Jedro

Četudi je toženec tožnike že od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal, naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, tožniki pa so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim ravnanjem soposesti tožnikom ni odvzel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. ugotovilo, da je toženec motil tožnike v zadnji mirni soposesti parc. št. 155/3 in severozahodnega dela parc. št. 155/2 k.o. ... s tem, da je dne 18.6.2008 zjutraj na parc. št. 155/3 in na severozahodnem delu parc. št. 155/2 k.o. ... postavil avto Renault Laguna in avto Seat Toledo in tožnikom ter osebam, ki prihajajo k tožnikom na obisk, onemogočil vožnjo po teh parcelah ter onemogočil dovoz do zahodnega dela parc. št. 155/1 k.o. ..., kjer imajo tožniki parkirišče. Tožencu je prepovedalo nadaljnje motenje posesti s postavljanjem avtov ali drugih ovir na teh parcelnih številkah ter mu naložilo plačilo stroškov tožnikov v znesku 882,96 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, kolikor so tožniki zahtevali ugotovitev motenja posesti tako, da jih je toženec dne 18.6.2008 fizično napadel in jim zagrozil, da jim prepoveduje nadaljnje vožnje po parc. št. 155/3 in parc. št. 155/2 k.o. ..., je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II. pa je sodišče postopek ustavilo v delu, glede katerega so tožniki tožbo umaknili.

Zoper 1., 2. in 3. odstavek I. točke navedenega sklepa se pravočasno pritožuje toženec po pooblaščencu, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, stroške pa naj šteje kot nadaljnje pravdne stroške oziroma podrejeno, zavrne tožbo kot neutemeljeno in naloži tožnikom povrnitev stroške postopka prve stopnje in pritožbene stroške, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh pod izvršbo. Pritožnik sprva navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno sprejelo kot dokazano dejstvo, da so tožniki do dneva očitanih motilnih dejanj neovirano prihajali čez dovoz do tlakovanega dvorišča pred stanovanjsko hišo. Toženec je namreč zatrjeval, da je pogosto zapiral dovoz s svojim avtomobilom in tovornjakom. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče zaslišalo številne priče, katerih izpovedi pritožba podrobno povzema in zaključuje, da je sodišče svojo odločitev neutemeljeno oprlo le na izpovedi A.Č. in F.L., ni pa upoštevalo pričanja ostalih prič, ki so o zadevi zatrjevale drugače, predvsem da posest tožnika ni bila mirna. Upoštevati bi moralo, da pričanje Č. ni relevantno, saj ni voznica, ampak peška, pričanje L. pa je neverodostojno oziroma v nasprotju s pričanjem njenih sinov. Iz izpovedi prič I.J., D.L., S.L., K.R., P.R., in ugotovitev državnega tožilca je po oceni pritožnika mogoče ugotoviti, da je spor o uporabi dovoza obstajal že dolgo pred motilnim dejanjem. Spori so tako nastali že ob nakupu nepremičnine, toženec pa je tožnikom prepovedoval vožnjo čez dovoz, iz česar sledi, da posest tožnikov ni bila mirna. Tožniki pa po oceni pritožbe tudi niso dokazali, da imajo posestno varstvo; za to bi morali dokazati, da so najmanj 30 dni pred motenjem mirno posedovali dovoz, preko katerega so se vozili z avtomobili, kar pa jim ni uspelo. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje storitev absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 14. člena ZPP. Sodba ima glede na pritožbene navedbe pomanjkljivosti, hkrati pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi prič. V obrazložitvi namreč ni dokazne ocene glede navedb vseh prič in toženca, zaradi česar je pomanjkljiva; prav tako ni dokazne ocene o dejstvih, ki jih je zatrjeval toženec med svojo izpovedjo, zapisano je le, da toženec s svojimi trditvami o pogostih zaporah dovoza ni prepričal, to pa je po oceni pritožbe potrjeno z izpovedbami treh nepristranskih prič. Sodišče pa tudi ni zavzelo stališča, zakaj tem pričam ne verjame. Pri tem gre za odločilna dejstva, do katerih bi se moralo sodišče opredeliti. Pritožba očita sodišču tudi, da je bilo pristransko in arbitrarno, saj je pričanje K.R., ki je partnerka toženca, opredelilo za pristransko, enakega argumenta pa ni uporabilo za pričanje A. Č., ki je v sorodstvenem razmerju s tožniki. Sodišče prve stopnje pa se nenazadnje glede na pritožbo tudi ni opredelilo in ni dokazno ocenilo ugotovitev državnega tožilca, da med družinama strank že dalj časa obstaja spor glede dovozne poti.

