Jedro

Za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov ni bistvena pravna podlaga podržavljenja, niti status nepremičnine ob podržavljenju (zaplenjene njivske in travniške površine), temveč je bistveno, za kakšne vrste zemljišča gre po sedanjem stanju (gozd, kmetijsko zemljišče, zazidano stavbno zemljišče s funkcionalnim zemljiščem ali nezazidano stavbno zemljišče) in v premoženju katere pravne osebe (zavezanca) so stvari, ki naj bi se po ZDen vrnile glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo (68. in 51. člen ZDen ter 11. člen ZLPP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Na tožnikov predlog z dne 9.2.1995 za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo je Upravna enota Maribor, s sklicevanjem na 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), 291. in 292. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 2., 14. in 20. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93), izdala začasni sklep št. ... z dne 27.7.1995, s katerim je prepovedala Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Š.P. sleherno spreminjanje obstoječega dejanskega in pravnega stanja (obremenitve, odtujitve, preoblikovanje po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) na parcelah 288, 289,290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297/7 - delno (v obsegu 291 m2), 297/8, 298, 299, 300, 301, 302, 303, 297/3 238/5, 238/2, 238/3, 2103/1 - delno (v obsegu 3102 m2, 297/2 - delno (v obsegu 10589 m2), 297/1 in 297/6 - delno (stavbišče v obsegu 17 m2 in dvorišče v površini 2760 m2), vse vknjižene pri vl. št. 1041 kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist Š.P.; hkrati je odredila zaznambo te odločitve v zemljiški knjigi in sodnem registru gospodarskih subjektov do pravnomočne rešitve denacionalizacijske zadeve obravnavanih parcel ter odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Š.P. zoper navedeni začasni sklep in ga na podlagi 2. odstavka 242. člena ZUP odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je organ prve stopnje izdal navedeni začasni sklep na podlagi določb 68. člena ZDen. Čeprav ima podobne določbe tudi ZLPP v II. poglavju, pa po 11. členu ZLPP predlog za izdajo začasne odredbe vložijo upravičenci najpozneje do 7. junija 1993. Če upravičenec v roku ni vložil predloga, se podjetje lahko preoblikuje v skladu z zakonom. V tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic ali delnic. Ker je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe vložen po preteku materialnega roka iz 11. člena ZLPP, bi moral organ prve stopnje takšen predlog kot prepozen zavreči. Ker pa se s prvostopnim začasnim sklepom Š.P. prepoveduje razpolaganje tudi z nepremičninami, ki jih je bila dolžna izločiti iz svojih sredstev na podlagi 5. člena ZLPP oziroma 3. odstavka 14. člena ZSKZ, poleg tega pa sklep ni izvršljiv, ker se nanaša na nedoločene dele posameznih parcel, je upravni organ prve stopnje napačno uporabil materialni predpis ter nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožena stranka je navedeni začasni sklep odpravila in zadevo zaradi ekonomičnosti postopka vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožnik v tožbi navaja, da je vložil dne 12.2.1993, z dopolnitvami dne 28.4.1993, 3.12.1993 in 12.12.1994 zahtevo za vrnitev z odločbo Okrajne oziroma mestne zaplembne komisije Maribor - desni breg št. ... z dne 29.8.1954 podržavljenega premoženja, sedaj že pokojnemu F.R. Predlog za izdajo začasne odredbe je podal dne 4.3. in 5.3.1993 ter 9.2.1995. Tožena stranka je povzela stališče v odločbi ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 18-825/95), da mora upravičenec predlog za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP vložiti najkasneje do 7.6.1993, sicer je prekludiran, vendar je po mnenju tožnika v tem primeru treba upoštevati, da je predlog oprl na 9. do 12. člen ZLPP in ga z dopolnili vložil pravočasno. V delni odločbi z dne 20.6.1994 tožnikov predlog z dne 4.3.1993 z dopolnitvijo z dne 5.3.1993 ni bil zavržen zato, ker bi bil vložen prepozno, pač pa zato, ker ni potrebno izdati začasne odredbe v postopkih denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov. Nepremičnine, na katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, pa se ne štejejo med kmetijska zemljišča in gozdove, saj gre za industrijsko cono, kar je razvidno iz priložene dokumentacije in je bilo upravnemu organu tekom postopka znano. V dopolnitvah tožbe še navaja, da upravni organ prve stopnje ni ravnal po 11. členu ZLPP in v roku dveh mesecev o predlagani začasni odredbi ni odločil, niti ni o vloženem predlogu obvestil Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. V teku postopka je prvostopni upravni organ spremenil stališče in izdal začasni sklep z dne 27.7.1995. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo "razveljavi" in ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stečajni upravitelj prizadete stranke v odgovoru na tožbo navaja, da je bil dne 19.6.1997 uveden stečajni postopek, da so zemljišča že pozidana in da v celoti nasprotuje tožbi. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo zavezanca (podjetja) zoper začasni sklep organa prve stopnje ta sklep odpravila na podlagi 2. odstavka 242. člena ZUP zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede zemljišč, poleg tega je ugotovila še pomanjkljivosti v izreku sklepa.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna že zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zlasti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede vprašanja, za kakšna zemljišča sploh gre po sedanjem stanju (gozdove, kmetijska zemljišča, zazidana stavbna zemljišča s funkcionalnim zemljiščem ali nezazidana stavbna zemljišča), saj je šele na podlagi tega mogoče ugotoviti, ali je za posamezna zemljišča morda možno izdati začasno odredbo zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93), in katera pravna oseba je pravzaprav zavezanec za vrnitev premoženja. Ker organ prve stopnje v začasnem sklepu navedenega sploh ni ugotovil, bo to moral ugotoviti v ponovnem postopku za vsako parcelo iz tožnikove zahteve. Za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov namreč ni bistvena pravna podlaga podržavljenja, niti status nepremičnine ob podržavljenju (zaplenjene njivske in travniške parcele), iz česar je izhajal organ prve stopnje, temveč je bistveno, za kakšne vrste zemljišča gre in v premoženju katere pravne osebe (zavezanca) so stvari, ki naj bi se po ZDen vrnile glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo (51. člen ZDen).

