Jedro

Iz priporočila Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše in Kolaborativnega centra SZO za duševno zdravje otrok in mladostnikov, iz katerega izhaja, da naj se podpre tožnikova pripravljenost za zdravljenje odvisnosti od drog, ni izkazana nujnost, da se mora le-ta (še v času trajanja pripora) začeti zdraviti zaradi odvisnosti od drog v ustrezni specializirani bolnišnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Celju, štev. U 126/2001 z dne 19.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik s tožbo v tem upravnem sporu uveljavlja kršitve ustavne pravice do zdravstvenega varstva, ki sta mu jo kot priporniku kršili toženki. Istočasno z vložitvijo tožbe tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe, da sta mu toženki dolžni (kot priporniku) omogočiti oziroma ga napotiti na specialistični zdravniški pregled k dr. A.K. na klinični oddelek za mentalno zdravljenje, ali po njegovi izbiri k drugemu specialistu za področje odvisnosti od drog, ki bo določil zanj ustrezno bolnišnično terapijo, prav tako pa mu dopustil oziroma mu z napotitvijo omogočil zdravljenje odvisnosti od drog v Bolnišnici V. oziroma drugi ustrezni specializirani bolnišnici, vse v roku 3 dni pod izvršbo. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na 1. točko izreka, sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil začasno odredbo zoper prvotoženo stranko "zdravnika Zdravstvenega doma C., ki je oziroma so v obdobju od 30.5.2001 do 12.6.2001 (po vložitvi tožnikovega zahtevka z dne 30.5.2001) opravljali osnovno zdravstveno dejavnost v Zaporih C.". Po 2. odstavku 105. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se skladno s 16. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) primeroma uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati ime in stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zastopnikov in drugo. Ker gre za označbo prvotožene stranke, ki taka, kot je navedena v tožbi oziroma v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne more biti tožena stranka in ker sodišče v postopkih, ko gre za odločanje v kratkih rokih, vlog ne pošilja v popravo, je bilo treba v tem delu zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na 2. točko izreka, sodišče prve stopnje navaja, da se zahteva, dana v smislu začasne ureditve spornega razmerja v obravnavanem primeru ujema s tožbenim zahtevkom v upravnem sporu. To je izjemoma sicer dopustno, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, če se izkaže, da tožnikovih pravic drugače ni mogoče zavarovati in je potrebno, da se odvrnejo z veliko verjetnostjo izkazane hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje (2. odstavek 69. člena ZUS).

Po navedeni določbi lahko sodišče začasno uredi sporno pravno razmerje, če se taka ureditev verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru tožnik hujših škodljivih posledic na zdravju ni izkazal, tega pa tudi iz zdravniških mnenj ni mogoče zaključiti. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše in Kolaborativni center SZO za duševno zdravje otrok in mladostnikov je dne 20.6.2000 in 21.2.2001 sicer izdal poročilo, iz katerega izhaja, da je bil tožnik obravnavan zaradi hiperkinetičnega sindroma in da se je pri njem verjetno že razvila odvisnost od drog. Glede na tožnikovo trenutno življenjsko situacijo (pripor), ki pomeni vzpodbudo in motivacijo za zdravljenje odvisnosti, pa navedeni center priporoča, da se podpre tožnikova pripravljenost za zdravljenje odvisnosti. To pa po presoji sodišča prve stopnje še ne more biti podlaga za odločitev, da je zdravstveno stanje tožnika tako, da bi bilo lahko ogroženo njegovo življenje. Pripor je ukrep, ki se odredi iz razlogov, ki so v zakonu izrecno navedeni in je vezan na določeno časovno obdobje. Tudi v času trajanja pripora je tožniku zagotovljeno zdravstveno varstvo v obsegu, ki ga določa 32. člen Pravilnika o izvrševanju pripora (v nadaljevanju Pravilnik), o čemer odloča zavodski zdravnik. Navaja še, da ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik svojo pripravljenost za zdravljenje izrazil v času, ko je v priporu in zanj veljajo ukrepi, ki jih je potreb-no zagotoviti zaradi interesov kazenskega postopka in da ne gre za primer, ko bi bilo njegovo zdravljenje zaradi pripora in opustitve določenih ukrepov morda prekinjeno in bi ta prekinitev vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je označba prvotožene stranke takšna, da je bila vloga sposobna obravnavanja in je sodišče ni smelo zavreči.Kolikor pa je bila vloga zaradi označbe prvotožene stranke nepopolna, bi jo sodišče moralo vrniti v popravo.

