Jedro

Ugotavljanje višine prihodkov v izreku odmerne odločbe ni odločanje o obveznosti davčnega zavezanca, ampak ugotavljanje dejstev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 29. 6. 2004, s katero je bila odpravljena 2. točka izreka odločbe Davčnega urada N.m. z dne 10. 12. 1999, v preostalem delu pa je bila revidentova pritožba zoper to odločbo zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, je bilo odločeno, da: se s to odločbo nadomesti dokončno odločbo Davčnega urada N.m. z dne 7. 10. 1996, in da so prihodki v letu 1995 za 14.125.103,00 SIT višji kot v nadomeščeni odločbi (1. točka izreka); se ugotovi, da davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1995 znaša 6.597.105,00 SIT (2. točka izreka); se prvotna odločba Davčnega urada N.m. z dne 7. 10. 1996, odpravi (3. točka izreka); ter da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka. Na te razloge se sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 67. člena ZUS). Poleg tega pa navaja še nekatere svoje razloge, iz katerih izhaja, da tožbene navedbe niso utemeljene.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne presoja revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnem upravnem postopku, kajti Vrhovno sodišče je nanj pri svojem odločanju vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem upravnem sporu izpodbijana prvostopna odločba z dne 29. 6. 2004 nima za revidenta nobenih negativnih davčnih učinkov. Tožena stranka je namreč odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je bil revidentu v obnovljenem postopku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1995, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Prvostopni organ bo torej moral, skladno z navodili iz odločbe tožene stranke, ponovno voditi postopek odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1995, torej ugotoviti revidentovo davčno osnovo in mu odmeriti davek od dohodka iz dejavnosti za navedeno leto. Njegovo odločitev, če se z njo ne bo strinjal, pa bo revident lahko izpodbijal s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu.

10. Točka 1 izreka odločbe davčnega organa prve stopnje (ki je z odločbo tožene stranke ostala v veljavi), s katero pa ni bilo odločeno o kakšni revidentovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ampak iz nje izhajajo samo določena dejstva – prihodki, ki niso bili zajeti v prvotni odločbi o odmeri davka iz dejavnosti za 1995 z dne 7. 10. 1996, pa nima nobenih pravnih učinkov več. Ugotovljeni revidentovi višji prihodki se namreč navezujejo na davčno osnovo, ugotovljeno s prvotno odločbo prvostopnega davčnega organa z dne 7. 10. 1996, ki pa je bila s 3. točko odločbe z dne 10. 12. 1999 istega organa v celoti (pravnomočno) odpravljena. Ker bo v novem postopku davčni organ prve stopnje moral ponovno ugotavljati celotno davčno obveznost za davek od dohodka iz dejavnosti za leto 1995 (kot je obrazloženo v točki 9. obrazložitve), nima prvostopna odločba z dne 10. 12. 1999 za revidenta nobenih pravnih učinkov več.

11. Točka 4 izreka prvostopne odločbe z dne 10. 12. 1999 (s katero je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve) pa je, glede na zgoraj navedeno, povsem brez pomena.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.