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnikov predlog iz leta 1995 za izdajo začasne odredbe po ZLPP vložen prepozno, kolikor zajema nepremičnine, ki so v premoženju podjetja, ki se lastninsko preoblikuje. Po preteku materialnega roka iz 11. člena ZLPP vložen predlog za izdajo začasne odredbe zoper tako podjetje (torej vložen po 7. juniju 1993), je prepozen. Zmotno je tožnikovo mnenje, da gre v kasneje vloženem predlogu le za dopolnitev pravočasno vloženega predloga. ZLPP je kasnejši zakon kot ZDen in obenem specialni zakon, ki posebej ureja zavarovanje pravic prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja in njihovih pravnih naslednikov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, zato po uveljavitvi ZLPP (5.12.1992) proti podjetjem ni bilo več mogoče uveljavljati zavarovanja teh zahtevkov po 68. členu ZDen ne glede na vrsto ali obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja na nedoločene dele posameznih parcel v izreku sklepa organa prve stopnje, ki tudi v obrazložitvi glede tega ničesar ne ugotavlja. Iz izreka sklepa o začasni odredbi mora biti razvidno, na kateri del parcele se nanaša začasna odredba, če se ne nanaša na celo parcelo, kajti izrek mora biti določen (2. odstavek 208. člena ZUP), zato samo navedba parcelnih številk in delov površine ne zadostuje.

Ker je z izpodbijano odločbo zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem imajo vse stranke možnost uveljavljati svoje pravice in pravne koristi, se sodišče ni spuščalo v druge tožbene ugovore.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, popravek 65/97).