Pritožba zoper izpodbijani sklep je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 424. členom ZPP vročena tožnikom, ki so v odgovoru na pritožbo smiselno navedli, da je pritožba neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z motenjem posesti, ki ima določene z zakonom predpisane posebnosti. Posest je neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Določba 1. odstavka 33. člena SPZ predpisuje, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi ZPP v 426. členu vsebuje določbo o sporih zaradi motenja posesti, in sicer pravi, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. V razmerju med več posestniki iste stvari pa se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta do dneva motilnega dejanja obe pravdni stranki uporabljali dovoz kot dostop do njunih parkirišč pred hišami. Takšno dejstvo nakazuje, da sta imeli pravdni stranki dovoz v soposesti. Posest lahko namreč izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj (25. člen SPZ), za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru. Tega dejstva toženec ne izpodbija niti v odgovoru na tožbo ne v pritožbi. Celo nasprotno, iz navajanj obeh pravdnih strank in izpovedb zaslišanih prič nedvomno izhaja, da so po tem dovozu vozili tožniki (že celo preden se je toženec preselil na kraj spornega dogajanja), kasneje pa tudi toženec. Zatrjevanja toženca v odgovoru na tožbo, iz katerih izhaja predvsem pravica do posesti, zaradi že zgoraj opisanih omejitev glede dokazovanja dejstev v motenjskih pravdah, niso relevantna. Prav tako pa ni odločilno dejstvo, da so bili tožniki in toženec glede uporabe dovoza v sporu. Kot že rečeno, pravica do posesti se v obravnavanem postopku ne more ugotavljati. Za kaj takšnega bi moral toženec sprožiti petitorni spor in v njem zatrjevati pravico do posesti na temelju lastninske pravice, s tem pa bi lahko, v kolikor bi v pravdi uspel, tožnikom onemogočil vožnjo po dovozu. Dejstvo pa je, da sam obstoj spora med pravdnima strankama obstoječega posestnega stanja še ne spreminja, saj sta obe strani izvrševali dejansko oblast nad stvarjo, torej dovozom. Četudi je toženec tožnike že od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal, naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, tožniki pa so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim ravnanjem soposesti tožnikom ni odvzel. Zato so vsa pritožbena navajanja v smeri, da tožniki niso imeli mirne posesti dovoza, neutemeljena. Pomembno je namreč le, da so tožniki imeli posest dovoza in izvrševali dejansko oblast nad njem (skupaj s tožencem). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo zadnje stanje posesti dovoza, in sicer kot soposest pravdnih strank. Da pa je bilo ravnanje toženca kritičnega dne motilno, izhaja iz dejstva, da je samovoljno spreminjal oziroma oviral dotedanji način izvrševanja soposesti, ki je bil v tem, da so lahko tožniki preko spornega dovoza vozili z avtomobili do dvorišča pred hišo, kjer so avtomobile parkirali. Teh ugotovitev toženec niti ne izpodbija.

Pritožnik sodišču nadalje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz razloga, da ima sklep pomanjkljivosti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnikov o izpovedbi prič. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu, popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in v sklepu navedlo vse razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Prvostopno sodišče je tako v obrazložitvi sklepa povsem jasno izpostavilo tista odločilna dejstva, ki jih je vzelo za podlago svoje odločitve; opisalo je, kakšno je bilo zadnje posestno stanje ter kaj je predstavljalo motilno ravnanje. Da se ni opredelilo do vseh obširnih izpovedi zaslišanih prič, ni relevantno, saj je sodišče izpostavilo ključne izpovedi, ki so za zadevo pomembne, ob tem pa tudi pravilno povzelo njihovo vsebino. Prav tako je sodišče prve stopnje v zadostni meri dokazno ocenilo pravnorelevantna dejstva, ki jih je zatrjeval toženec. Same trditve o pogostih zaporah dovoza namreč še ne pomenijo, da je bila tožnikom s takšnimi dejanji soposest odvzeta; iz navedb toženca jasno izhaja, da so tožniki kljub temu dovoz uporabljali in ga s tem posedovali. Pritožbeno sodišče ob tem še enkrat poudarja, da v predmetnem postopku ne gre za spor o pravici do posesti, temveč je namen postopka varstvo obstoječega (zadnjega) posestnega stanja, ratio legis pa je v tem, da se prepreči samovoljno zasebno uveljavljanje pravic.

Glede ostalih pritožbenih navedb, na katere v tem sklepu ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne ali pa je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

V pritožbi uveljavljani razlogi glede na obrazloženo niso podani (v čem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnega pravo, pritožba ne obrazloži), prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).