namreč tožnica terjatev prijavila zgolj v višini 137.634,70 EUR, zaradi česar je v presežku do vtoževanega zneska po samem zakonu prenehala. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo navedbam tožnice, da od glavnega dolžnika v stečaju ni prejela ničesar, ker v dokaz teh trditev tožnica ni predložila nobenega dokaza. Toženka je zatrjevano višino dolga ves čas postopka prerekala kot nepravilno, neutemeljeno in v celoti neizkazano, pri čemer je ugovarjala tudi, da izračun zamudnih obresti s strani tožnice ne more predstavljati relevantnega dokaza za sodišče, sodišče prve stopnje pa je te njene ugovore spregledalo. Meni, da tožnica vtoževane terjatve po višini ni izkazala, niti ni predložila ustreznega izračuna. Sodišče prve stopnje zahtevku ne bi smelo ugoditi brez angažiranja ustreznega izvedenca finančne stroke. Takšnega dokaznega predloga pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in tožnici naložiti plačilo pravdnih stroškov toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. podrejeno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel z izvršilnim postopkom na podlagi verodostojne listine - izpiska iz poslovnih knjig (stanje terjatev na dan 19. 5. 2015, priloga A4 spisa), tožnica kot kreditodajalka po Pogodbi o kratkoročnem kreditu (priloga A1 spisa) od toženke kot solidarnega poroka po Poroštveni pogodbi št. 248/2012 (priloga A3 spisa) vtožuje plačilo s strani dolžnika (kreditojemalca), družbe K. d.o.o. - v stečaju, neplačanih obveznosti iz naslova kredita. Toženka je zahtevku nasprotovala zgolj po višini z navedbami o neobstoju terjatve v presežku nad zneskom 137.634,70 EUR, kolikor je tožnica priglasila v stečaju družbe K. d.o.o. - v stečaju. Dodatno je še trdila, da je glavni dolžnik terjatev delno že poravnal. 6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugovorne navedbe toženke štelo za neutemeljene. Zaključilo in presodilo je, da je tožnica od toženke kot poroka upravičena terjati celoten dolg v skladu s prevzetimi obveznostmi, ne glede na dejstvo, da je glavni dolžnik v stečaju (1022. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Glede višine dolga je sledilo navedbam in predloženim listinskim dokazilom tožnice (tudi glede dejstva, da od glavnega dolžnika v stečaju še ni dobila plačano ničesar), medtem ko je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog toženke po zaslišanju stečajnega upravitelja glavnega dolžnika.

7. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in zadostne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (v točkah 6 do vključno 13 obrazložitve sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

8. Primarno toženka neutemeljeno vztraja pri stališču, da vtoževana terjatev ne obstoji (oz. da je prenehala) v presežku nad v stečaju glavnega dolžnika priglašenim in priznanim zneskom 137.634,70 EUR, pri čemer se niti ne opredeli do razlogov sodišča prve stopnje v tej zvezi. Pritožbeno sodišče k le-tem dodaja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je v stečajnem postopku družbe K. d.o.o. - v stečaju prijavila terjatev v višini oz. stanju na dan začetka stečaja (v letu 2013), kar pa ni vplivalo na tek zakonskih zamudnih obresti, na račun katerih terjatev na dan obračuna, t.j. 19. 5. 2015, znaša toliko, kolikor v obravnavanem gospodarskem sporu vtožuje. Da začetek stečaja ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti (v smislu, da bi te prenehale teči), izhaja že iz določbe 256. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ker terjatev iz naslova naknadno (po začetku stečaja nad glavnim dolžnikom) nateklih zamudnih obresti, v trenutku prijave terjatev še ni obstajala, zaradi neprijave tudi ni mogla prenehati (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP), kot to zmotno meni pritožba.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo višini dolga, kot jo je prikazovala tožnica in da ne bi smelo brez angažiranja izvedenca finančne stroke slediti s strani tožnice predloženim izračunom zamudnih obresti, glede na dejstvo, da je toženka obračunu terjatve nasprotovala kot nepravilnemu, neutemeljenemu in neizkazanemu. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago spora in izvedeni dokazni postopek povsem upravičeno sledilo listinskim dokazilom, s katerimi je tožnica izkazovala utemeljenost višine glavnice in pogodbenih ter zamudnih obresti (priloge A5 do A9 spisa). Kolikor je menila, da obračun dolga oz. obresti ni pravilen, bi morala to konkretizirano zatrjevati in po potrebi z ustreznim izvedencem dokazovati toženka in ne tožnica, kot zmotno izpostavlja pritožba. Tej tudi ne gre pritrditi v smeri, da predložena listinska dokazila tožnice ne morejo predstavljati „relevantnega“ dokaza za sodišče, saj zgolj dejstvo, da izvirajo od tožnice, le-tem a priori ne jemlje (vsake) dokazne vrednosti.

10. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti trditvam tožnice, da od glavnega dolžnika v stečajnem postopku (še) ni prejela nobenega plačila, ker jih ni z ničemer izkazala. Pritožbeno sodišče v tej zvezi primarno izpostavlja, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je bil dolg (vsaj delno) že poplačan, na dolžniku - torej toženki. Kljub temu je tožnica v postopku predložila dokazila o tem, koliko je na račun predmetnega dolga že prejela (izpis prometa, prilogi A8 in A9 spisa). Glede na to, da gre tudi za negativno dejstvo, česa drugega tudi ni bila dolžna storiti.

11. Prav tako v tej zvezi pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na dejstvo, da je toženka v ta namen predlagala zaslišanje stečajnega upravitelja glavnega dolžnika, pa je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo. Pritožbeno sodišče po pregledu toženkine trditvene podlage prvenstveno ugotavlja, da so bile njene trditve o delni poravnavi vtoževane terjatve zgolj pavšalne, saj ni konkretizirano (določno) zatrjevala, v kakšnem obsegu naj bi bila terjatev poravnana. Iz njenih dokaznih predlogov sledi, da bi se naj na podlagi izvedbe teh šele ugotovilo, ali je bilo kaj plačano ali ne. To pomeni, da bi bilo v danem primeru zaslišanje stečajnega upravitelja izvedeno v informativne namene, kar pa ni dopustno.(1) K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da ni slediti toženkinemu zatrjevanju, da nima druge možnosti ugotoviti in dokazati, ali je stečajni dolžnik kaj plačal (in koliko) na račun predmetnega dolga. V stečajnem postopku se namreč vsa plačila izvajajo na podlagi sklepa stečajnega sodišča (primerjaj 353. člen ZFPPIPP), pri čemer je potrebno pred izvedbo plačil izdelati načrt prve razdelitve (363. člen ZFPPIPP) in končni načrt prve razdelitve (367. člen ZFPPIPP), upravitelj pa upnikom plača zneske šele po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi iz 365. člena ZFPPIPP (primerjaj 368. člen ZFPPIPP). Vsa navedena procesna dejanja so javno objavljena na spletnem portalu AJPES in tako dostopna vsakomur, tudi toženki.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je predmetni sklep o izvršbi ohranilo v veljavi.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 2822/2015 z dne 16. 12. 2015.