Jedro

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stečajni dolžnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izločitev sodnice kot prepozno zavrglo (1. točka izreka sklepa). Začelo je stečajni postopek nad dolžnikom (2. točka izreka sklepa), za upravitelja imenovalo A. A. (3. točka izreka sklepa) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki A., s. p. (4. točka izreka sklepa).

2. Zoper takšen sklep se je pritožil stečajni dolžnik zaradi kršitev postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, primarno pa, da sklep razveljavi in predlog za začetek stečajnega postopka zavrne, upnici pa naloži plačilo stroškov dolžnika in njegovega delničarja.

3. Delničar dolžnika je po zakoniti zastopnici vložil pritožbo iz istih razlogov, vsebinsko zelo podobno kot stečajni dolžnik in predlagal, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlaga zavrnitev predloga za začetka stečajnega postopka in upnici naloži v plačilo stroške dolžnika in delničarja.

4. Na obe pritožbi je odgovorila upnica - banka X, d. d. in predlagala, da ju sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Glede pritožbe delničarja B. d. o. o., pa predlaga še, da jo pritožbeno sodišče zavrže. 5. Glede pravice delničarja do pritožbe se je v tej zadevi višje sodišče (Cst 504/2019 z dne 14. 11. 2019) že izjasnilo, da jo ima, zato se do tega vprašanja v tej odločbi ni opredeljevalo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Višje sodišče v Ljubljani o tej zadevi tretjič odloča. Pritožbi dolžnika in njegovega delničarja sta skoraj identični, zato se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo le do tistih razlogov delničarja, ki so dodatno navedeni.

Glede pritožb zoper odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnice in trditvah delničarja o domevni pristranskosti sodnice prve stopnje

8. Pritožbi očitata sodišču prve stopnje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj naj bi bila strankama kršena pravica do izjave s tem, ko sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo dolžnikove zahteve za izločitev ter kršitev 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o zadevi odločala sodnica, ki bi morala biti izločena po 2. odstavku 71. člena ZPP.

9. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bila zadeva zaključena na naroku (zapisnik naroka PD 65) dne 24. 7. 2019 in je po zaključku naroka zakoniti zastopnik dolžnika vložil pisno zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice (red. št. 66). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da mora v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP, ki se smiselno uporablja v insolvenčnih postopkih na podlagi 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave pa do izdaje odločbe.

10. Glede na to, da je sodišče opravilo narok, bi moral pritožnik zahtevati sodničino izločitev do konca naroka, ne pa, da jo je vložil pisno po koncu naroka, na isti dan, saj iz zahteve (PD 66) izhaja datum 24. 7. 2019, ko je sodišče izvedlo narok in je bilo na pošto pisanje pritožnika oddano na isti dan. Očitno je torej, da je za vse v vlogi za izločitev navedene razloge vedel že na naroku samem. Noben od pritožnikov niti ne zatrjuje, da je zanje izvedel po koncu naroka.

11. Pritožnika utemeljujeta razliko med pravdnim postopkom in predhodnim postopkom zaradi ugotavljanja insolventnosti dolžnika po pravilih ZFPPIPP in sicer menita, da je treba drugi odstavek 72. člena ZPP smiselno razlagati tako, da je skrajni rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika določen na trenutek izdaje sklepa.

12. Sodišče mora ves čas postopka paziti na lastno nepristranskost in tudi ekonomičnost postopka. Temu so namenjene določbe o izločitvi sodnika in vodenju postopka. Določba 72. člena ZPP časovno omejuje rok za vložitev zahteve za izločitev do konca obravnave, če obravnave ni bilo, pa do izdaje odločbe (gre za primere v sporih majhne vrednosti in podobno, ko sodišče ne opravi naroka).1 Smisel ureditve torej je, da stranka takoj, ko izve razloge za izločitev sodnika, ukrepa, sicer bi lahko šlo za zavlačevanje postopka in celo zlorabo pravic.

13. Iz vsebine zahteve za izločitev (in tudi pritožbe delničarja) izhaja, da kar nekaj očitkov sodnici prve stopnje o njeni zatrjevani pristranskosti izhaja iz doživljanja zakonitega zastopnika dolžnika iz drugih postopkov, ki jih je vodila ista sodnica, torej gre za zatrjevane razloge, ki so bili dolžniku znani že pred začetkom naroka. Večina zatrjevanih očitkov se nanaša na sam potek naroka in gre torej za razloge, ki so bili pritožnikoma znani do konca naroka, pa jih nista uveljavlja takoj, ko sta zanje izvedela. Ravnanje stranke, ki za vse te razloge očitno ve, pa kljub temu zahtevo vloži šele po zaključku naroka, pomeni zavlačevanje postopka.2 Pritožnica v pritožbi namreč ne zatrjuje, da bi v zahtevi za izločitev navajala, da je šele po zaključku naroka izvedela za neke izjemne okoliščine, ki bi utemeljevale njeno zahtevo za izključitev in razloge, zakaj je zahtevo vložila po tem, ko je sodišče že zaključilo narok. Določba 11. člena ZPP, ki se prav tako smiselno uporablja v postopkih zaradi insolventnosti, določa, da si morajo stranke in sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