Nejasni in med seboj v nasprotju so razlogi izpodbijanega sklepa zoper drugotoženo stranko. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je zatrjeval, da mu ne le grozi, pač pa že nastaja huda nenadomestljiva škoda na zdravju in psihosocialnem razvoju zaradi nezdravljenja hiperkinetičnega sindroma in odvisnosti od drog ter se mu zaradi onemogočanja nastopa zdravljenja uničujejo življenjske perspektive. Sodišče pa ni odločalo o zatrjevanih dejstvih. Zato je v tem delu sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih.

Ni sporno, da mu pravna ureditev daje pravice do zdravstvenega varstva. Pač pa to, da toženki to pravno ureditev grobo kršita, ko mu ne zagotavljata pravic, ki mu jih pravna ureditev daje,to pa je zahtevan pregled pri izbranem specialistu in bolnišnično zdravljenje. Iz strokovnih mnenj morda res ne izhaja, da mu je ogroženo življenje, nedvoumno pa iz njih izhaja, da se mu dela nenadomestljiva škoda na zdravju, ko se mu ne omogoči zdravljenja. Na podlagi predloženih strokovnih mnenj bi sodišče moralo oceniti, da je podana vsaj verjetnost nastanka nenadomestljive škode tožniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka izpodbijanega sklepa: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo dolžno izvesti postopka za odpravo pomanjkljivosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS, tudi po presoji pritožbenega sodišča, namreč zahteva hiter postopek zaradi predpisanih kratkih rokov, ki postopka za odpravo pomanjkljivosti niti ne omogočajo in sodišču ne nalaga, da bi moralo z nejasno in nepopolno zahtevo ravnati enako kot z nepopolno tožbo. Pritožbeni ugovor zato ni utemeljen.

K 2. točki izreka izpodbijanega sklepa: Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zahtevo za izdajo začasne odredbe proti drugotoženi stranki zavrnilo. Strinja se tudi z razlogi izpodbijanega sklepa.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice . Pogoje za izdajo take začasne odredbe mora verjetno izkazati tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe in predložiti ustrezne dokaze za svoje trditve.

Pri začasni odredbi po navedeni določbi je pravno pomembna okoliščina, ali je začasna ureditev stanja verjetno izkazana za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Res je sicer, da je na željo tožnikove matere Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše ter Kolaborativni center SZO za duševno zdravje otrok in mladostnikov podal priporočilo, da se podpre tožnikova pripravljenost za zdravljenje odvisnosti od drog in se mu s tem nudi možnost za ugodnejši osebnostni razvoj. Toda v navedenem dokumentu, na katerega se sklicuje tožnik in v drugih listinah v predloženem spisu, ni izkazana nujnost, da se mora tožnik takoj (v času trajanja pripora) začeti zdraviti zaradi odvisnosti od drog v ustrezni specializirani bolnišnici. Zdravljenje tožnika pa tudi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zaradi pripora ni bilo prekinjeno, saj je tožnik pripravljenost za zdravljenje odvisnosti od drog izrazil v času trajanja pripora. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, na podlagi zatrjevanih okoliščin, ni mogoče odločiti, da je v tem primeru verjetno izkazana potreba za začasno drugačno ureditev stanja, da bi se odvrnile hujše škodljive posledice.

Ker za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS ni verjetno izkazanih pogojev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Presoja o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način se zagotavlja zdravstveno varstvo pripornika v času trajanja pripora, ki je odrejen zoper njega, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari, zato pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim ugovorom, ki se nanašajo na ta vprašanja. Pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o začasni odredbi pritožbeno sodišče presoja le ugovore, ki se nanašajo na pogoje za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi ugovore, ki se nanašajo na upravni spor. Zato teh pritožbenih ugovorov pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom in 5. odstavkom 69. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.