Jedro

Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da si je obtoženec na škodo oškodovanca prilastil knjige v skupni vrednosti 380.200,00 SIT, za kolikor je oškodovano založbo tudi oškodoval. Tako ugotovljeni vrednosti obtoženec tekom postopka ni oporekal. Tak znesek pa je oškodovana založba v tem kazenskem postopku tudi uveljavljala kot premoženjskopravni zahtevek. Sodišče prve stopnje je oškodovanca, ki je v postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v višini 380.200,00 SIT, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde; istočasno pa obtožencu na podlagi določila člena 96/I KZ naložilo v plačilo znesek 380.200,00 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi (pri tem pa za takšno svojo odločitev ni navedlo nobenih razlogov). Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pa pomeni dobiček, sestoječ v presežku storilčevega premoženja, katerega je dosegel z izvršitvijo oziroma ob izvršitvi kaznivega dejanja. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 97. člena KZ (varstvo oškodovanca) se izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist fiskusa), v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožencu na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovane založbe in v posledici tega, odpravilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi obtožencu.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se - obtoženemu BP po členu 50. KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po določbi prvega odstavka 245. člena KZ določi kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženec je dolžan plačati oškodovancu T d.d. L premoženjskopravni zahtevek v znesku 380.200,00 SIT; - obtožencu se ne izreče odvzem protipravne premoženjske koristi; v ostalem pa se pritožba državne tožilke in v celoti pritožba obtoženčevih zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za to kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora; zatem pa obtožencu - ob upoštevanju določene kazni osem mesecev zapora v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enota v Mariboru, opr.št. IV K 59/91 z dne 9.3.1992 - po dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi člena 96/II ZKP je obtožencu v plačilo naložilo znesek 380.200,00 SIT; oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Obtožencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila državna tožilka in obtoženčeva zagovornika.

Državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona (2. točka 370. člena ZKP) ter se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu ne upošteva obsodbe po sodbi Temeljnega sodišča v Mariboru, enota v Mariboru; ter obtožencu v pogojni obsodbi naloži še poseben pogoj, da v določenem roku vrne protipravno premoženjsko korist. Obtoženčeva zagovornika se pritožujeta le zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) ter smiselno predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu določeno kazen zniža in skrajša preizkusno dobo.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga le ugoditev pritožbi državne tožilke.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je obtoženec in njegova zagovornika (ob izkazanih obvestilih o seji senata) niso udeležili.

Delno je utemeljena le pritožba državne tožilke.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob oceni vseh olajševalnih okoliščinah, kot izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, katere izreka državna tožilka v pritožbi tudi ne izpodbija. Pritrditi pa je navedbam državne tožilke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ob izrekanju kazenske sankcije (z upoštevanjem sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru), v škodo obtoženca prekršilo določbe kazenskega zakona.

Sodba Temeljenega sodišča v Mariboru, enota v Mariboru, opr.št. IV K 59/91, s katero je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo dveh let, je postala pravnomočna dne 27.5.1992 in takrat je obtožencu tudi začela teči preizkusna doba. Res je sicer obtoženec sedaj očitano mu kaznivo dejanje poneverbe storil v preizkusni dobi (iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo dejanje storjeno med 10.2. in 15.5.1994). Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob izreku sodbe sodišča prve stopnje (21.5.1998) potekel zakonski rok iz prvega odstavka 55. člena KZ za preklic pogojne obsodbe.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji (pogojni obsodbi) spremenilo tako, da pri izreku le te, ni upoštevalo obtožencu v letu 1992 izrečene (in po odločbi 2. točke četrtega odstavka 103. člena KZ že izbrisane) obsodbe. Pri določitvi kazni, je sodišče druge stopnje upoštevalo olajševalne okoliščine, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Obtožencu določena kazen deset mesecev zapora je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna tako teži dejanja, kot stopnji obtoženčeve krivde ter sta pritožbi državne tožilke (ki predlaga zvišanje določene kazni), kot tudi pritožba obtoženčevih zagovornikov (ki predlagata znižanje določene kazni) neutemeljeni. V zvezi z navedbo obtoženčevih zagovornkov v pritožbi, da vrednost stvari ni bila velika niti večja, kar da bi moralo sodišče upoštevati kot olajševalno okoliščino, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtožencu kaznivo dejanje v kvalificirani obliki niti ni bilo očitano. Tudi preizkusna doba štirih let je po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo obtoženec v njej s svojim nadaljnjim obnašanjem lahko dokazal, da je opravičil zaupanje sodišča dano mu z izrekom te pogojne obsodbe.

Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da si je obtoženec na škodo oškodovanca T d.d. L prilastil knjige v skupni vrednosti 380.200,00 SIT, za kolikor je oškodovano založbo tudi oškodoval. Tako ugotovljeni vrednosti obtoženec tekom postopka ni oporekal. Tak znesek pa je oškodovana založba v tem kazenskem postopku tudi uveljavljala kot premoženjskopravni zahtevek. Sodišče prve stopnje je oškodovanca, ki je v postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v višini 380.200,00 SIT, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde; istočasno pa obtožencu na podlagi določila člena 96/I KZ naložilo v plačilo znesek 380.200,00 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi (pri tem pa za takšno svojo odločitev ni navedlo nobenih razlogov). Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pa pomeni dobiček, sestoječ v presežku storilčevega premoženja, katerega je dosegel z izvršitvijo oziroma ob izvršitvi kaznivega dejanja.

Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 97. člena KZ (varstvo oškodovanca) se izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist fiskusa), v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškdovanca vselej uporabi subsidiarno. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožencu na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovane založbe in v posledici tega, odpravilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi obtožencu. Zato tudi ni moč ugoditi pritožbi državne tožilke v delu, ko predlaga, da naj sodišče druge stopnje obtožencu v pogojni osbodbi naloži kot dodaten pogoj, da v določenem roku povrne premoženjsko korist. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke izpodbijano sodbo delno spremenilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.