Jedro

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni, da sodišča prisojajo oškodovancem odškodnine v sorazmerju s pretrpljeno škodo in v sorazmerju z drugimi odškodninami. Načelo individualizacije ne odvezuje sodišč od tega, da upoštevajo merila, ki jih je sprejela sodna praksa pri uporabi 200. člena ZOR, zlasti da razlikujejo lahke, težje in najtežje primere in da znotraj teh skupin skrbijo za uravnoteženost prisojenih odškodnin z upoštevanjem posebnosti vsakega primera. Zato se ni mogoče izogniti primerjavam s podobnimi primeri, ki jih pozna sodna praksa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici znesek 8.700.000,00 SIT in ji povrniti 244.205,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi.

Zahtevek za plačilo zneska 246.346,00 SIT je zavrnilo zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku, v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Ugotovilo je, da se je tožnica hudo poškodovala v prometni nesreči, ki sta jo povzročila zavarovanec prve tožene stranke in druga tožena stranka. Tožnici je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.700.000,00 SIT. Obseg nepremoženjske škode za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja dr. A. A. in na podlagi tožničine izpovedbe.

Proti sodbi so se pritožili tožeča in prva tožena stranka ter stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je zavrnilo vse pritožbe in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba druge stopnje ne upošteva potrebe, da se odškodnine za nepremoženjsko škodo individualizirajo. Pojem pravične odškodnine ne dopušča standardizacije, ki jo očita obema sodbama. Meni, da sodbi neustrezno določata odškodnino glede na istovrstnost poškodb namesto da bi upoštevali dejansko pretrpljeno škodo. Trdi, da je obseg tožničine škode neprimerljiv z najtežjimi primeri, ki so doslej znani v sodni praksi, ker je bistveno večji. Z napačno določitvijo odškodnine za pretrpljeno škodo sta sodbi zmotno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje bi moralo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo 365. člen Zakona o pravdnem postopku.

Revizija je bila vročena toženima strankama in stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št 4/77 do 17/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Načelo individualizacije, na katero s posebnim poudarkom opozarja revizija, je pomembno pri določanju odškodnin za nepremoženjsko škodo. To načelo je uzakonjeno v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se odškodnina prisodi glede na okoliščine primera, stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje ter nadalje, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da gre pri odškodnini za nepremoženjsko škodo za zadoščenje, ki na posreden način blaži pretrpljeno škodo v nepremoženjski sferi, ne more pa te škode odpraviti. Prav zaradi potrebe po individualizaciji teh odškodnin odškodninsko pravo ne pozna tarif. Vendar pa 200. člen ZOR govori o pravični denarni odškodnini. Pravičnost v tem primeru pomeni tudi to, da sodišča prisojajo oškodovancem odškodnine v sorazmerju s pretrpljeno škodo in v sorazmerju z drugimi odškodninami. Načelo individualizacije ne odvezuje sodišč od tega, da upoštevajo merila, ki jih je sprejela sodna praksa pri uporabi 200. člena ZOR, zlasti da razlikujejo lahke, težje in najtežje primere in da znotraj teh skupin skrbijo za uravnoteženost prisojenih odškodnin z upoštevanjem posebnosti vsakega primera. Zato se ni mogoče izogniti primerjavam s podobnimi primeri, ki jih pozna sodna praksa.

V obravnavani zadevi je bil obseg tožničine škode natančno ugotovljen. Izvedenec je na zahtevo strank dopolnil svoje mnenje in izčrpno odgovoril na vsa vprašanja. Tožnica sama v reviziji ne izraža nobenih pomislekov na izvedenčeve ugotovitve in na njegovo mnenje. Iz izvedenskega mnenja in iz izpovedbe tožnice same izhaja, da je tožnica pretrpela zelo hude in dolgotrajne bolečine in vrsto drugih nevšečnosti, kot zlasti dolgotrajno hospitalizacijo, štiri operacije, zaplete pri zdravljenju zaradi infekcije in gnojenja na poškodovanem mestu, številne zdravniške posege, uporabo bergel in drugo. Vse to je razlog, zaradi katerega je tožničina nepremoženjska škoda znatno hujša kot je v ostalih primerih s podobno poškodbo vendar z zdravljenjem brez zapletov. Toda revizija neutemeljeno trdi, da tožničina škoda presega doslej znane primere v sodni praksi. To trditev je treba razumeti tako, da revizija s tem misli na škodo, ki izvira iz podobih poškodb, kajti v primerjavi s katastrofalnimi škodami, ko gre za popolno ohromelost, izgubo delov telesa ali pomembnih organov in podobno, revizijska navedba o neprimerljivosti tožničine škode z najtežjimi doslej znanimi primeri v sodni praksi ni smiselna. V primerjavi s škodami, ki jih zaradi podobnih poškodb navadno pretrpijo oškodovanci, pa je bilo pri določitvi odškodnine v tožničinem primeru načelo individualizacije vsekakor dovolj upoštevano. Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.500.000,00 SIT predstavlja znaten znesek, ki se za to obliko nepremoženjske škode prisodi le v zelo težkih primerih. Odškodnina v takšnem znesku upošteva izjemnost tožničinega primera in nikakor ne pomeni "standardizacije", ki jo revizija očita izpodbijani sodbi. Tudi odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode in sicer za strah v znesku 1.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.200.000,00 SIT in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT je določena v skladu z merili po 200. členu ZOR in v polni meri upošteva ugotovljene okoliščine.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v tem, ker sodišče druge stopnje ni po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, glede na navedeno tudi ni utemeljen. Ta očitek sicer ni pravilno opredeljen kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev dolžnosti pravilne uporabe materialnega prava je namreč samostojen revizijski in pritožbeni razlog (3. točka 1. odstavka 385. člena in 3. točka 1. odstavka 353. člena ZPP). Zmotna uporaba materialnega prava sama po sebi torej ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).