22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 392/2002 z dne 22. 4. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 54/2000 z dne 18. 2. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti predpogodbe, aneksa k predpogodbi in kupoprodajne pogodbe, s katero je pritožnica prodala stanovanje tožencu. Po izvedenem dokaznem postopku je ocenilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je šlo bodisi za simulirani pravni posel, ki je prikrival zavarovanje posojilne pogodbe, bodisi za oderuško pogodbo. Višje sodišče je sodbo potrdilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje s takšno odločitvijo sodišč in uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da je odločitev sodišča arbitrarna in da odstopa od uveljavljene sodne prakse. Ne strinja se s stališčem sodišč, da so bili sporni pravni posli v zvezi s prodajo stanovanja tožencu veljavno sklenjeni, saj naj bi bilo več kot na dlani, da je dejansko šlo za posojilno pogodbo, sklenjeno med tožencem in pritožničinim bratom. Posojilo naj bi bilo zavarovano s fiduciarnim poslom, zavarovala pa naj bi ga pritožnica, ki naj bi zastavila svoje stanovanje tako, da naj to postane last toženca, če njen brat posojila ne bi pravočasno vrnil. Sodišču očita, da je opustilo oceno o zatrjevani ničnosti pogodb zaradi nedopustnosti sklenjenega posla in da se je izognilo oceni vsebine predpogodbe, aneksa in pogodbe, iz katerih naj bi bil jasno razviden fiduciarni posel. Ocena izpovedi toženca in analiza vseh treh pravnih poslov naj bi bili nedosledni, sodišče pa naj določenih pomembnih okoliščin sploh ne bi ocenilo oziroma naj bi jih enostavno prezrlo. Nekateri zaključki se ji ne zdijo razumljivi. Meni, da izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje brez dvoma kažejo na to, da je bil sklenjen fiduciarni pravni posel, zato ne soglaša s stališčem sodišč, po katerem pritožnica tožbenih navedb ni uspela dokazati. Očitek odstopa od sodne prakse pritožnica utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 260/99 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 929/98, v kateri je sodišče ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene pod razveznim pogojem.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica uveljavlja kršitev 22. člena Ustave s trditvijo, da je izpodbijana odločitev arbitrarna, utemeljuje pa jo s številnimi očitki na račun dokazne ocene. Iz njenih navedb je razvidno, da narobe razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne oziroma samovoljne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno samovoljnega oziroma arbitrarnega sojenja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko jo sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej povsem samovoljno. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta po opravljenem dokaznem postopku presodili, da pritožnica tožbenih navedb, da sklenjeni pravni posli prikrivajo nedopusten fiduciarni pravni posel, ni uspela dokazati. Razlogi za takšno odločitev izhajajo iz obrazložitev izpodbijanih odločb, ki sta razumni in odgovorita na relevantna vprašanja v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pritožnica s podpisom vseh treh pravnih poslov izrazila svojo voljo, da proda stanovanje, in da sklenjeni pravni posli ne kažejo na posojilo. Navedlo je, da je sledilo smiselni in prepričljivi toženčevi izpovedbi, zakaj je prišlo do sklepanja najprej predpogodbe z aneksom in na koncu kupoprodajne pogodbe. Višje sodišče pa je pojasnilo, da pritožnica že med postopkom na prvi stopnji ni predložila dokazov za svojo trditev, da naj bi se za spornimi pogodbami skrival fiduciarni posel, na podlagi katerega naj bi s svojim stanovanjem jamčila za vračilo bratovega posojila, in da je svoje trditve o dejstvih in okoliščinah, ki so v tej zadevi bistvenega pomena, večkrat spreminjala. Po oceni Višjega sodišča pritožnica tako ni uspela dokazati niti višine zatrjevanega posojila niti tega, da je bilo posojilo sploh dano. Zgolj v pravilnost takšne dokazne ocene in v pravilnost uporabe materialnega prava pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Tudi očitka o odstopu od sodne prakse pritožnica s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 260/99 z dne 16. 12. 1999 ni izkazala. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene pod razveznim pogojem, ker jo je štelo za nedopusten fiduciarni pravni posel. Ugotovilo je, da dolžnik iz posojilne pogodbe posojila ni pravočasno odplačal in da je zato upniku prodal stanovanje, ki ga je predhodno zastavil za tak primer. V obravnavani zadevi pa pritožnica ni uspela dokazati okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj fiduciarnega pravnega posla, tj. da so bili sporni pravni posli o prenosu lastninske pravice na nepremičnini na upnika sklenjeni samo zaradi zavarovanja posojila. Zadevi torej v bistvenih okoliščinah nista primerljivi.

6.Ker očitno ne gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger