Jedro

Sodišče prve stopnje mora storilca prekrška pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo seznaniti s ključnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem v primernem času zavzame stališče.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi, pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7.4.2008 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije L. je storilcu K.K. zaradi prekrška po sedmem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZVCP-1 izdala plačilni nalog, s katerim mu je izrekla globo v višini 417,29 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 7.4.2008 ugodilo in plačilni nalog spremenilo v pravni opredelitvi prekrška, tako, da je dejanje pravno opredelilo kot prekršek po devetem odstavku 123. člena ZVCP-1 in v odločbi o kazenski sankciji tako, da je storilcu na podlagi citirane določbe izreklo globo 166,92 EUR. V ostalem je zahtevo storilca za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da storilec ni bil seznanjen z opisom dejanskega stanja in z listinami, ki se nahajajo v spisu (časopisni članki o stavki avtoprevoznikov in kopija dopisa organizacijskega odbora prevozniškega protesta), pri čemer sta prav opis dejanskega stanja in listinska dokumentacija, ki ju je prekrškovni organ poslal le sodišču, bistveno vplivala na odločitev sodišča in s tem na storilčev pravni položaj, saj je sodišče nanju oprlo svojo odločitev in na njuni podlagi spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška ter posledično odločbo o sankciji. Upoštevaje kriterije Ustavnega sodišča za presojo, ali je zagotovljen „pošten postopek“, torej jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katerega izhaja pravica obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj, v povezavi z 29. členom Ustave, ugotavlja, da z zgoraj opisanim postopanjem prekrškovnega organa in sodišča storilcu ni bil zagotovljen »pošten postopek«. Meni, da bi moralo sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali je bil obdolženec seznanjen z opisom dejanskega stanja in priloženimi dokazi in mu omogočiti, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih v zvezi s prekrškom in njegovo odgovornostjo zanj.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil obravnavani prekršek neposredno zaznan in dokumentiran z videonadzornim sistemom PROVIDA 2000. Po opravljeni poizvedbi pri lastniku tovornega vozila, s katerim je bil storjen prekršek, A.M. s.p., o vozniku navedenega vozila v času storitve prekrška, je prekrškovni organ izdal plačilni nalog, s katerim je K.K. za prekršek po sedmem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 417,29 EUR. Storilec K.K. je zoper plačilni nalog, ki mu je bil vročen po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, vložil zahtevo za sodno varstvo.

5. Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo, skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja, poslal pristojnemu sodišču. V opisu dejanskega stanja je navedel, da je K.K. dne 10.11.2006 ob 08.30 uri vozil v javnem cestnem prometu tovorno vozilo znamke M.B.A. v Ljubljani po Tržaški cesti iz smeri Brezovice proti Tivolski cesti kot udeleženec neprijavljenega protesta, ki ga je organiziral G.T. V času izvajanja protesta so po Ljubljani in ožji okolici oziroma po trasi, po kateri je protest potekal, tovorna vozila vozila s hitrostjo 4 km/h in manj, zaradi česar je bil promet močno oviran, prihajalo je do velike gneče in občasnih zastojev v prometu.

6. Sodišče je opirajoč se na obširno listinsko dokumentacijo v spisu ugotovilo, da je bilo dejansko stanje s strani prekrškovnega organa pravilno in popolno ugotovljeno, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek, spremeniti plačilni nalog glede pravne kvalifikacije prekrška in v odločitvi o sankciji. Na podlagi opisa dejanskega stanja je namreč ocenilo, da je neprijavljen protest, katerega se je udeležil storilec, predstavljal oviro v cestnem prometu, ki bi jo moral storilec, ki jo je brez ustreznega dovoljenja povzročil, skladno s tretjim odstavkom 123. člena ZVCP-1 v zvezi s 7. alinejo prvega odstavka navedenega člena, takoj odstraniti, česar pa ni storil, s čimer je povzročil prekršek po 9. odstavku 123. člena ZVCP-1. 7. Zahteva pravilno opozarja, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, št. Up-120/97, in odločbo Vrhovnega sodišča z dne 28.2.2008, opr. št. IV Ips 58/2007), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave). V tej zadevi je sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1) in se pri presoji njene utemeljenosti oprlo na opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil in predložil sodišču po vložitvi zahteve storilca za sodno varstvo in vsebina katerega presega podatke vsebovane v plačilnem nalogu, iz katerega so razvidni zgolj čas in kraj storitve ter pravna opredelitev prekrška. Prekrškovni organ je procesno gradivo skladno s takrat veljavnim šestim odstavkom 57. člena ZP-1 poslal samo pristojnemu sodišču, katero pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo tudi ni seznanilo storilca z vsemi obremenilnimi dejstvi in okoliščinami, ki so bistveno vplivala na odločitev sodišča, torej na pravni položaj storilca, niti mu ni omogočilo, da se o njih izjavi, kar pomeni, da storilcu v postopku pred sodiščem niso bila zagotovljena procesna jamstva niti v tistem minimalnem obsegu, ki bi še omogočal oceno, da je bil sodni postopek zoper njega pošten. Ne glede na to, da ZP-1 tega izrecno ne zahteva, bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega v skladu z 22. členom Ustave moralo storilca pred odločitvijo o zahtevi seznaniti s ključnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem v primernem času zavzame stališče. 8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.