14. Poleg tega ne drži pritožnikova razlaga smiselne uporabe določbe drugega odstavka 72. člena ZPP v predhodnem postopku stečajnega postopka. Drži sicer, da ima ZPP (člena 291. in 321.) določbe o razglasitvi sodbe in pisni izdaji sodbe, vendar pa se to v smislu zbiranja procesnega gradiva ne razlikuje od situacije v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, kjer po določbi 239. člena ZFPPIPP v primeru ugovora dolžnika sodišče izvede narok, na katerem izvaja dokaze o upnikovi procesni legitimaciji in dolžnikovi insolventnosti, torej zbira procesno gradivo. Določba 241. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora sodišče izdati sklep, s katerim odloči o začetku postopka v roku treh dni od izvedbe naroka, nima drugačne vsebine, kot jo ima določba drugega odstavka 321. člena ZPP, ki sodišču omogoča, da sodbe ne razglasi in jo izda v roku 30 dni. Enako kot po ZPP, tudi po določbah ZFPPIPP sodišče po končanem naroku ne sme več zbirati procesnega gradiva, brez da bi ponovno opravilo obravnavo ali narok, da torej o njem razpravljajo stranke v kontradiktornem postopku. Smisel obeh določb je namreč instrukcijski rok sodišču, da izda sodbo oziroma sklep, ne pa da po koncu naroka zbira gradivo (razen v izjemnih primerih, to je drugi odstavek 291. člena ZPP), o katerem se stranke ne bi mogle izreči. 3

15. Napačna je tudi razlaga delničarja, da je zaradi neizločitve sodnice prišlo do absolutno bistvene kršitve po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, saj se nanaša na razloge za izločitev, ki so točno določeni, pritožnika pa sodnici očitata pristranskost na podlagi 6. točke 70. člena ZPP, torej da so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Ugotovljeno dejansko stanje in postopek pred sodiščem prve stopnje

16. V tej zadevi je banka-upnica predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (PD 1) na podlagi zakonskih domnev iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP in druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je nad dolžnikom vodil postopek prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (St. 001) in sicer je le-to sprejelo sklep o potrditvi prisilne poravnave 5. 7. 2011, ki je postal pravnomočen 21. 7. 2011 (St 001, PD 268). Okrožno sodišče v Novem mestu je potrdilo prisilno poravnavo z vsebino, da bodo terjatve poplačane v višini 100 % v obdobju 9 let od dneva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, obrestovane z 0,9 % obrestno mero. O terjatvah ugotovljenih v postopku prisilne poravnave je odločilo tako, kot je navedeno v seznamu terjatev z dne 30. 6. 2011, ki je sestavni del izreka in je bil objavljen hkrati z objavo le-tega. Na tem seznamu ni terjatev predlagateljice - banke upnice in še enega upnika, ki imata zoper dolžnika terjatve zavarovane z nepremičninami dolžnika. Prisilna poravnava je bila sprejeta na podlagi glasovanja navadnih upnikov (glasovali niso upniki, ki so imeli svoje terjatve zavarovane, torej niti predlagateljica ne). Predlogu za začetek postopka prisilne poravnave mora biti med drugim predložen načrt finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP, 141. člen ZFPPIPP), ki med drugim izkazuje, da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, kot jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, višja od 50 odstotkov (glej poročilo pooblaščenega ocenjevalca, četrti odstavek 146. člena ZFPPIPP in 3. točko 172. člena ZFPPIPP). Iz dolžnikovega NFP z dne 31. 12. 2010 (St 001, PD 5) izhaja, da je dolžnik ugotovil, da obstaja razred prednostnih terjatev upnikov v skupni višini 85.781,05 EUR, da obstajajo zavarovane terjatve upnikov (ločitvenih upnikov) v skupni višini 5.737.212,95 EUR (od katerih je le 66.835,78 EUR terjatev ločitvenega upnika A. K., ostale terjatve pa so terjatve pravne prednice predlagateljice). Navadne terjatve upnikov znašajo 1.365.544,19 EUR. V načrtu finančnega prestrukturiranja je predvideno, „ ...da na ločitvene terjatve prisilna poravnava nima pravnega učinka oziroma se njihov položaj tudi po potrditvi prisilne poravnave ne spremeni. To pomeni, da je treba ob projekciji finančnih in denarnih tokov upoštevati poplačilo teh terjatev v 100 % višini v skladu z veljavnimi pogodbami in pričakovanimi dogovorjenimi spremembami“4 in “Za zavarovane terjatve 2. razreda (ločitveni upniki skupaj 5.737.212,95 EUR) se položaj upnikov tudi po potrditvi prisilne poravnave ne spremeni, zato gre za 100% poplačilo teh terjatev“5, in še „Dolžnik bo vse upnike poplačal v celotnem znesku:100%. S prisilno poravnavo želi doseči le odlog obveznosti poplačila navadnih upnikov in pretvorbo njihovih terjatev iz kratkoročnih v dolgoročne in na ta način zagotoviti pogoje za nadaljnje poslovanje ter zagotoviti kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost.“6 V tabeli: Predlog prisilne poravnave in njen učinek7 je le pri navadnih upnikih zapisano, da bo njihovo poplačilo 100% v obdobju 9 let o dneva pravnomočnosti prisilne poravnave z 0,9 % obrestno mero, pri ločitvenih upnikih to ni zapisano, pač pa le 100%, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni lahko le to, da zapadlost njihov terjatev ni bila odložena in so zapadle, kot je bilo dogovorjeno v pogodbah.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da ima predlagateljica na dan predloga stečajnega postopka nesporno terjatev zoper dolžnika v višini 5.776.357,66 EUR, v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (In 91/2015) zmanjšane za največ 100.000,00 EUR in zavzelo stališče, da je upnica procesno legitimirana kot predlagateljica za začetek stečajnega postopka po 3. točki 231. člena ZFPPIPP, ki določa, da je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Nadalje je ugotovilo, da je pri dolžniku podana domneva insolventnosti, saj s plačilom terjatve predlagateljici zamuja za več kot dva mesece.

Drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP določa, da, če se ne dokaže drugače, velja pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, da je trajneje nelikviden, - če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, ali - če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti, ali - če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, - pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja: - s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali - s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali - z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžniku ni uspelo izpodbiti domneve, da je dolžniku po potrditvi prisilne poravnave plačal nesporno obstoječe obveznosti (druga alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP) .

Dodatno je še ugotovilo, da ima dolžnik blokiran račun od 7. 2. 2017 dalje in da sredstva na njegovem računu ne zadostujejo za izvršitev sklepa o izvršbi (opr. št. In 91/2015), kar je neprerekana navedba upnika na naroku (PD 65) in je s tem podana domneva iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Pritožbene navedbe in razlogi sodišča druge stopnje glede aktivne legitimacije upnice

19. Pritožnici zatrjujeta, da upnica ne izpolnjuje pogojev po 3. točki 231. člena ZFPPIPP, ki določa, da je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

20. V tem primeru ni sporno, da je predlagateljica tudi upnica dolžnika, pač pa, ali dolžnik s plačilom njene terjatve zamuja za več kot dva meseca. Pritožnika se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 280/2016, Up 350/2016, Up 745/16, Up 750/16 in U-I-72/16 in U-I-160/16-6 z dne 22. 3. 2017 (v nadaljevanju Odločba Ustavnega sodišča), za katero menita, da bi jo moralo sodišče uporabiti pri svojem odločanju, ker gre za enak dejanski stan. Sodišču očitata napačno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje, da je terjatev predlagateljice zapadla.

21. Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je sledilo razlagi sodišča druge stopnje v sklepih Cst 445/2018 in Cst 148/2019 in s tem kršilo ustavno pravico do enakega varstva, saj ni samo odločalo o zadevi. Takšen očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje povsem samostojno ugotavljalo višino terjatve predlagateljice, njeno zapadlost in s tem njeno aktivno legitimacijo, v drugi fazi pa še, ali so podane domneve o insolvetnosti dolžnika in ali mu jih je uspelo izpodbiti. Takšen očitek tudi ni sistemski, saj morajo sodišča v podobnih zadevah odločati podobno in v različnih različno, kar zagotavlja ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Sodniki so pri sojenju neodvisni in niso vezani na odločitve instančnih sodišč (tako višjega, vrhovnega kot tudi ustavnega), so pa vezani na navodila instančnih sodišč glede tega, katera dejanja morajo opraviti in katera vprašanja obravnavati (362. člen ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

22. Pritožnika sodišču prve stopnje in tudi višjemu sodišču ob predhodnih odločanjih očitata, da ne spoštujeta Odločbe Ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče je sicer v tej zadevi v razveljavitvenih sklepih Cst 445/2018 in Cst 148/2019 že zavzelo stališče, da konkretna zadeva ni identična zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, na katero se v celoti sklicujeta pritožnika, ker je bila vsebina načrta finančnega prestrukturiranja v obeh zadevah drugačna in s tem so bile tudi obveznosti, ki jih je prevzel dolžnik s prisilno poravnavo, drugačne.

23. V ponovljenem postopku se bo pritožbeno sodišče ponovno opredelilo do vprašanj, ki so predvsem materialnopravne narave, to je razlage zakona glede vprašanja zakonske domneve iz 14. člena ZFPPIPP in aktivne legitimacije predlagateljice v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem tej zadevi. Stranke postopka so tudi v ponovljenem postopku pretežni del argumentacije namenile vprašanju, ali je dolžnik v zamudi s plačilom upničinih terjatev. Predlagateljica vseskozi izpodbija materialnopravna stališča, kot jih je zavzel dolžnik, medtem ko dolžnik in delničar prvi in drugi odločbi višjega sodišča očitata, da je arbitrarna in samovoljna, ker naj ne bi sledila Odločbi Ustavnega sodišča. Pri tem ne konkretizirata teh očitkov razen tega, da delničar vehementno in pavšalno zatrjuje, da pritožbeno sodišče ne soglaša z razlago materialnega prava, kot ga je zavzelo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi in da sodeče sodnice gojijo zamero do Ustavnega sodišča zaradi zgoraj citirane odločbe, kar seveda ne drži. Zato pritožbeno sodišče ponavlja razloge iz odločbe Cst 148/2019 glede spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. 24. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon.8 To pa ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku je tudi spoštovanje ustaljene sodne prakse ter instančnih sodišč, torej tudi Ustavnega sodišča, ki rednim sodiščem sicer ni hierarhično nadrejeno v smislu rednih in izrednih pravnih sredstev, pač pa je najvišji varuh človekovih pravic.9 Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.10 Redno sodstvo je vezano na izrek, torej odločitev Ustavnega sodišča v posamični konkretni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča, ki razveljavlja sodbo sodišča, ima lahko v svojem izreku samo enake pravne učinke kot (v izreku) razveljavljena sodna odločba. Učinkuje torej inter partes. (....) Sodiščem je Ustavno sodišče dopustilo, kljub vztrajnemu ponavljanju o precedenčni naravi in obvezujoči moči ustavnosodnih razlag Ustave tudi za sodišča, da ta od obvezujoče razlage Ustave odstopijo, če za to podajo prepričljive ustavnopravne argumente.11

25. Prav pri vprašanju položaja ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom je pravna stroka razdeljena in torej ne moremo govoriti o samovoljnosti sodišča prve in druge stopnje.12 To je ugotovil tudi sam dolžnik v pritožbi, ko je navedel, da je s citirano Odločbo Ustavno sodišče v določenem delu odstopilo od predhodne prakse rednega sodstva. Naloga sodnika je v takem primeru, da v skladu z uveljavljenimi razlagalnimi metodami najde pravo vsebino pravne norme. Prva razlaga je seveda jezikovno-logična, šele potem pridejo na vrsto namenska in zgodovinska ter ostale. Zavzeta materialnopravna stališča sodišča so (lahko) predmet (ponovnega) instančnega preizkusa v okviru dopustnih pravnih sredstev. Čeprav ima s strani nižjih sodišč prevzeto pravno naziranje stališč nadrejenih sodišč in seveda Ustavnega sodišča pozitiven učinek za oblikovanje enotne sodne prakse, pa to sodnika ne odvezuje, da ob ponovnem obravnavanju istega vprašanja kritično preizkuša pravilnost tako svojih že zavzetih stališč v prejšnjih sodnih odločbah kot hierarhično nadrejenih sodišč ter Ustavnega sodišča. Takšno odstopanje lahko temelji na podlagi argumentacije instančnega ali Ustavnega sodišča, lahko pa tudi na podlagi drugačne presoje istega sodišča, ki je oprta na nova spoznanja pravne teorije ali tehtne argumentacije pravnih stališč s strani udeleženih strank postopka. Seveda pa je treba pri tem upoštevati tudi to, da je treba razlikovati različne dejanske stanove in v različnih zadevah odločati različno.

Glede podobnosti dejanskega stanja obravnavanega v Odločbi Ustavnega sodišča in v konkretni zadevi

26. V tej zadevi pa je bistveno ravno to, da so okoliščine obravnavanega primera drugačne, kot so bile citirani zadevi Ustavnega sodišča. V Načrtu finančnega prestrukturiranja (NFP) v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, St 002 je bilo namreč navedeno, da terjatve ločitvenih upnikov niso v celoti zavarovane in je NFP predvidel njihovo zgolj delno poplačilo.13 Ustavno sodišče je svojo odločbo utemeljilo na tem dejstvu,14 ko je ugotovilo, da terjatve ločitvenih upnikov niso zapadle in s tem odreklo aktivno legitimacijo ločitvenim upnikom za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz točke 17. obrazložitve te odločbe, se je dolžnik L. d.d. v NFP zavezal v celoti plačati zavarovane upnike po pogojih iz sklenjenih pogodb in s tem onemogočil njihovo glasovanje o predlagani prisilni poravnavi, kar je bistvena razlika med obema zadevama. Njen pomen pa bo razviden iz nadaljnje obrazložitve.

27. Glede na navedeno je predlagateljica upravičeno pričakovala, da bodo njene terjatve v celoti poplačane v rokih in zapadlostih, kot so bile dogovorjene s posojilnimi pogodbami in kasneje sklenjenimi aneksi, saj je iz NFP izhajalo, da je njegov namen odlog poplačila obveznosti navadnih upnikov. Nimata torej prav pritožnika, ko predlagateljici očitata, da bi lahko v postopku prisilne poravnave glasovala o nesprejetju ali sprejetju prisilne poravnave nad dolžnikom v delu, kjer zavarovano premoženje naj ne bi krilo njenih terjatev. Ločitvena upnica - predlagateljica je namreč glede na NFP dolžnika utemeljeno pričakovala, da bo v celoti poplačana v skladu z roki, kot so bili dogovorjeni v posojilnih pogodbah in aneksih k njim, saj je sam dolžnik navedel, da bo ločitvene upnike v celoti in v pogodbenih rokih poplačal. Torej predlagateljica ni imela pravnega interesa za vodenje ugovora proti prisilni poravnavi, niti ni imela možnosti, da bi glasovala o njej, čeprav so njene terjatve predstavljale 79 % vseh terjatev zoper dolžnika in je o prisilni poravnavi imelo možnost glasovati (le) 21% (navadnih) upnikov. Določba 200. člena ZFPPIPP namreč določa, da o sprejetju prisilne poravnave odločajo upniki, katerih terjatev je v postopku prisilne poravnave priznana ali verjetno izkazana. Določba tretjega odstavka istega člena pa določa, da nimajo pravice glasovati o prisilni poravnavi upniki, ki imajo zavarovane terjatve.

28. Pritožnika sicer navajata, da bi morala upnica sama kot finančna institucija vedeti, da terjatve niso v celoti zavarovane in bi lahko v tem delu glasovala kot navadni upnik, kar pa je sprenevedanje za potrebe tega postopka, saj bi se vsak poslovni subjekt zanašal na Načrt finančnega prestrukturiranja, ki ga pregleda in potrdi pooblaščeni ocenjevalec in iz katerega izhaja, da bo zadevna terjatev 100% poplačana v rokih, kot so pogodbeno dogovorjeni in da se za ločitvene upnike položaj ne spremeni. Takšni razlogi pritožnika so tudi suspektni v delu, zakaj je v NFP navedel, da bodo ločitveni upniki v celoti poplačani, če sedaj zatrjuje, da bi morala predlagateljica vedeti, da njena terjatev ni v celoti zavarovana. Če je to ob pripravi NFP držalo, je najbrž za to dejstvo, vedel tudi dolžnik sam, pa je vendar v NFP zapisal, da se za ločitvene upnike položaj ne spremeni. Po razlagi prisilne poravnave, kot se zanjo zavzemata pritožnika, pogoji po prisilni poravnavi glede zapadlosti terjatev zavezujejo tudi (ločitvenega in večinskega) upnika, čeprav o njej ni imel možnosti glasovati zaradi tretjega odstavka 200. člena ZFPPIPP in istočasnega zapisa v NFP o celotnem poplačilu njegove terjatve, kar vsekakor je poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (67. člen Ustave RS) prav tega upnika.

29. Zaključiti je mogoče, da sta dejanska stanova v obeh zadevah različna, saj se je v predmetni dolžnik izrecno zavezal izpolniti celotno terjatev predlagateljice po osnovni pogodbi in aneksih ter je zato njena terjatev v celoti zapadla po pogojih iz osnovnih poslov. V zadevi, o kateri je odločalo Ustavno sodišče pa, kot rečeno, je že v NFP navedeno, da terjatev ne bo v celoti poplačana in po mnenju Ustavnega sodišča zato ni zapadla, kar je sicer stališče glede katerega je, kot že rečeno stroka (in tudi samo Ustavno sodišče glede na glasovanje), razdeljena.

30. Pritožnika sicer želita predstaviti (2., 3. in 4. odstavek na 11. strani), da ni bistveno, kaj dolžnik zapiše v NFP glede plačila ločitvenih upnikov, ker to ne more vplivati na to, da določba petega odstavka 20. člena ZFPPIPP določa, da del terjatve, ki presega vrednost zavarovanja, predstavlja navadno terjatev. Dolžnik naj bi v NFP zgolj sledil določbam ZFPPIPP, je pa ocenil, da bo zavarovanje zadoščalo za poplačilo zavarovanih terjatev in zato predvidel njihovo 100% plačilo. Upnica sama pa bi morala vedeti, kakšen delež njenih terjatev je zavarovan in bi tako lahko sodelovala v postopku glasovanja o prisilni poravnavi. Takšno razlogovanje je zavajanje upnikov ter kot tako ne more biti deležno sodnega varstva, saj se je upnica upravičeno zanašala na NFP, ki ga je pregledal in revidiral ter potrdil kot ustreznega pooblaščeni ocenjevalec (146. člen ZFPPIPP).

31. Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v NFP predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ko zapadejo (145. člen ZFPPIPP15).

32. Glede na zgoraj citirano zakonsko besedilo glede posledic neizpolnjevanja ukrepov iz NFP (tretja alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP) je NFP ključnega pomena za ponovno solventnost dolžnika16 in ne držijo trditve pritožbe, ki se trudijo zmanjšati njegov pomen s tem, da očita sodišču, da pripisuje kogentnim določbam ZFPPIPP glede prisilne poravnave (ki je bistveni del NFP po 2. točki prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP) dispozitivno naravo. Ko dolžnik sam po poteku časa po sklenjeni prisilni poravnavi prizna, da je v NFP sicer zapisal 100 % poplačilo zavarovanih terjatev ob njihovi zapadlosti in ko se to ne uresniči, očita upnici arbitrarnost in ignoranco pravil ZFPPIPP, ker je pričakovala, da bo njena terjatev plačana, kot je zapisana v NFP, pa zanika prav kogentnost določb glede priprave in izvedbe NFP, katerega del je tudi predlog prisilne poravnave.

33. Nedvomno že jezikovna razlaga določb ZFPPIPP (citirana 145. člen in tretja alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena) zadostuje za ugotovitev, da je NFP izjemnega pomena za dolžnika in upnike. V vsakem primeru mora dolžnik z načrtom finančnega prestrukturiranja predvideti, kako in kdaj bo zavarovane terjatve plačal, saj mora v predlogu prisilne poravnave kot sestavnem delu načrta finančnega prestrukturiranja navesti skupni znesek zavarovanih terjatev z navedbo, da prisilna poravnava zanje ne bo učinkovala.17 NFP je glede na pomen, ki mu ga daje ZFPPIPP (145. 146., 180. člen do 185. a člen ZFPPIPP), osrednji dokument, na katerem temelji celotno finančno prestrukturiranje dolžnika in posledično glasovanje upnikov o predlagani prisilni poravnavi. Pritožbene navedbe minimalizirajo pomeni NFP do te mere, da delničar navede, da je sicer v NFP zapisal, da bo zavarovana terjatev plačana v 100% obsegu in brez odloga, ker je tako ocenil na podlagi zavarovanja (enako tudi pooblaščeni ocenjevalec podjetij), nadaljuje pa, da se to kasneje ni plačalo, ker tako izhaja iz določil ZFPPIPP v primeru, ko zavarovanje ne zadostuje za plačilo. Ne navede pa, da je s tem, ko je dolžnik v NFP zapisal, da bodo zavarovane terjatve plačane po sklenjenih pogodbah v celotni višini in rokih, zavedel ločitvene upnike, ki v skladu z določbo tretjega odstavka 200. člena ZFPPIPP, ne smejo glasovati, saj imajo zavarovane terjatve. Tako je prisilno poravnavo izglasovalo 21% navadnih upnikov, katerih terjatve so znašale 1.365.544,19 EUR, ločitvena upnika z 5.737.212,95 EUR terjatev pa nista imela možnosti glasovati glede na ureditev 200. člena ZFPPIPP glede zavarovanega dela terjatve, glede nezavarovanega dela pa tudi de facto ne zaradi zapisa v NFP o poplačilu brez odloga v skladu s (prvotno) pogodbo. Dejansko pa sedaj prisilna poravnava tudi učinkuje nanju, brez da bi imela možnost o njej glasovati.

34. V konkretnem primeru so bile predmet prisilne poravnave le terjatve navadnih upnikov. Njihovo prisilno prestrukturiranje je vedno predmet prisilne poravnave. Šele novela F ZFPPIPP je predvidela, da so lahko predmet prisilnega prestrukturiranja tudi zavarovane terjatve (221. m člen ZFPPIPP). Ko dolžnik pripravlja NFP, ki vključuje prestrukturiranje samo navadnih terjatev, ne pa tudi zavarovanih terjatev, mora NFP sestaviti tako, da bo lahko zavarovane terjatve poravnaval, kot se je s primarnim pravnim poslom, na podlagi katerih so te terjatve nastale, zavezal. Določba 213. člena ZFPPIPP izrecno določa, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve. Pri tem ne sme motiti določba tretjega odstavka citiranega člena, ki določa, da v primeru, ko ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP. Domneva 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je namreč jasna, da je podana domneva dolžnikove insolventnosti (trajnejše nelikvidnosti) pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave. S potrjeno prisilno poravnavo se obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane (seveda do višine vrednosti zavarovanja18), ni spremenila. To pomeni, da se ni spremenila ne njihova dospelost ne njihova višina.

35. Nadalje pritožnika problematizirata plačilo zavarovanih terjatev. Navedeta, da se ločitveni upniki lahko poplačajo le do vrednosti zavarovanega premoženja, v preostanku pa njihova terjatev deli usodo navadnih torej nezavarovanih terjatev, kar drži. V primeru ugotavljanja procesne legitimacije predlagateljice za stečajni postopek, ki je tudi ločitvena upnica, ni v ospredju vprašanje poplačila (zavarovane) terjatve v stečaju, pač pa vprašanje zamude dolžnika s plačilom ločitveni upnici (tako po pravilih ZFPPIPP glede zavarovanih terjatev, za katere prisilna poravnava ne učinkuje, kot po zavezi iz NFP o celotnem poplačilu upnice po pogodbah, torej primarnem pravnem poslu) in s tem njene aktivne legitimacije.

36. Dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti, če jo ob dospelosti ne izpolni. Ta dolžnikova zamuda s plačilom njegove obveznosti, kar je terjatev upnika, ni povezana s tem, ali upnik, ali ob soglasju upnika dolžnik, zastavno pravico uveljavlja sodno ali zunaj sodno ali pa je sploh ne. Zamuda s plačilom dolžnikove obveznosti s tem, kakšno poplačilo bo upnik (če sploh) pridobil iz zastavljenega premoženja, ni povezana. Pri ločitveni pravici, ki je institut, ki ga pozna le insolvenčno pravo, gre namreč za zastavno pravico na dolžnikovem premoženju (ali premoženju drugega zastavitelja za obveznosti dolžnika), ki je akcesorna pravica glavne obveznosti dolžnika. Tako ni mogoče zamude dolžnika s plačilom njegove obveznosti vezati na poplačilno upravičenje upnika iz zavarovanega premoženja. Prav tako je treba izhajati iz namena zastavne pravice kot take. Njen namen je, da utrdi glavno obveznost, ki jo ima dolžnik nasproti upniku. Razlaga, da bi dolžnik prišel v dolžniško zamudo šele, ko (oziroma), če bi upnik (ali ob njegovem soglasju dolžnik) uveljavljal poplačilo iz zastavne pravice, bi šlo v smeri, da bi upnik, ki je svojo terjatev dodatno zavaroval, bil v slabšem položaju ravno zaradi tega, ker je svojo terjatev zavaroval. To pa presoji pritožbenega sodišča pomeni nesorazmeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Upniki so zaradi postopkov zaradi insolventnosti že tako prisiljeni „trpeti“ posege v svojo lastninsko pravico (zamuda pri plačilu njihove terjatve, zmanjšano plačilo itd.), nesorazmerno pa bi bilo, da upniki, ki so za svojo lastnino dodatno poskrbeli s tem, da so zanj (za svoje terjatve) pridobili dodatno zavarovanje, ravno zaradi tega zavarovanja na slabšem (saj v konkretnem primeru najprej niso mogli glasovati o prisilni poravnavi, ker je bilo v NFP predvideno celotno poplačilo v rokih iz primarnih poslov (torej brez odloga), sedaj pa se upniku ravno zaradi zavarovanja odreče aktivna legitimacija, ker njegova terjatev naj ne bi zapadla, kljub temu da ima v tem primeru predlagateljica sklep o izvršbi, ki ni izvršen, ker dolžnik nima sredstev na računu).

37. ZFPPIPP ločuje med navadnimi, prednostnimi, zavarovanimi terjatvami, in ločitvenimi in izločitvenimi upniki (19. 21. in 22. člen ZFPPIPP) in tudi različno ureja njihove položaje. Zato pritožbene trditve, da so vsi upniki v enakem položaju, nima pravne osnove. Logika, ki ji sledita pritožnika, da ločitveni upniki ne smejo posegati na drugo premoženje upnika kot le na zavarovano, pa je bila poglobljeno problematizirana in ni v interesu poštenih in vestnih dolžnikov iz razlogov navedenih pod opombo 19. 38. ZFPPIPP ne določa, da dolžnik lahko ali celo mora plačati ločitvenim upnikom njihove terjatve v obsegu, v katerem so zavarovane, samo iz vrednosti premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica, kot je stališče dolžnika, pač pa je primarno odločitev dolžnika, iz katerega premoženja jih (prostovoljno) plača. Dolžnikova trditev, da bi lahko prišlo do situacije, ko bi podzavarovana terjatev s pisarniškim stolom pomenila, da tak upnik lahko v celoti izterja svojo terjatev, upnik, ki nima tako minornega zavarovanja pa ne in bi zanj prisilna poravnava veljala v celoti, ni smiselna. Sodna praksa in teorija je v skladu z zakonsko ureditvijo, da potrjena prisilna poravnava na obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ne vpliva do višine vrednosti zavarovanja. Torej se jih v celoti plača do višine zavarovanja, česar pa ni mogoče enačiti z zapadlostjo za plačilo in posledično zamudo, ki ima za posledico procesno upravičenje upnika, da predlaga stečaj.19

39. Slediti je tudi navedbi predlagateljice, da bi se v primeru primeru ustalitve takšne sodne prakse, kot jo zagovarja dolžnik, le še redke banke upnice odločile za sodelovanje in potrjevanje prisilnih poravnav, saj bi zoper nje vodile „ugovore na zalogo“, kar nekako (napačno) zatrjuje tudi dolžnik, da bi morala pritožnica storiti ali pa sama zavrniti ponujeni NFP in trditi, da hoče glasovati o prisilni poravnavi, ker ni v celoti zavarovana, čeravno sam dolžnik v NFP, katerega vsebino je potrdil ocenjevalec podjetij, trdi, da se za zavarovane terjatve, nič ne spremeni te da bodo plačane v skladu s pogodbami, kar je absurdna situacija.

40. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je aktivna legitimacija ločitvene upnice za predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom podana, saj dolžnik za več kot dva meseca zamuja s plačilom njene terjatve.

Glede insolventnosti dolžnika

41. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžniku ni uspelo izpodbiti domneve insolventnosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Določba 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP določa, da je podana domneva insolventnosti pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja: - s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave ali - s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali - z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja.

42. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik zamuja s plačilom zavarovanih terjatev v višini 5.776.357,66 EUR zmanjšano za največ 100.000,00 EUR, kolikor znaša celotna kupnina za v izvršbi prodano nepremičnino, do upnika za več kot dva meseca in je s tem podana domneva o insolventnosti, kot jo določa 2. točka drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Zaključilo tudi je, da dolžniku ni uspelo izpodbiti te domneve z navedbo dejstev, iz katerih bi izhajalo, da ni trajneje nelikviden. Navedel je le (ne pa tudi izkazal), da svoje obveznosti redno izpolnjuje in da iz zastavljenega premoženja poplačuje zastavnega upnika. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so takšne navedbe prepavšalne in da je predlagani dokaz z izvedencem ekonomske stroke informativen, kar ni dovoljeno, saj ni podal dejstev, katera naj bi ta dokaz potrdil ali ovrgel. 43. Tudi v primeru insolventnosti pritožnika v bistvenih razlogih konkretno ne oporekata ugotovljenemu dejanskemu stanju, pač pa razlagi prava, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, in zgolj pavšalno očitata napačno ugotovljeno dejansko stanje.

44. Pritožnika zmotno razlagata, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna zato, ker da gre pri drugi alineji citiranega določila ZFPPIPP za zamudo pri plačilu zavarovanih terjatev, ki so bile predmet prestrukturiranja, kar izhaja tudi iz tretje alineje, ki navaja zamudo pri ukrepih iz NFP. Takšna razlaga je napačna, saj iz razlage določb in sodne prakse izhaja, da je obstoj vsakega od posamezno opisanih dejanskih stanov samostojna domneva insolventnosti, ki se ugotavlja v primeru, ko je bila nad dolžnikom sklenjena prisilna poravnava. Takšno pritožbeno stališče tudi ne zdrži jezikovne razlage druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena, ki govori o obveznostih do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom prisilne poravnave in jih razlikuje od obveznosti, iz prve alineje, ki so nastale na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave in seveda uporabe veznika »ali« med posameznimi alinejami, kar kaže na alternativno opisane abstraktne dejanske stanove in ne kumulativno, saj bi v tem primeru zakonodajalec uporabil veznik »in«.

45. Glede razlogov pritožnikov o tem, da določba 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ureja le položaj tistih ločitvenih upnikov, na terjatve katerih prisilna poravnava učinkuje, pa ne drži. Takšnim razlogom nasprotujeta tako jezikovna (glej točko 43. obrazložitve) kot zgodovinska razlaga zakona, saj je bila ta določba vnešena v novelo ZFPPIPP-E, ko zavarovane terjatve niso mogle bile predmet prisilne poravnave. To je omogočila šele novela ZFPPIPP-F.20

46. Za pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju zakonske domneve insolventnosti tudi niso bistvene navedbe pritožnikov o sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 75/16, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo (360. člen ZPP).

47. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da pritožnikoma ni uspelo izpodbiti domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in je podana dolžnikov insolventnost in s tem utemeljen predlog upnice za pričetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

48. Sodišče prve stopnje je ne glede na to, da za insolventnost dolžnika zadostuje neizpodbita domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, tudi ugotovilo, da je podana zakonska domneva iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in sicer, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Navedlo je, da ima dolžnik od 7. 2. 2017 blokiran račun in sredstva na njegovem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi (sklep Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. In 91/2015 z dne 5. 10. 2015), česar dolžnik ni prerekal (PD 65).

49. V pritožbi dolžnik navede, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in da je ta dejstva prerekal že v ugovoru zoper predlog za začetek postopka, kar drži, in da računa ni imel blokiranega od 7. 2. 2017 dalje, kar naj bi dokazal. 50. Predlagateljica je odgovorila, da ima dolžnik blokirane račune vse od 7. 2. 2017 dalje in da ni z ničemer izkazal, da nima blokiranih, saj ima predlagateljica sama sklep o izvršbi (tudi na OPP dolžnika), ki še do dneva oddaje odgovora na pritožbo ni plačan, ker na računu ni dovolj sredstev.

51. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nesporno dejstvo, da je zoper dolžnika izdan sklep o izvršbi predlagateljice (In 91/2015 z dne 5. 10. 2015). Dolžnik ni trdil in izkazal, da je dolgovani znesek iz sklepa o izvršbi plačal ali da ima sredstva za plačilo (druga alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

52. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

53. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Glej tudi L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, str.307. 2 VS RS Cp 12/2008: Od trenutka, ko stranka zve za okoliščine, ki bi utegnile povzročiti suspektnost sodnika, zanjo ni nobenih ovir za (vnaprejšnje) izločevanje takega sodnika – neodvisno od tega, kateri sodnik (sodniki) je (so) naravni sodnik(i) v konkretni zadevi po (tudi sicer) vnaprej določenih in znanih pravilih. 3 Glej tudi VSL I Cp 2606/2009. 4 Načrt finančnega prestrukturiranja, stran 12. 5 Tretji odstavek točke 3.2 stran 13 Načrta finančnega prestrukturiranja. 6 Načrt finančnega prestrukturiranja, zadnji odstavek, stran 13. 7 Načrt finančnega prestrukturiranja, stran 13. 8 Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. 9 Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000. 10 Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002. 11 J. Sovdat, Zavezujoča narava odločb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo, 2015, št. 5-6. 12 Glej že citirano odločbo Ustavnega sodišča Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16 in U-I-160/16-6 z dne 22. 3. 2017, ki ni bila soglasno sprejeta, odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 75/2016,Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 1756/2015, Cst 485/2014, Okrožnega sodišča v Ljubljani St 003 z dne 22.6.2015 in z dne 16. 9. 2014 ter literaturo: V. Balažic, Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10; dr. Blaž Hrastnik, Učinki prisilne poravnave na zavarovane terjatve in domneve insolventnosti po potrjeni prisilni poravnavi, Dnevi insolvenčnega prava 2018, dostopno na https://www.rppp.si/wp-content/uploads/2018/03/Uinki_prisilne_poravnave_na_zavarovane_terjatve.pdf, dne 10. 5. 2019. 13 Glej sklep VSL, III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016, točka 81. obrazložitve in sklep VS RS III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016, točka 18. obrazložitve. 14 Točka 26. obrazložitve US, „ ...izhaja, da je bilo že v postopku prisilne poravnave znano, da zavarovane terjatve ne bodo v celoti poplačane iz vrednosti zastavljenega premoženja (podzavarovane terjatve.). Zato bi lahko nezavarovani del terjatev, ki je presegal to vrednost, prijavile v postopku prisilne poravnave kot navadne terjatve, kar bi jim omogočilo glasovanje o prisilni poravnave, vendar te možnosti niso izkoristile.“ 15 Izrecno 5. točka prvega odstavka določa, da mora NFP vsebovati opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da bo dolžnik sposoben izpolniti vse svoje obveznosti v skladu s predlagano prisilno poravnavo. 16 Tako tudi V. Balažic, v Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10. 17 Isti. 18 Glede na določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIPP. 19 Glej tudi V. Balažic, v Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10:“...Tej obveznosti dolžnika stoji nasproti pravica ločitvenega upnika do izterjave svoje zapadle terjatve. Nikjer ni predpisano, da mora na primer zastavni upnik, ki terja plačilo svoje zapadle terjatve, najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari, in šele če vrednost zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja. Za plačilo celotne terjatve lahko izbere katerokoli dolžnikovo premoženje. Stališče, po katerem dolžnik ne more priti v zamudo s plačilom zavarovane terjatve, dokler ločitveni upnik ne uveljavi ločitvene pravice, je v nasprotju s temelji civilnega prava o zavarovanju terjatev. Pogoj za to, da lahko ločitveni upnik uveljavi ločitveno pravico, torej pravico do unovčenja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi poplačila svoje terjatve, je, da je terjatev zapadla. Trditev, da terjatev ne zapade, dokler upnik ne uveljavi ločitvene pravice, pripelje v začarani krog: če hoče upnik uveljaviti ločitveno pravico, mora najprej imeti terjatev, ki je zapadla - take zapadle terjatve pa nima, ker ni uveljavil ločitvene pravice. Po tem stališču je ne bi mogel uveljaviti nikoli, ker terjatev nikoli ne bi zapadla, saj upnik ne bi mogel uveljaviti ločitvene pravice, ker terjatev še ni zapadla, zapadla pa ni zato, ker upnik ni uveljavil ločitvene pravice ... Tak pravni konstrukt nikakor ne prenese niti logičnega, kaj šele pravnega preizkusa. V mnogih primerih bi bilo stališče, da se mora ločitveni upnik poplačati najprej iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, šele potem pa, če to premoženje ne zadošča, za razliko iz ostalega dolžnikovega premoženja, v škodo tako upnikom kot dolžnikom. Upnikom zato, ker je uveljavitev ločitvene (praviloma zastavne) pravice bistveno bolj zapletena in draga od izterjave denarja z dolžnikovega računa; dolžnikom pa zato, ker je pogosto v zavarovanje dano premoženje, ki ga nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti. Prodaja tega premoženja zato pomeni konec možnosti za opravljanje dejavnosti, kar je seveda za dolžnika "smrtna obsodba". Stališče, po katerem bi bilo celo dolžniku prepovedano plačati zavarovano terjatev iz drugega premoženja, preden je ne poskusi poplačati iz premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica, pa je absurdno in komentarja ne potrebuje. ...“ 20 Glej tudi V. Balažic, v Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa 2018, št. 10.